Ko so se drugi pobijali, je Švica izvažala

Pred kratkim smo se med obiskom prepričali, da v Kunsthausu Zürich shranjujejo dela skoraj vseh umetniških velikanov od konca 19. stoletja do danes. Švicarski ljubitelji umetnosti in meceni imajo od takrat očitno dovolj denarja, da plačujejo dela vodilnih umetnikov.

Pred tem smo nedaleč stran od Züricha v mestu Zug, središču istoimenskega kantona, izvedeli, zakaj je Švica postala ena najbogatejših držav na svetu ter zakaj so se njene številne gospodarske panoge tako hitro razvijale in postale svetovno pomembne. Ogledali smo si razstavo 1418 – Švica v veliki vojni, ki jo je pripravilo združenje Švica v prvi svetovni vojni. Razstava je v zadnjih treh letih gostovala v več švicarskih mestih.

Do prve polovice 19. stoletja se je več tisoč Švicarjev nenehno vojskovalo po Evropi v švicarskih plačanih četah za različne delodajalce. Švicarji so več stoletij veljali za dobre vojake: prvi poveljnik francoske tujske legije (ustanovljene leta 1831) je bil Švicar; švicarska garda pa v Vatikanu že več kakor pol tisočletja, od leta 1506, varuje tudi papeža.

Unsplash

Več kot tisoč kriznih ukrepov

Švica se je nehala vojskovati po napoleonskih vojnah in dunajskem kongresu leta 1815, ko je postala nevtralna država. V 19. stoletju so v Švici nastale humanitarne organizacije, denimo Mednarodni odbor Rdečega križa (ustanovil ga je Švicar Henri Dunant), in država se je hitro industrializirala. Postala je turistično zanimiva, konec 19. in na začetku 20. stoletja je privlačila številne umetnike, politike, revolucionarje (Lenina in druge). Vse do leta 1917 se je bilo mogoče v Švico priseliti brez posebnih dovoljenj.

Prva leta vojne se je že pred tem velik izvoz švicarske čokolade še povečal.

Iz Švice se je v svoje države po začetku vojne leta 1914 vrnilo okoli 200.000 tujih delavcev. To je bil šok za nekatere švicarske gospodarske panoge, ki so bile zelo odvisne od tujih delavcev. Po letu 1914 so se hitro zmanjšali švicarski prihodki iz turizma in v krizi se je znašlo tudi gradbeništvo. Leta 1914 se je zelo zmanjšal obseg zunanje trgovine Švice v primerjavi z letom 1913. Primanjkovati je začelo kmetijskih pridelkov, premoga in drugih uvoznih surovin. V Švici, ki je na začetku vojne v svoji vojski razglasila stanje pripravljenosti ter za obrambo svojih meja mobilizirala 220.000 ljudi in 45.000 konjev, so se državni stroški do konca vojne dvainpolkrat povečali.

Po nekaj letih vojne so uvedli racionalizacijo živil, prvič marca 1917. Država je do konca vojne sprejela več kot tisoč kriznih zakonskih uredb. Delavci so se upirali in stavkali, saj so se njihovi stroški med vojno podvojili. Država je začela nadzirati priseljence leta 1915, vendar je omejila priseljevanje šele konec leta 1917 po oktobrski revoluciji v Rusiji, ko je ustanovila policijo za tujce in uvedla mejni nadzor. Poleg tega je oblast v švicarskih mestih preventivno namestila vojaške enote, ki bi ukrepale, če bi se morda začela boljševistična revolucija.

Unsplash

Čokolada za vojake, tramovi za rove

Toda medalja ima tudi svojo drugo plat, ugodnejšo za Švico. Po prvem šoku za gospodarstvo leta 1914 in pomanjkanju surovin so se v letih 1915 in 1916 razmere za švicarske izvoznike izboljšale. Ugleden dnevni časopis Neue Zürcher Zeitung je februarja 1915 zapisal: »Švicarska industrija mora izkoristiti prednost nevtralnosti, saj to pomeni, da nima sovražnikov.« Švica je bila edina država, ki ji je uspelo sklepati uvozno-izvozne pogodbe z obema vojskujočima se stranema, z antanto in centralnimi silami. Leta 1916 je bil švicarski izvoz v vojskujoče se države dvakrat večji kot leta 1913! Toda švicarski delavci od tega niso imeli koristi.

V državah, ki so se vojskovale, so bili priljubljeni številni švicarski izdelki, na primer kondenzirano mleko, ker je bilo zgoščeno in je imelo dolg rok trajanja.

Države, ki so se vojskovale med seboj, niso hotele, da bi Švica pošiljala izdelke, nujne za vojskovanje, njihovim sovražnikom, zato so gospodarsko dejavnost Švice skrbno nadzirale in jo omejevale. Švica se je morala strinjati, da so k njej prihajali tuji nadzorniki, če je hotela še naprej izvažati v njihove države. Tako se je zgodilo več paradoksalnih dogodkov. Francija je, denimo, dostavljala Švici olje za mazanje strojev (in orožja) in ni dovoljevala, da bi s tem oljem mazali švicarske stroje, ki so jih izvažali v Nemčijo. Nemčija je švicarski strojegradnji dostavljala premog in železovo rudo, vendar ni dovolila, da bi izdelke, izdelane iz teh surovin, izvažali v Francijo. Znanih švicarskih šivalnih strojev Helvetia niso smeli izvažati v Francijo, ker so imeli 25 odstotkov nemških sestavnih delov. To je bila namreč omejitev, ki je veljala za izvoz v sovražno državo.

Kljub temu je imelo švicarsko gospodarstvo veliko priložnosti, ki jih je lahko izkoristilo, kot prikazuje razstava 1418 – Švica v veliki vojni. V prvih letih vojne se je povečala prodaja švicarske čokolade. Na razstavi si lahko ogledamo čokolado znamke Cailler, ki je bila zelo priljubljena med vojaki na bojiščih. Čokolada je bila v prvi svetovni vojni šesti najbolje prodajani švicarski izvozni izdelek. Podobno se je tudi švicarska proizvodnja kondenziranega mleka samo v prvem letu vojne petinpolkrat povečala! Podjetje Nestlé, ki ga je dostavljalo britanskim vojakom, je bilo na meji svojih zmogljivosti, saj je imelo zelo veliko naročil. Izvoz tramov iz Švice, ki so jih nujno potrebovali za podpiranje vojaških rovov (po Evropi jih je bilo takrat zelo veliko), se je do leta 1916 povečal za več kot tridesetkrat! Švicarska podjetja so dobro služila tudi z izvozom bombažnih obvez, ur, zdravil in številnih drugih izdelkov.

Unsplash

Gospodarski zmagovalci

Med gospodarske zmagovalce med vojno spadajo tudi nekatere storitvene dejavnosti, po katerih je Švica zdaj znana po vsem svetu. Z njenimi bankami in zavarovalnicami niso več mogle tekmovati podobne finančne družbe iz držav, ki so se vojskovale. Poleg tega je Švica kljub trgovini z izdelki, ki sta jih med bojevanjem uporabljali obe vojskujoči se strani, med prvo svetovno vojno nedvomno utrdila ugled nevtralnega podpornika humanitarne dejavnosti. Čez njeno ozemlje sta sovražni strani izmenjali več sto tisoč ranjencev in ujetnikov, predvsem Nemcev in Francozov. Mnoge so nastanili in jih zdravili v švicarskih hotelih, ki so bili med vojno prazni, to pa so z več deset milijonov (takratnih) švicarskih frankov plačevale države, katerih državljani so bili ti bolniki.

Od leta 1914 do 1917 so se stokrat (!) povečali švicarski prihodki od izvoza bakra in bakrenih zlitin, ki so jih nujno potrebovali za vžigalnike.

Mednarodni odbor Rdečega križa (s sedežem v Švici) in njegova organizacija AIPG (Mednarodna agencija za vojne ujetnike) sta družine obveščala o tem, kje so njihovi bližnji sorodniki, ki so jih ujeli med vojno. V svojem arhivu je agencija imela 4,8 milijona imen ujetnikov in posredovala je 714 milijonov njihovih pošiljk. Rdeči križ je zato leta 1917 dobil Nobelovo nagrado za mir.

Švica je svoj ugled utrdila tudi tako, da je opravljala diplomatske naloge za nekatere države, ki so se vojskovale, denimo za Nemčijo v ZDA in obratno, enako velja tudi za Nemčijo in Italijo. Do konca vojne je Švica diplomatsko zastopala enajst držav. V Berlinu, Parizu, Londonu in na Dunaju je odprla posebna diplomatska predstavništva, saj so bila njena premajhna.

Švica je po prvi svetovni vojni postala prva izbira za bankirja pri bogatih z vsega sveta in tudi trajna gostiteljica zelo različnih mednarodnih organizacij.

V Švici so svoje sedeže že pred prvo svetovno vojno odpirale mednarodne organizacije (Svetovna poštna zveza, denimo, od leta 1874 deluje v Bernu), še pogosteje so se za to odločale po vojni. Švica je po prvi svetovni vojni postala prva izbira za bankirja denarja bogatih z vsega sveta in tudi trajna gostiteljica zelo različnih mednarodnih organizacij. Danes ima svoje sedeže v Švici več ducat medvladnih organizacij, ustanov in sekretariatov, kvazidržavnih mednarodnih organizacij in drugih mednarodnih organov. Med njimi so Svetovna zdravstvena organizacija, Mednarodna organizacija dela, Banka za mednarodne poravnave, Mednarodna organizacija za migracije, Interparlamentarna unija, Mednarodna zveza za telekomunikacije, Svetovna organizacija za intelektualno lastnino, Svetovna meteorološka organizacija, Svetovna trgovinska organizacija, Mednarodna organizacija za standardizacijo, Svetovni ekonomski forum, Mednarodni olimpijski odbor itd. V Švici ima sedeže tudi več deset svetovnih oziroma evropskih športnih združenj: od nogometa (Fifa in Uefa), košarke, odbojke, mečevanja, gimnastike, hokeja na ledu, rokometa, amaterskega boksa, smučanja, veslanja, kolesarstva, namiznega tenisa, jahanja, motociklizma, bejzbola in lokostrelstva do mednarodnih organizacij za šah, bridž in druge dejavnosti.