»Konkurenčnost je največja garancija za zaposlovanje«

Ko je Robert Serec pred slabima dvema letoma prišel na čelo Pomurskih mlekarn, so bile te tik pred stečajem. Prejšnji direktor Dušan Lanščak, ki ga je nadzorni svet krivdno razrešil, je pripravljal tožbo, vredno 300.000 evrov, za rešitev podjetja se je bilo treba raziti z več kot 30 zaposlenimi, med katerimi je vsak dobil odpravnino. Serec, ki je preporodil mlekarne in jih popeljal od šestmilijonske izgube do poldrugega milijona evrov čistega dobička, je tako eden najboljših sogovornikov o prednostih in omejitvah slovenske delovnopravne zakonodaje, ki je še prevečkrat ovira na poti do uspešnega poslovanja.

Odpravnine, ki hromijo zaposlovanje

»Država bi morala predvsem poskrbeti, da podjetja, ki so na robu preživetja, ne bi bila prisiljena izplačevati grozovito visokih odpravnin, saj te onemogočijo učinkovito sanacijo,« poudarja. Prav zato v obdobju hudega stresa, v katerem so se znašle mlekarne, in tudi zaradi nevarnosti novih finančnih težav Serec za nedoločen čas ni zaposlil nikogar. Ob zakonodaji, ki jo imamo, in ob raznih negotovostih – od možnosti udarca nove krize do krepitev nacionalističnih teženj po EU in svetu – ki povečujejo tveganja poslovanja, se za ta korak odloča premalo podjetij. »Podjetje si težko privošči zaposlovati za nedoločen čas, če hkrati ve, da bo moralo v primeru odpuščanja plačati visoke odpravnine,« pojasnjuje.

Vse seveda ni v odpuščanju, dobri zaposleni morajo imeti prihodnost v podjetju oziroma so ključni za to, da bo ta uspešna. Pomurske mlekarne motivirajo zaposlene z izobraževanjem, ki je podlaga za vstop na karierno lestvico, po kateri lahko zaposleni v nekaj letih »spleza« do vodje oddelka, v petnajstih ali dvajsetih pa do mlekarskega mojstra, ki samostojno bedi nad tremi oddelki. Slabih zaposlenih se je po drugi strani treba znebiti. Z nekom, ki ne izpolnjuje nalog, zamuja na delo, celo pije na delovnem mestu, vnaša slabo voljo v ekipo ali simulira bolniško, si podjetje ne more prav dosti pomagati, poudari Serec. Kljub temu se ga je največkrat težko ali vsaj drago znebiti. Tudi zato bi bilo smiselno na državni ravni oblikovati jasna merila za odpuščanje neučinkovitih zaposlenih.

Tomi Lombar

Ob tem bi morala pri odpuščanjih, odpravninah in obravnavanju pogodb o delu veljati jasna ločnica med »navadnimi« zaposlenimi in menedžerji. »Škoda, ki jo lahko s slabimi odločitvami naredi menedžer, je neprimerno večja kot pri posameznem zaposlenem. Menedžer ni zaposleni, je vodja in od njega se zahtevajo določeni poslovni rezultati. Če jih ne dosega, mora oditi, tako preprosto je to,« je odločen Serec. Na tem področju se mora v Sloveniji zgoditi zrelostni moment, v katerem lahko sodelujejo tudi banke, kot posojilodajalke lahko namreč krepijo pritisk na slabe menedžerje, na primer z zavrnitvijo obnovitve posojila.

Krivdno razrešeni menedžerji ne bi smeli pri tem prejeti niti evra odpravnine, je oster Serec. Preostalim bi morala pripadati ustrezna odpravnina, podobno kot navadnim zaposlenim, z zavedanjem, da je število služb za menedžerje precej manjše in zato potrebujejo več časa za iskanje nove zaposlitve. Je 12 odpravnin veliko? »Vsak bi porekel, da je 250.000 evrov ogromna vsota. In tudi je. Vendar če jo primerjamo s tem, da lahko ta isti, neučinkoviti menedžer, ki ne zapusti podjetja v naslednjih dveh letih, ustvari pet milijonov evrov globoko izgubo, potem je zadeva jasna. S prekinitvijo pogodbe in izplačilom odpravnine bi podjetje prihranilo 4,75 milijona evrov!«

Reforma, ki to ni bila?

Ne glede na to, da pozna delovnopravna zakonodaja še vedno nekaj lukenj, se razmere na trgu zadnja leta vendarle izboljšujejo, in to v vseh panogah razen gradbeništva, kažejo ocene urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Število zaposlenih raste že skoraj tri leta in se je od dna v prvem mesecu leta 2014 do septembra letos okrepilo že za slabih 47.000 ljudi – za seštevek prebivalcev Velenja in Kopra – na 738.445, je mogoče razbrati iz podatkov statističnega urada. Armada registriranih brezposelnih je prvič po letu 2010 manj številčna od 100.000. Brezposelnih je danes kar 35.000 manj kot na začetku leta 2014.

Vse pretekle reforme, tudi trga dela, so bolj kozmetični popravki, ki v realnem gospodarstvu nimajo pravih učinkov. To niso prave reforme.

Novo realnost na trgu dela pri Umarju pripisujejo tako izboljšanim gospodarskim razmeram, povezanim z domačim in mednarodnim okoljem, kot tudi ukrepom, sprejetim v minulih letih – med njimi reformi trga dela iz leta 2013, katere cilji so bili zmanjšanje segmentacije trga dela, povečanje njegove fleksibilnosti in učinkovitosti delovnopravnega varstva ter preprečevanje zlorab.

Andrej Mate, predsednik upravnega odbora Inlesa Ribnica, po drugi strani ni prepričan, da je državi uspelo. »Vse pretekle reforme, tudi trga dela, so bolj kozmetični popravki, ki v realnem gospodarstvu nimajo pravih učinkov. To niso prave reforme.« Iz izkušenj pove, da ni toliko prožnosti, kot bi si podjetja želela. »Danes so roki na trgu izredno kratki, naročilo mora biti izvedeno hitro, zato moraš biti fleksibilen, zlasti pri najemanju novih moči. Nihče si ne želi odpuščati dobrih zaposlenih. Večja fleksibilnost bi tako na koncu pomenila celo večjo zaposlenost in ne rasti brezposelnosti, pred katero nas mnogi svarijo,« opozarja Mate. Sindikati po njegovo pravzaprav ščitijo predvsem problematične zaposlene, s čimer jemljejo priložnosti mladim. Sam bi tako podprl zakon, po katerem bi smela podjetja brez razloga odpustiti odstotek zaposlenih, ob plačilu odpravnine, seveda. »Dober predlog, toda prepričan sem, da ne bo sprejet,« doda resignirano.

Zakonodajno drevo rabi le nekaj nege

Serec je manj črnogled. »Ohranimo, kar je dobro, in popravimo, kar je slabo. Korak za korakom bomo prišli do želene zakonodaje,« pove in nadaljuje s prispodobo: »Zakonodajno drevo v Sloveniji je že dobro narejeno. Tu in tam je seveda treba dati nove vejne poganjke, da bo zagotovo še boljše.«

Armada registriranih brezposelnih je prvič po letu 2010 manj številna od 100.000. Brezposelnih je danes kar 35.000 manj kot na začetku leta 2014.

Enega bi namenil socialni zaščiti zaposlenih, ki se odločijo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, saj jim je država danes ne omogoča. Rezultat so zamere in dolgotrajne tožbe, ki ne služijo nikomur. Drugega od poganjkov pa večji fleksibilnosti kratkoročnih zaposlitev. Slovenskim podjetjem bi po njegovem zelo ustrezala prenovljena novela za delavce na čakanju. »Prejemke zaposlenih na čakanju bi bilo treba znižati za 20 odstotnih točk, na 60 odstotkov polne plače.« Podoben sistem dobro deluje v tujini, kjer lahko podjetja zelo hitro odpuščajo, a zato tudi precej hitreje najemajo. In prav z njimi tekmujejo slovenska podjetja.

Slovensko gospodarstvo je močno izvozno usmerjeno. Na tuje proda za več kot 23 milijard evrov blaga na leto, če k temu prištejemo še storitve, pa predstavlja izvoz kar okoli 80 odstotkov slovenskega BDP. Zunaj meja naše države je konkurenca globalna, kar pomeni, da imajo nekatera podjetja zaradi boljše ureditve trga dela precejšnje konkurenčne prednosti. Domača mlekarna ali pa pohištveno podjetje, farmacevt, dobavitelj avtomobilske industrije ali proizvajalec bele tehnike niso več zgolj »slovenski« in tudi ne tekmujejo več le z domačimi podjetji.

Končni cilj mora zato biti jasen – vsi moramo postati bolj konkurenčni. »Ni večje garancije za zaposlovanje, kot če se podjetje uspešno kosa s konkurenti in raste,« je prepričan Serec, ki se strinja, da morajo biti zaposleni plačani pošteno, stimulativno, a v mejah zmožnosti podjetja. »Toda če bo cela država pritiskala v smeri minimalnih plač, bomo pač imeli minimalni standard,« sklene.