Komu ni pogodu prosta trgovina

V ekonomski teoriji so koristi proste mednarodne trgovine povsem jasne in skoraj ne puščajo ugovorov; prosta trgovina omogoča boljšo izkoriščenost vseh produkcijskih dejavnikov na svetu. Trgovina omogoča specializacijo, specializacija omogoča večjo produktivnost; vsakemu laiku je razumljivo, da je smiselneje, če si prebivalci v vasi razdelijo delo ter nekateri kmetujejo in pridelujejo hrano, drugi šivajo obleke, tretji izdelujejo čevlje, četrti varijo pivo … In z izmenjavo svojih izdelkov in pridelkov živijo precej bolje, kot če bi vsakdo sam zase prideloval hrano, si šival obleke in poskušal narediti čevlje. Bolj kot primer razširimo, večje so koristi.

11. septembra 2001 se je svet zaradi napada na Svetovni trgovinski center v New Yorku za vedno spremenil, a razvoj tega centra se ni ustavil.

Specializacija se še bolj izkaže v kapitalsko zahtevnih opravilih; kombajn precej učinkoviteje opravi delo, kot če bi vsak vaščan sam ročno žel in mlatil pšenico za svoje potrebe ali če bi vsak vaščan moral kupiti svoj kombajn (če ne upoštevamo ideje, da bi si vsi vaščani delili isti kombajn – izkazalo se je, da delitvena ekonomija v praksi zaživi precej slabše kot v teoriji). Prav tako so pozitivni učinki lahko doseženi s specializacijo in prosto trgovino: različna okolja so različno primerna za različne izdelke, in če si jih izmenjujemo, lahko vsi uživamo v ananasu, pijemo šampanjec ter uporabljamo mobilni telefon in druge elektronske naprave, čeprav več tisoč kilometrov naokrog ne najdemo koltana, rudnine, ki jo potrebujejo za izdelavo teh naprav. Že v osnovi naj bi prosta trgovina zagotavljala obojestransko zadovoljstvo. Navsezadnje je izmenjava prostovoljna, in če je ta izvedena, to pomeni, da se obema stranema zdi smiselna in da obe čutita, da sta po transakciji na boljšem, kot sta bili pred njo.

Zgodba se nekoliko zaplete, če upoštevamo, da vsi sodelujoči v trgovini nimajo enakih možnosti. Niti države, med katerimi poteka trgovina, še manj posamezni udeleženci – od lastnikov podjetij do delavcev in kupcev na obeh straneh. Ne le teorija, tudi preverjanje empiričnih podatkov pokaže, da je prosta trgovina koristna; skupna korist je vedno pozitivna. Zakaj se kljub dolgoročnemu konsenzu med ekonomisti zdi, da je mnenje o prosti trgovini med laiki prav nasprotno? Ker je jasno, da skupna neto korist ne pomeni, da imamo prav vsi takoj koristi. Trgovina večinoma prinese drugačno redistribucijo, in čeprav je skupna pogača na koncu večja, ne omogoča večjega kosa prav vsakemu udeležencu.

Pexels

Če se sprosti trgovina v določenem sektorju in domača podjetja niso konkurenčna tujim, sledi množično odpuščanje in povsem naravno je, da delavci brez služb glasno protestirajo proti prosti trgovini. Tudi če bi sprostitev pomenila pozitiven skupni neto učinek v njihovi domači državi. Navadno so koristi porazdeljene na številne potrošnike (in zato manj opazne), stroški pa skoncentrirani na manjšo skupino ljudi, ki zaradi drastičnih sprememb dvigne glas. In tako do številnih ušes pridejo le glasovi protestov proti prosti trgovini in ustvarjajo o tej tematiki negativno mnenje.

A iz opisanega je vendarle treba priznati, da zmagovalci proste trgovine nismo vsi. Tudi če se skupna pogača poveča in se negativni učinki dolgoročno porazgubijo, je pomembno, kako dolg je ta »dolgi rok«. Ekonomisti in politični odločevalci so pogosto pozivali prizadete, da je treba sprejeti nove razmere in se prilagoditi, a ko prilagoditve trajajo tako dolgo, da tisti brez služb postanejo dolgotrajno brezposelni ali celo izgubijo streho nad glavo, to niso več le stranski učinki, pri katerih lahko le zamahnemo z roko in slavimo koristi proste trgovine.

Škodljive posledice

Kljub prostovoljni menjavi ni nujno, da smo po transakciji vsi na boljšem. Nekatere transakcije pomenijo posledice za ljudi, ki v njej niso udeleženi; tipičen primer je uničevanje okolja. V državi z manj strogimi okoljskimi predpisi se prodajalcu izplača proizvajati tudi z manj učinkovito metodo, če mu v primerjavi s tujimi konkurenti ni treba kriti škode, ki jo povzroča okolju, na primer s strupenimi kemikalijami, ki v njegovem proizvodnem procesu odtekajo v okolico. Proizvodnja kopice izdelkov v delu sveta, kjer ni omejitve izpusta topologrednih plinov, prav tako morda ni v interesu vseh.

Nič od naštetega ni novo, a zakaj se je v zadnjem letu oglasilo veliko uglednih ekonomistov in izrazilo različne pomisleke, če je prej leta veljalo, da iz ust uglednih ekonomistov ne boste slišali drugega kot veliko podpore prosti trgovini? Na primer znani ekonomist Dani Rodrik je dejal, da odgovor na vprašanje, ali je prosta trgovina koristna, ne more biti brezpogojni »da«, ampak je pravi odgovor »odvisno od primera«. Nobelovec Joseph Stiglitz je opozoril, da modeli napačno predvidevajo, da je premik delavcev iz ene industrije hiter in lahek ter zato podcenjujejo negativne učinke proste trgovine.

Vsi modeli so napačni

Od kod vse več glasov, ki opozarjajo na pasti svobodne trgovine? Lani objavljena študija, ki so jo napisali David H. Autor, David Dorn in Gordon H. Hanson je s prstom pokazala na številne dolgotrajne škodljive učinke, ki jih je imel vse večji obseg trgovine med ZDA in Kitajsko. Osredotoča se predvsem na obdobje po tem, ko se je Kitajska pridružila Svetovni trgovinski organizaciji in dobila boljši dostop do trgov. Ob koristih za potrošnike, so bili stroški prilagajanja na nove razmere za številne Američane zelo visoki. Študija opozarja, da je prilagoditev na nove razmere zelo počasna in za okolja, kjer so bile prej koncentrirane dejavnosti, ki so po sprostitvi trgovanja s Kitajsko zamrle, je to pomenilo vsaj desetletje ali še več precej višjo stopnjo brezposelnosti ter nižje prihodke za tiste, ki jim je vendarle uspelo najti nova delovna mesta. Namesto bolje plačanih služb se selijo od ene slabo plačane do druge slabo plačane službe in nikdar več ne dosežejo ravni, ki so jo dosegali pred tem. Za večino ljudi iz teh okolij je šok pomenil precejšnje zmanjšanje skupnih prihodkov, ki jih bodo zaslužili v času svojega življenja, in posledično precej nižji življenjski standard. Po teoriji naj bi pozitivni učinki sčasoma rešili tudi to težavo in ustvarili še več novih delovnih mest v drugih industrijah, a študija ugotavlja, da po zelo dolgem času še vedno ni tako.

Dani Rodrik: odgovor na vprašanje, ali je prosta trgovina koristna, ne more biti brezpogojni »da«, ampak »odvisno od primera«.

Pred velikim pohodom Kitajske proti vrhu se ZDA niso srečevale s tem problemom v takšnem obsegu; prej so hitreje absorbirale šoke zaradi podobnih sprostitev trgovskih odnosov in navadno so delavci iz industrij, ki so bile žrtve proste trgovine v relativno kratkem obdobju, dobili ne le nove službe, ampak so v nekaj letih že imeli tudi bolje plačano službo, kot je bila začetna. Sodeč po ekonomskih modelih o mednarodni trgovini, bi se moralo v vsakem primeru zgoditi slednje. Zakaj? Ker so vsi modeli napačni. To je že v naravi modelov; modeli so poenostavitve in ne prikazujejo resničnosti, ampak njen poenostavljen približek. In včasih se v njih zato jasneje izkristalizirajo prave zakonitosti. Včasih pa zaradi poenostavitev iz modela razberemo napačne zakonitosti. Oziroma kot pravijo: vsi modeli so napačni, nekateri so uporabni.

Pexels

Ko gre za nas, je drugače

Zavedati se je treba, da trgovina ni le ekonomski proces, ampak tudi politični. In trgovina ni le sodelovanje, temveč tudi tekmovanje. Tekmovanje za to, kdo pobere več koristi od proste trgovine, pogosto pa se v politične namene trgovina zlorablja tudi kot orožje za slabitev tekmecev. Morda nam omenjena študija kaže na vzrok za previdnejše izjave in opozorila nekaterih ekonomistov. Dokler je bilo treba o začasnosti negativnih učinkov trgovine prepričevati revne države tretjega sveta, so vsi z veseljem popridigali, da je to edina prava pot in da se morajo prizadete manjšine sprijazniti in prilagoditi (ter izkoristiti nove priložnosti, ki pridejo s tem). Potem ko se je to zgodilo v ZDA v tako velikem obsegu, pa negativni učinki nenadoma niso več omembe vredni. Je že tako, da so Američani najglasnejši, in dokler niso tega dovolj močno začutili na svoji koži, je bilo o tem prelitega zelo malo črnila, zdaj pa so obrnili ploščo.

Omejiti trgovino?

Je rešitev omejevanje trgovine? Ne. Celotna teorija o skupnih koristih proste trgovine je še vedno veljavna in večina omejitev je dolgoročno škodljiva za vse vpletene. Carine, dajatve in druge omejitve proste trgovine se pogosto pojavljajo pri hrani in oblačilih, dveh kategorijah, ki proporcionalno pri revnih pomenita največji delež odhodkov ter delujejo kot regresivni davek, ki najbolj bremeni najrevnejše. Navadne omejitve proste trgovine so vsekakor škodljive in zaščita domače industrije z omejevanjem tuje pomeni za državo neto škodo ter razen v redkih primerih niso smiselne. Nasprotno pa je zelo smiselno poskrbeti za tiste, ki postanejo največje žrtve proste trgovine. Prizadetim skupinam mora pomagati država in to učinkovito rešiti, ne pa problem prepuščati trgu ali brez vizije le zapravljati denarja za nekajletno odložitev težave. Tudi zato, ker grozi, da bodo populisti vedno bolj izkoriščali omenjene prizadete skupine in sprožili procese, ki bodo v nasprotju s prosto trgovino vsekakor imeli neto negativen učinek – podobno kot se je že zgodilo z izglasovanjem brexita. Pri tem bo vedno najpomembneje, da se poleg globalizacije in umikanja ovir prosti trgovini vendarle zagotovi tudi, da na koncu ne bodo (skoraj) vseh koristi požrle multinacionalke in maloštevilni lastniki večine kapitala.

Tretje oko: dr. Črt Kostevc 

Potrošniki nimajo tako močnih zagovornikov kot podjetja

V katerih primerih je za države smiselno uvajanje carin?

Klasična trgovinska teorija bo sicer vedno zagovarjala prosto trgovino brez ovir, a praksa vseeno pokaže, da to ni vedno najboljša rešitev. Primer je majhna agrarna država, ki je ujeta v zastarele vzorce, a se želi razviti v industrijsko družbo; tega ob prosti trgovini skoraj ne more storiti, industrija se ne more razviti, ker je na začetku povsem nekonkurenčna. Taka država bi potrebovala začasno zaporo tuje konkurence, morda za deset, petnajst let. Ali bi se takšna zapora izkazala za smiselno, bi lahko bilo stvar poznejše analize. Trgovinska zaščita pomeni splošno zvišanje cen, plačajo jo končni potrošniki. Če se v tem obdobju domača industrija res razvije in postane mednarodno konkurenčna, potem je bila cena, ki so jo plačali potrošniki, smiselna, sicer pa so potrošniki plačevali davek, ki je šel v dobičke družb zaščitene panoge. Ob tem smo zaradi umetno ustvarjenih dobrih razmer v to panogo vključili tudi ljudi in kapital iz drugih panog ter jih tako oslabili. Primerov, ko so bili zaščitni ukrepi utemeljevani z argumenti varovanja mlade ekonomije, je bilo zelo veliko, a najpogosteje so neslavno propadli.

So še drugi razlogi, ki bi zahtevali tovrstno zaščito?

Kratkoročno se lahko pojavijo za reševanje plačilno-bilančnih težav ali pa ko bi bilo sicer ogroženo zdravje potrošnikov ali varnost. A to so začasni primeri, ki pa so se v praksi pojavljali precej pogosto, ker je te ukrepe nekdo zlobiral. Niso sicer smiselni, prinesejo pa precej koristi ozkemu krogu ljudi. Navadno so sprejeti, ker potrošniki, ki vse to plačajo, nimajo zastopnika, kakršne imajo podjetja iz posameznih panog. Pri tem so stroški tako široko porazdeljeni, da potrošnik verjetno niti opazil en bo, da po nepotrebnem plačuje preveč. Periodično se zato postavljajo carine oziroma druge ovire.

Katere druge ovire?

V novejšem času je tako, da so carine uporabljene zelo redko, ker nad njimi bedi Svetovna trgovinska organizacija in ima zelo dober nadzor. Zdaj se iščejo drugi, manj očitni ukrepi oviranja tuje konkurence, ki jih ni tako lahko nadzorovati kot carine: postavljajo se tehnični standardi, fitosanitarni predpisi, ki so pogosto pod krinko zaščite potrošnikov naravnani tako, da imajo enak učinek kot carine. Tako so bili izkoriščeni številni dogodki, na primer ptičja gripa: nekaj, kar se je začelo kot zaščita potrošnikov, se je po večmesečnih ali celo večletnih embargih na uvoz sprevrglo v protekcionističen ukrep za zaščito domačih proizvajalcev.

Če teh ovir ni, se velike skupine domačih delavcev lahko nenadoma znajdejo v težkem položaju. Bi morala za reševanje njihov težav poskrbeti država?

Aboslutno bi morala država poskrbeti za kompenzacijo skupin, ki s prosto trgovino nenadoma začnejo izgubljati. Zaradi poceni uvoza s Kitajske vsi potrošniki za številne izdelke plačujemo veliko manj, kot bi sicer, hkrati pa so zaradi tega propadli vsi slovenski tekstilci z več deset tisoč zaposlenimi. Ukrepati bi morala država, a ukrepati je treba premišljeno in dovolj zgodaj. Če je taka sprostitev trgovine koristna za družbo kot celoto, na primer pripomore k višjim realnim plačam ali pomaga ohranjati inflacijo dovolj nizko, potem je smiselno, da država z redistribucijo ali prekvalifikacijami poskrbi, da prizadetim skupinam pomaga. A to je treba predvideti, ne pa pustiti, da podjetja postopno propadajo kot pri nas, kjer smo dober denar metali za slabim, kot se reče, naredili pa – razen velikih izgub – nismo nič. Ker se je bilo težko spopasti z resnico, so politiki vsakič dodali še nekaj deset milijonov in zgodbo vlekli naprej. Dovolj zgodaj je treba poiskati rešitve, ki so izvedljive, ne tako, kot smo pri nas iskali možnosti, kako bomo nenadoma več deset tisoč tekstilnih delavk zaposlili v kmečkem turizmu. Država bi morala 90 odstotkov težav rešiti z dolgoročnim načrtovanjem in le deset odstotkov z ad hoc ukrepi, v Sloveniji pa se dogaja ravno obratno.