Ko šefa razjeda ljubosumje … ali spregledane ovire pri inovacijah

Pri eni izmed analiz inovacijskega zaostanka Slovenije smo videli, kako vplivajo na prijave patentov družbene in organizacijske okoliščine, skratka zunanji vzroki. Vendar nismo našli najverjetnejših vzrokov za tako velik inovacijski zaostanek. Če torej to ni vzrok, potem moramo pogledati v neotipljivo, mehko tkivo, se pravi v subjektivne, človeške, medosebne razmere. Kako je to vplivalo v prejšnjem političnem sistemu samoupravljanja, ko je imel moč povprečni sloj v podjetjih, ki je bil najštevilnejši, smo nazorno videli na slabih rezultatih produktivnosti in inoviranja proizvodov. Dolgo sem mislil, da smo to preživeli in da se danes stvari v podjetjih obračajo drugače, na bolj zahoden, razvit način. Nisem pomislil, da je ostala narava ljudi nespremenjena, polna ostalin, ki so prišle v naš značaj skozi desetletja sprenevedanja, podvrženosti in pokorščine.

Mladi inženir si želi le mir

Shutterstock

Ko sem kot svetovalec v nekem srednjem podjetju pregledoval projekte v konstrukcijskem biroju, sem opazil na risalni mizi mladega inženirja njegove rešitve novega mehanizma. Takšnega še nisem srečal, odpadlo je precej elementov, delovanje je bilo varnejše in predvsem cenejše. Rekel sem mu, da je to tipična inovacija in naj jo priglasi kot patent. Podjetje bo imelo od tega korist. Pa je samo odkimal, da tega ne bo storil, ker si bo nakopal same težave. Vodja je že tako ljubosumen nanj in bo vsekakor hotel prevzeti glavno vlogo pri zaslugah za patent. Kdo bo pa verjel njemu kot mlademu inženirju, še brez prakse in zaslug? To je zanj vnaprej izgubljen boj, je rekel. Gre za čast. Njemu je vseeno, ni tako ambiciozen, da bi rinil z glavo skozi zid. Razumete, da hočem imeti mir!

Potem sem šele postal pozoren na odnose med konstrukterji, ki so razvijali konstrukcijske rešitve. Odkril sem skrita rivalstva, neprijetna tekmovanja, pogosto zavist, ko je šlo za priznanje novosti in možnosti za patentiranje. Na korist podjetja ni nihče mislil. Vprašal sem prijatelja, vodjo razvojnega biroja v srednjem podjetju, kako on rešuje te probleme, saj so prijavili nekaj patentov. Potrdil mi je, da se je poleg inovatorja priglasilo še nekaj sodelavcev, ki naj bi sodelovali pri izumu. Vendar je hitro naredil red. Pri tem ne smeš biti popustljiv. Vprašal je takšnega soizumitelja, kaj je prispeval. Odvrnil mu je, da je risal njegove elemente. Risanje je rutinsko delo, to delaš vsak dan za vrsto inženirjev. V tem ni nobenega izumljanja. Tako je stvari počistil. Njemu kot šefu ni padlo na pamet, da bi se prislinil k nosilstvu patenta. Žal niso vsi tako načelni.

Več vodij razvoja mi je pritrdilo, da imajo probleme z nosilstvom. Prislini se jih mnogo, vsi so bili udeleženi. A hitro je ugotovil, da ni nihče sodeloval pri samem izumu. Nihče ni dal podobne ideje ali sodeloval pri pisanju patentnih zahtevkov.

Človeški faktor povzroča zastoj

Ugotovil sem, da je ta problem pri nas največja ovira pri prijavi patenta. V prijavi je treba opisati bistvo izuma, jedro novosti. In to tako, da tudi neuki zmore izdelati prototip. Tako govori zakon. In pri tem ne sme biti nejasnosti.

O meritornosti pri nas še ni govora. Pravo partnerstvo temelji na zaupanju in poštenju, na priznavanju prvenstva v prvi bojni liniji.

Ko sem sodeloval pri takšnem projektu kot soizumitelj velikega objekta, industrijske naprave, smo morali trije v centralo Evropskega patentnega urada v Münchnu na pojasnjevanje k pristojnemu referentu. Najprej nam je predstavil konkurenčne patentne prijave, ki so bile vložene pred nami. Prvi dan smo analizirali konkurenčne prijave glede bistva. Tako smo izločili tri četrtine, kajti nanašale so se na druge zahtevke in na druge rešitve. Drugi dan smo analizirali patentne zahtevke konkurenčnih prijav in izluščili bistvene razlike, ki so kazale na drugačen princip reševanja naloge. Iz patentnih zahtevkov je bilo to natančno razvidno. Referent, starejši inženir, je bil zadovoljen z našo razlago. Dobili smo registriran patent.

Zato morajo biti vodstva podjetij v takšnih primerih rigorozna pri identifikaciji pravih izumiteljev in izločiti vse, ki niso ničesar prispevali. To je pri nas ena najtežjih ovir, ki nastane že takoj na začetku: iskanje pravega in nespornega tvorca originalne, izvorne ideje.

Shutterstock

Inovacija za položaj države v konkurenčnem svetu

Pri mojem sodelovanju s Siemensom v Erlangenu sem ugotovil, da tam direktor biroja s tem ni imel nobenih težav. Stvar je bila jasna vsakomur. Nihče se ni vsiljeval, nihče pritoževal. Miselnost o kreativnosti in porajanju idej je pri nas popolnoma nejasna, tu vlada neka perverznost, ki je posledica skrajne egalitarnosti pred desetletji. Ljudje še niso prerasli te miselnosti. Vzrok je v tem, da še nismo meritorna družba, kjer je jasno, kdo ima zasluge. Nagrajevanje in napredovanje bi morali potekati edino na podlagi zaslug. To je temelj meritorne družbe. Te stvari v našem sistemu niso jasno določene. To vodi v pasivnost ljudi, v zatiranje prave kreativnosti. Zato imamo tako malo patentov. V nekdanjih socialističnih družbah, ki so se še kasneje osvobodile avtoritarnosti, je še slabše. Zato so tudi njihovi rezultati inovacij nekajkrat slabši kot pri nas. Mi smo naredili velik korak naprej. Izumitelji so dobili pravo veljavo. Vodstva jih znajo ceniti, spodbujajo jih in varujejo pred zavistjo in šikanami sodelavcev.

V Siemensu so bile te zadeve povsem jasne vsem. Nobene žolčne pripombe nisem slišal. Tudi v najožji družbi ne. Nihče ni ničesar vedel o pogodbi med izumiteljem in vodstvom o prepustitvi vseh pravic podjetju, niti ne o znesku, ki ga je dobil v kuverti. O tem se ni govorilo. Bila pa je to neznansko močna spodbuda za ves sektor. Kako so tekmovale vse intelektualne in kreativne sile, si lahko mislite. Tega pri nas nimamo. To pri nas sploh še ni zaživelo. Vendar je nujno. Brez miselne preobrazbe vseh sodelujočih pri kreativnih operacijah ustvarjanja inovacij si nekega inovacijskega napredka po vzoru Avstrije ali Švice ne moremo misliti.

Za rast inovacij nista potrebna samo denar in volja vodstev, ampak tudi pravna varnost, tržna svoboda in vsesplošna kultura na temelju meritornosti: nagrajevanja, priznanja in napredovanja po zaslugah in brez stranskih vplivov. Ozrimo se na druga družbena področja, kjer se delajo v kadrovski politiki gromozanske napake. Če bodo sodišča še naprej ponavljala napake brez popravljanja starih napak mimo celo odločb ustavnega sodišča, bo tudi delovanje inovatorjev kot kreativnega področja družbe dušeno. Čeprav je skoraj neopazno in je zelo oddaljeno od bistvenih področij družbenega dogajanja. Ne smemo pozabiti, kaj inovacije določajo: položaj države v konkurenčnem svetu svetovnih tekmecev.

Shutterstock

Poglejte, kaj pomenita Apple in Amerika v tem svetu! In kdo je nosilec tega prvenstva! Vemo, kdo je nosilec nemškega industrijskega izvoza v svet, ki sproža proteste Amerike. Zato se dvigajo ravni učinkovitosti in donosnosti vseh drugih sektorjev. Ni treba, da so plače naših zdravnikov, ministrov in premiera nekajkrat nižje od švicarskih. Lahko bi bile enake. Ključ je v inovacijah. Nihče nas ne ovira, da se dvignemo na raven najrazvitejših držav. Vsi merodajni v državi se ne zavedajo tega izvora njihove blaginje. Žal se temu inovativnemu sloju, ki obsega samo kakih deset odstotkov vseh zaposlenih v industriji, nihče v državi ne posveča. Merklova se nekajkrat na leto dobiva z vodstvom nemških inženirjev VDI. Sama je doktorica fizike in dobro ve, kako se spodbuja inventivnost.

Ne smemo pozabiti, kaj inovacije določajo: položaj države v konkurenčnem svetu svetovnih tekmecev. Poglejte, kaj pomenita Apple in Amerika v tem svetu!

Njen govor na zadnjem kongresu VDI je svetlobna leta stran od govorjenja naših politikov. Dobro ve, kako je potekalo »napredovanje« v njeni nekdanji domovini, »demokratični« DDR. O meritornosti ni bilo govora. To je bilo protidržavno. Zato tako vztrajno ponavlja načelo meritornosti. Veliko tega je tudi nam še ostalo. O meritornosti pri nas še ni govora. V javnem sektorju je še preganjana. Nimamo še prave meritokracije, ki bi imela odločilno besedo pri upravljanju države. Celo v industriji je je še malo. Tega problema se ne zavedajo niti tisti, ki se pobliže pečajo s podjetji, ker niso inženirji in ne komunicirajo z inženirji v razvojnih oddelkih. Tam bi lahko iz prve roke izvedeli za ovire, ki se jih niti lastniki ne zavedajo. Vsi, ki se ukvarjajo s problemom inovacij in z razvojem, ki so večinoma ekonomisti ali družboslovci, se temu ne znajo približati, ker ne razumejo procesa.

Vodja je že tako ljubosumen nanj in bo hotel prevzeti glavno vlogo pri zaslugah za patent.

Ta bolezen od znotraj razžira sodelovanje med inženirji, kajti pravo partnerstvo temelji na zaupanju in poštenju, na priznavanju prvenstva v prvi bojni liniji. Dokler tega ne bo, ne bo napredka. Poznam lastnike podjetij, ki so vsi inženirji in se mešajo s sodelavci pri ustvarjanju novih temeljev podjetja ter tako ustvarjajo pristno sodelovanje ne glede na hierarhijo. Vendar znajo prisluhniti klimi med sodelavci in takoj intervenirajo ob zastrupljanju medsebojnih odnosov. To storijo tudi za ceno izključitve tistih, ki sejejo seme zavisti. Tam, kjer so še vedno klice lažnega samoupravljanja (v večini državnih podjetij), ki ne priznava meritokracije med zaposlenimi, bo še naprej delovala abstinenca najbolj ustvarjalnih kadrov. Če bi v vseh podjetjih prevladali zasebni lastniki, ki se čutijo odgovorne za vse, kar se dogaja v njihovem podjetju, zlasti v medsebojnih odnosih, se bo raven izumov in s tem prijave patentov približala avstrijski. Te težave so interne, intrinzične in jih država ne more odstraniti s še tako naklonjenimi ukrepi. Rečemo lahko celo, da so njeni ukrepi brez moči v takšni interni klimi.

Vizija Slovenije 2050 je utopija

Pa še nihče v javnosti ni tega odkril! V takšnih razmerah ni možno sodelovanje, ni timskega duha, ni medsebojnega spodbujanja in nesebičnega sodelovanja. Tudi močna kadrovska zasedba je brez prave moči. Regresijska eksponentna krivulja (na grafu št. 1) odvisnosti med številom prijav patentov in številom razvijalcev oz. raziskovalcev s polnim delovnim časom (FTE) kaže jasno odvisnost med obema kazalcema intelektualne kreativnosti. Razvite države z močnimi razvojnimi zasedbami v podjetjih imajo veliko število prijav patentov. Največ jih ima Švica (na milijon prebivalcev). Blizu so skandinavske države, Nemčija, Belgija, Nizozemska, Francija. Vse te države ležijo na zgornji strani regresijske krivulje. Na spodnji strani so države, kjer število razvijalcev v industriji ni v skladu s številom prijav patentov in je njihova inovacijska produktivnost šibka. To so Poljska, Portugalska, Češka, Slovenija. Še veliko slabše so druge majhne države, Hrvaška je dvajsetkrat slabša od nas.

V teh državah kreativni kadri niso izkoriščeni, ker niso dobro vodeni ali pa jih dušijo stare psihološke zablode. Torej nista pomembni samo stimulativno okolje in dobro vodstvo, ampak je treba sanirati način mišljenja ljudi, njihovo odzivanje na uspešne, izredne posameznike v njihovi okolici.

Dr. Marko Kos, gostujoče pero