Komu in čemu v resnici služi minimalna plača?

Alan B. Krueger, eden najimenitnejših ekonomistov našega časa, in David Card sta v znameniti študiji (Minimum Wages and Employment: A Case Study of the Fast Food Industry in New Jersey and Pennsylvania) na primeru industrije hitre prehrane ugotavljala, kako minimalna plača vpliva na trg dela. S tem je bilo prvič izzvano ameriško, pa tudi na splošno med ekonomisti zakoreninjeno, prepričanje, da povečanje minimalne plače vodi v povečanje brezposelnosti. Paul Krugman, Nobelov nagrajenec, je ugotovitve študije iz leta 1997 označil za »intelektualno revolucijo«. Za kaj gre?



New Jersey in Pensilvanija sta sosednji državi v ZDA. Aprila 1992 so v New Jerseyju, ko so bile ZDA še v recesiji, vsaj kar se tiče stopnje brezposelnosti, zvišali minimalno plačo s 4,25 dolarja na uro, na 5,05 dolarja na uro. S tem so postali država z najvišjo minimalno plačo v ZDA. V Pensilvaniji, s katero sta raziskovalca primerjala dogajanje po zvišanju minimalne plače, sprememb niso uvedli, minimalno plačilo pa je ostalo pri 4,25 dolarja na uro. V študiji je bilo anketiranih 420 restavracij v obeh državah pred zvišanjem minimalne plače in po njem. Primerjava sprememb v plačilu, zaposlenosti v panogi in cen v restavracijah je pokazala, da se je število zaposlenih za polni delovni čas v državi, kjer niso povečali minimalne plače, znižalo za kar tri odstotke, v New Jerseyju pa se je število zaposlenih povečalo za 13 odstotkov. Iz Pensilvanije se je marsikdo začel voziti na delo k sosedom.

Razlog, da se število zaposlenih tam, kjer so minimalno plačo povečali, ni znižalo, naj bi bil po navedbah Kruegerja in Carda v tem, da so restavracije preprosto zvišale cene in tako povečanje stroškov dela prenesle na stranke. Študija, ki je bila v znanstvenih virih kasneje citirana že vsaj 3000-krat – nanjo se sklicujejo vsi zagovorniki povišanja minimalne plače –, pa je tudi predmet številnih kritik.


Najbolj problematično je dejstvo, da je študija zajela le enajstmesečno obdobje, dva meseca pred zvišanjem in osem mesecev po zvišanju. Vse druge študije namreč navajajo, da se učinki povečanja minimalne plače ne pokažejo takoj, saj je podjetjem težko v kratkem obdobju spremeniti poslovni model in strukturo zaposlenih. Druge raziskave, ki upoštevajo daljše obdobje in izvzamejo trenutno stanje gospodarstva, torej konjunkturo ali recesijo, ugotavljajo, da se na dolgi rok število zaposlenih po povečanju minimalne plače v podjetjih, ki se borijo za preživetje, zmanjša, manj pa se odpira tudi novih delovnih mest. Študija Jonathana Meera in Jeremyja Westa iz leta 2013 je ugotovila enako kot študija Carda Kruegerja, namreč zvišanje minimalne plače v kratkem roku ni imelo vpliva na zmanjšanje zaposlenosti, nasprotno pa se je pokazal negativen vpliv na rast števila novih delovnih mest. Desetodstotno zvišanje minimalne plače je pomenilo za polovico manj novih zaposlitev. Po mnenju drugih ekonomistov, na primer Deera in ostalih, pa je bila težava tudi v tem, da študija ni upoštevala dejstva, da se je stopnja brezposelnosti najstnikov v Pensilvaniji pomembno razlikovala od tiste v New Jerseyju.
 

Leta 2010 pri nas minimalna plača večja za 30 odstotkov

V Sloveniji se je, kot je razvidno iz grafa, minimalna plača najbolj občutno povečala marca 2010, za 22,9 odstotka, in sicer s 597 evrov na 743 evrov bruto. Januarja letos objavljena delovna različica študije, izvedena pod vodstvom dr. Milana Vodopivca (Long-Term Responses to Large Minimum Wage Shocks: Sub-Minimum and Super-Minimum Workers in Slovenia) na nemškem inštitutu za ekonomiko dela IZA, ki je preučevala dolgoročne učinke zvišanja minimalne plače v Sloveniji, je upoštevala omenjeno povečanje, ki ga je uzakonila Pahorjeva vlada pod takratnim ministrom za delo Ivanom Svetlikom, ter vse zaposlitve med marcem 2009 in marcem 2015. Kaj je ugotovila?


Število zaposlenih se je drastično znižalo, tako zaradi prehoda iz zaposlenosti v nezaposlenost kot zaradi manj prehodov iz nezaposlenosti v zaposlenost. Verjetno pomembnejša pa je ugotovitev raziskovalcev pod vodstvom dr. Vodopivca, najpogosteje citiranega slovenskega ekonomista, da je povečanje najnižje plače pomenilo manjše zvišanje drugih plač v kategoriji nižje kvalificiranih delavcev.

»Tisti, ki so imeli prej minimalne plače in so obdržali zaposlitev, so po zvišanju plače zaslužili več, a celotna skupina slabše plačanih zaposlenih je v skupnem seštevku zaslužila manj kot prej.« Po mnenju raziskovalcev politika z ukrepom povečanja minimalne plače ni zagotovila boljše distribucije dohodka v celotni skupini nižje kvalificiranih delavcev. »V resnici se je razlika med minimalno plačo in povprečno plačo v štirih letih povečala z 41,2 odstotka na 51,5 odstotka,« še navajajo raziskovalci. Ob tem pa je OECD o prevelikem razmerju med povprečno plačo in minimalno plačo Slovenijo opozarjal že leta 2009 in zapisal, da se realna rast plač nad rastjo produktivnosti ne bi smela nadaljevati.
Rast plač se je še nadaljevala in OECD je Slovenijo leta 2017 še enkrat opozoril, da je minimalna plača glede na povprečno plačo previsoka in da kljub še vedno visoki registrirani brezposelnosti, ki se giblje okoli osmih odstotkov, podjetja ne najdejo delavcev. Med registriranimi brezposelnimi, ki jih je bilo v Sloveniji na začetku leta 2019 malo manj kot 83.000, je več kot polovica nižje kvalificiranih, po mnenju gospodarstva pa so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov neuporabni za delovni trg.

Večja plača škoduje manj produktivnim?

V ZDA, kjer se trenutno pogovarjajo o zvišanju minimalnega plačila na 15 dolarjev na uro, k čemur se je zavezalo že kar nekaj zveznih držav, ekonomisti opozarjajo, da takšno zvišanje minimalne plače s trga dela odriva vse, ki so manj produktivni – priseljence, ki ne znajo dobro jezika, delodajalcu pa se 15 dolarjev na uro za takšnega delavca preprosto ne izplača, kar pa škodi tudi zaposlovanju mlajših, ki so brez izkušenj. Delodajalec za višje minimalno plačilo namreč lahko dobi bolje usposobljenega in izkušenejšega delavca. Thomas C. Leonard, profesor z Univerze Princeton, je v članku iz leta 2005, objavljenem v Journal of Economic Perspectives, navedel kar nekaj primerov iz zgodovine, kako so minimalno plačo uporabili kot vzvod, da so določene skupine, pripadnike etničnih skupin, ženske in starejše izrinili s trga dela.
Če se vrnemo nazaj v Slovenijo: lansko leto se je tudi pri nas minimalna plača povečala na 842,79 evra, letos na 886,63 evra, prihodnje leto pa se bo zvišala na 940,58 evra, iz nje pa bodo izključeni še dodatki. Kljub temu pa je, kot smo dejali, ta letos v Sloveniji z 8 odstotki registrirane in 5 odstotki anketirane nad povprečjem v EU in OECD. Na Češkem je anketirana brezposelnost najnižja, in sicer znaša 2 odstotka, v Nemčiji je 3,3-odstotna, na Poljskem znaša 3,5 odstotka, na Madžarskem pa 3,7 odstotka.



Po mnenju Bojana Ivanca iz Gospodarske zbornice je razlog za večjo brezposelnost v Sloveniji deloma tudi v tem, da je razlika med socialnimi transferji in minimalno plačo še premajhna, ljudje pa niso motivirani za delo. »Ocenjujemo, da je v Sloveniji razlika med minimalno plačo in socialnimi transferji prenizka, sploh v povezavi s sivo ekonomijo,« pravi sogovornik in dodaja: »Minimalna plača ne sme biti nadomestilo za socialno politiko, temveč morata višina in časovna omejenost pravice do socialne pomoči brezposelne motivirati k iskanju priložnosti na trgu dela. Ljudje se z delom osmislijo in se tudi sicer bolje počutijo.«
Minimalna plača ima po prepričanju sogovornika še eno stransko posledico – upočasnjuje nagrajevanje v podjetjih. »Dvig minimalne plače vpliva na spreminjanje plačnih sistemov v podjetjih, kjer imajo večji poudarek na variabilnem nagrajevanju. Naslednje leto, ko bodo iz minimalne plače izvzeti dodatki, bodo s tem omejeni tudi posamezni plačni sistemi podjetij. S tem se bo zmanjšal tudi spodbujevalni učinek variabilnega nagrajevanja. Že sedaj slovenska podjetja namenjajo manjši delež variabilnemu nagrajevanju v primerjavi s konkurenčnimi državami. Manj variabilnega nagrajevanja pomeni manjšo moč vodstva, da vpliva na želeno raven delovne iniciative v kolektivu,« pojasnjuje sogovornik.
Dvig minimalne plače pa ima tudi prednosti, saj prispeva k dvigu domače potrošnje. Stopnja trošenja je namreč večja pri zaposlenih, ki zaslužijo manj. Po besedah Ivanca naj bi dvig minimalne plače spodbudil tudi rast drugih plač. »Predvsem se povečujejo plače pri zaposlenih v nižjih plačnih razredih. Težava je v tem, da se produktivnost dela med dejavnostmi ter tudi regijami zelo razlikuje. V podjetjih, kjer izplačujejo predvsem višje plače, neposredno tega učinka ne začutijo. Začutijo ga lahko preko dviga stroškov nekaterih storitev, recimo varovanja in čiščenja.« Največji problem pa lahko nastane, še pravi Ivanc, ko pride do recesije oziroma se dodana vrednost v gospodarstvu začne krčiti. »Problem minimalne plače je v tem, da vedno raste in nikoli ne pada. Povpraševanje v gospodarstvu pa je izpostavljeno nihanjem in se lahko drastično zniža. V tem primeru bodo podjetja, ki na to ne bodo pripravljena, pospešeno odpuščala.«