Koreja: Od izvoznice rib do izvoznice kulture

Če bi kdo v začetku 60. let prejšnjega stoletja napovedal gospodarski čudež ob reki Han, ki se vije skozi podeželje in urbana središča Južne Koreje, bi ga verjetno razglasili za norca. Osem let po bratomorni vojni s Severno Korejo, v kateri je umrlo več kot štiri milijone ljudi, je bila Južna Koreja na gospodarskem dnu. V vojni je bila uničena polovica vseh tovarn, razsute je bilo 75 odstotkov železniške infrastrukture. Letni zaslužek povprečnega zaposlenega in pomanjkljivo pismenega Korejca je komajda presegel 82 dolarjev, približno sto dolarjev manj od delavca v afriški Gani.

Od Lincolna do sedanjosti v nekaj desetletjih

Danes, dobrih pet desetletij pozneje, je Južna Koreja med najrazvitejšimi državami na svetu. Kako spektakularno rast je ustvarila, morda najbolje pokaže naslednja primerjava: če bi želeli doseči enako rast povprečnega prihodka prebivalca ZDA, kot jo je Koreja dosegla v zadnjih 50 letih, bi se morali vrniti trikrat dlje v ameriško zgodovino, v obdobje, ko je v Beli hiši predsednikoval Abraham Lincoln.

Prav tako impresivni so podatki o bruto domačem proizvodu na prebivalca, ki se je po podatkih Svetovne banke v dobrega pol stoletja nominalno povečal s 109 dolarjev (Gana 266,3 dolarja) na 27.221 dolarjev, s čimer je bil 20-krat višji kot v Gani in slabih sedem tisočakov višji kot v Sloveniji. V eni generaciji je tako Koreja pretekla pot od izvoznice rib, volframa, preprostih izdelkov masovne proizvodnje do ene vodilnih proizvajalk avtomobilov in elektronike na svetu.

Južna Koreja, kot jo poznamo danes, je zrasla na temeljih velikih družinskih konglomeratov, imenovanih chaebol (narejeni po vzoru konglomeratov zaibatsu na Japonskem), kjer še danes vlada kultura osebnega žrtvovanja in zvestobe do delodajalca. Korejci so drugi na svetu po številu ur, ki jih preživijo v službi, toda z velikimi vložki v izobraževalni sistem so že davno prerasli vlogo cenene delovne sile. Z avtomobilskima velikanoma Kia in Hyundai ter tehnološkima gigantoma LG in Samsung v vsakdanje življenje slehernega prebivalca zahodnega sveta prinašajo vsaj kakšen korejski proizvod. Mednje v zadnjih letih sodijo tudi video igre, televizijske serije in popevke tamkajšnjih pop zvezdnikov, ki so vse uspešnejši proizvod korejske gospodarske »mašinerije«.

83-milijardna industrija

Zgodba uspeha korejske pop kulture se je začela, še preden so iz zvočnikov po svetu zagrmeli ritmi uspešnice Gangnam Style, ki jo je prepeval kratkonogi in okrogli, a svetovnim množicam nadvse simpatični korejski artist PSY. Toda žanr k-pop in druge razsežnosti korejske pop kulture, ki nosi krovno ime korejski val ali »Hallyu«, pravzaprav ne izvirajo iz kulture, temveč iz gospodarstva.

Po azijski krizi leta 1997 so Korejci ugotovili, da se ne morejo več zanesti zgolj na gospodarsko moč industrijskih velikanov, in naredili strateški premik na trge informacijskih tehnologij in industrije kulturnih vsebin, vse od iger, filmov, televizijskih serij ter seveda glasbe. Z vpeljavo davčnih ugodnosti in subvencij za zagonska podjetja se je najprej začel razcvet sektorja videoiger, ki prinaša še vedno okoli desetkrat višje prihodke od pop glasbe. Najboljši »gamerji« so zvezde in bogataši. V to sfero se prebijajo tudi filmski, televizijski in pop zvezdniki, ki jim je država leta 2005 priskočila na pomoč z ustanovitvijo milijardo dolarjev vrednega investicijskega sklada v pop kulturo.

Korejski izvoz kulturnih proizvodov je vse odtlej v porastu in je leta 2015 presegel pet milijard dolarjev. Filipinci so na primer obsedeni s korejskimi limonadami, Francozi s korejskimi filmi, Američani z glasbo, medtem ko so Kitajci letos ponoreli za dramsko serijo Potomci Sonca, ki ima že precej več kot dve milijardi ogledov. Izvoz korejske kulture že od leta 2010 raste povprečno za 13,4 odstotka na leto, v prihodnjih nekaj letih pa naj bi presegel vrednost desetih milijard dolarjev.

Celotna industrija Hallyu je bila leta 2012 ocenjena na 83 milijard dolarjev. Vse močnejšo vlogo v njej igrajo k-pop senzacije, ki tvorijo petmilijardno industrijo.

Privid zvezdništva

Postati k-pop senzacija so sanje marsikaterega južnokorejskega najstnika, ki pa se včasih lahko spremenijo v nočno moro. Slava ima visoko ceno že v rosnih najstniških letih, ko založniške hiše bodoče k-pop zvezdnike preselijo v nekakšne dijaške domove, kjer se v strogem režimu učijo plesa, petja in obnašanja. Prostega časa ali svobode gibanja praktično ni: »Nismo bili ravno pod ključem, vendar nismo smeli nikamor,« je za podcast oddajo Radiolab dejala nekdanja članica dekliške k-pop skupine Hanhee.

Kljub milijonskim zaslužkom – fantovska skupina Big Bang, ki nastopa pred približno podobno histeričnimi najstnicami in najstniki, kot so to nekoč počeli Backstreet Boys, je po poročanju CNN lani zaslužila 44 milijonov dolarjev, dobrih deset milijonov več kot Maroon 5 – se morajo zvezde odreči velikemu delu lastne svobode. Na vsakem koraku morajo vzdrževati podobo nedolžnosti, čistosti in istočasno tudi razpoložljivosti za nasprotni spol. Nekatere založniške hiše naj bi od svojih »varovancev« zahtevale, da ne smejo imeti partnerja vse do svojega 29. leta. Marsikdo ne zdrži. Za tančico glamurja se pogosto skrivajo zafrustrirani mladostniki, proti katerim se vrstijo obtožbe spolnega nadlegovanja, celo posilstev. Toda večina ovadb »misteriozno« izgine.

Velike medijske in založniške hiše delajo vse, da lahko privrženci še naprej živijo v fantaziji. Za vzdrževanje katere so prenekateri zvezdniki prisiljeni iti večkrat pod nož. Pri tem imajo veliko posnemovalcev, v Južni Koreji je tako opravljenih kar 13,2 lepotne operacije na 1000 prebivalcev, s čimer se uvrščajo v sam svetovni vrh. Operacije nosu ali očesnih vek so običajna darila maturantkam, ki želijo biti podobne svojim idolom, sorodne vzgibe pa je mogoče prepoznati tudi na Kitajskem. Po raziskavi banke HSBC naj bi se vrednost kitajske plastične industrije do leta 2019 podvojila na okoli 120 milijard dolarjev – tudi zaradi obsesije s fantazijami, ki jih izvaža vse prodornejša korejska pop kultura.