Ko »huligani« prevzamejo tovarno, jim še twitter pomaga

Bralci, ki se še spomnite Jugoslavije, se zagotovo spomnite tovarne detergentov Dita iz Tuzle v Bosni in Hercegovini. Največja jugoslovanska tovarna praškov in drugih čistilnih sredstev za gospodinjstvo je v letih pred razpadom nekoč skupne države dajala delo več kot tisoč zaposlenim. Če vas gospodinjstvo ne zanima in se bolj zanimate za šport, se Dite morda še spomnite kot sponzorja tuzelskega košarkarskega kluba Sloboda.

Kot se za velike industrijske obrate z območja nekdanje Jugoslavije spodobi, je seveda tudi Dita šla skozi roke bolj ali manj preglednih »privatizatorjev« in kakopak leta 2012 končala v stečaju. Po triletnem mrcvarjenju v stečajnem postopku je njenim delavcem prekipelo in so leta 2015 tovarno okupirali. Niso hoteli priznati avtoritete stečajnega upravitelja, dokler ta ne zaščiti interesov zaposlenih oziroma dokler ne najdejo investicije, ki bi ponovno zagnala ustavljeno proizvodnjo.

Z golimi rokami ubranili svoje stroje

To uporniško dejanje skupine delavcev se seveda ni zgodilo čez noč, to je bil le logičen korak v njihovem dotedanjem boju proti privatizaciji z jasnimi oznakami kriminala, ki je deloval v tesni povezavi z vladajočo politiko. Nekoč ponosnega industrijskega velikana je zlomilo nebrzdano zadolževanje zasebnih lastnikov. Denarja, ki so si ga izposojali z namenom izboljšanja proizvodnje, tovarna nikoli ni videla, čudežno je izginil in se čez čas pojavil v žepih tedanjih lastnikov. Prezadolžena tovarna je končala v stečaju in zgolj odločnosti 75 delavcev, ki že leta po 24 ur na dan čuvajo svojo tovarno, gre zahvala, da so stroji še ostali v tovarni in da proizvodnja še vedno poteka, sicer v močno okrnjeni obliki, ampak prašek pa proizvajajo.

Upor delavcev, ki se je iz Tuzle kot požar širil po vsej Bosni in Hercegovini, so tamkajšnji mediji dolgo prikazovali kot dejanje skupine huliganov in delinkventov. Vendar potrošniki teh medijev te zgodbe nikoli niso kupili, raje kupujejo prašek in druga čistila, ki jih izdelujejo delavci v tovarni brez lastnika, pod nadzorom skupine »huliganov«. Čeprav je stečajni upravitelj že večkrat neuspešno poskušal prodati za približno sedem milijonov evrov premoženja tovarne v stečaju, to vojske BiH ne moti, da ne bi kupovala njihovih izdelkov.

Unsplash

Za reklamo jim je zmanjkalo

Zgodba delavcev Dite za Bosance ni nič novega, vsem je jasno, da pridnih 75 parov rok kljub stečaju poskuša nekako zaslužiti za plače in prispevke. Ob tem ti ljudje iz svojih žepov financirajo nakup surovin in stroške proizvodnje. Več kot toliko ne zmorejo. Pred nekaj tedni je Jasminka Delić, ki v Diti dela kot vodja službe za nadzor kakovosti, javno pred TV-kamerami gledalcem sporočila, naj Ditine izdelke sami poiščejo na trgovinskih policah, saj podjetje preprosto nima denarja za njihovo oglaševanje. To je bilo dovolj, da se je sprožil pravi plaz izjemno učinkovitih promocijskih sporočil, ki se večinoma vali po družbenih omrežjih facebook in twitter.

Številnim brezimnim uporabnikom družbenih omrežij so se z javno podporo takoj pridružili tudi številni estradni zvezdniki, med drugim pri nas izjemno znana glasbena skupina Dubioza kolektiv. Na stran delavcev Dite so se postavili akademiki, fotomodeli, manekenke, akademija za likovno umetnost, ki je izdelala reklamne plakate in drugo promocijsko gradivo.

Na Balkanu so mojstri za družbena omrežja

Pri nas ni »huliganov«, ki bi okupirali svoja nekdanja delovna mesta, kot so to storili v Diti. Vzrok najbrž tiči tudi v tem, da pri nas preprosto (še) nismo tako obupani kot v Bosni in Hercegovini, ki brez veliko konkurence sodi med najrevnejše evropske države. Vseeno pa imamo tudi v Sloveniji nekaj primerov, ko so zaposleni združili svoje sile in na pogorišču svoje nekdanje tovarne poskušali znova zagnati proizvodnjo. Zanimalo nas je, kaj se oni lahko naučijo od svojih kolegov iz Dite. Kako lahko slovenski delavci v, denimo, Tomu ali Bestwoodu, ki je nastal na ostankih cerkniškega Bresta, izkoristijo družbena omrežja za brezplačno promocijo svojih izdelkov.

»Preden se začnemo o tem pogovarjati, se je treba zavedati, da ljudje na Balkanu zelo dobro obvladajo družbena omrežja,« nam je povedal Zenel Batagelj, soustanovitelj in partner v družbi Valicon. Družbena omrežja lahko zelo dobro delujejo pri oglaševanju izdelka, če je vsa zgodba za izdelkom dovolj avtentična, če jo ljudje »zagrabijo«. »Če imaš neko blagovno znamko, na katero si ponosen, ki jo razumeš kot del svojega kulturnega prostora, potem se z njo laže poistovetiš. Ko gre Mip, ko gre Mura v stečaj, s tem odide del slovenstva. V Bosni velikih svojih blagovnih znamk nimajo, Dita pa je ena od njih in ljudje se z lahkoto poistovetijo z usodo teh delavcev,« je dejal Batagelj.

Unsplash

Andraž Opeka je s še štirimi nekdanjimi sodelavci cerkniškega Bresta, ki je zdaj v stečaju, ustanovil podjetje Bestwood, ki je najelo del proizvodnje te pohištvene tovarne. »Tovarna Brest pohištvo je bila izjemno navezana na Ikeo, ko je Ikea izdelke, ki smo jih delali mi, začela nakupovati pri poljskem izdelovalcu, so se začele resne težave. Družba je hirala, nujno je bila potrebna reorganizacija, a te ni bilo in shirala je do konca,« kratko zgodovino propada Bresta opiše Opeka.

Bestwood ima za štiri mesece zajamčenih naročil od kupcev v Nemčiji, Skandinaviji, Veliki Britaniji in Franciji. Njihova glavna skrb ta hip je, kako s skupno 25 zaposlenimi obstoječe kupce obdržati in jih prepričati, da bodo še naročali pri njih. Če jim to uspe, bo v proizvodnji kmalu 30, če ne kar 50 ljudi, je prepričan Opeka. »Ker zdaj še ne izdelujemo izdelkov pod svojo blagovno znamko, se z oglaševanjem ne ukvarjamo, pa tudi nimamo ne časa in ne denarja zanj. Bo pa v prihodnje, če bo šlo vse po načrtih, treba razmisliti tudi o oglaševanju in takrat bomo gotovo startali na družbena omrežja, ker je reklama tam tako rekoč brezplačna,« je dodal Opeka.

TRETJE OKO: Ismir Omeragić

Zgodba brez srečnega konca

Ismir Omeragić, partner in predsednik Valicona v Sarajevu, je zgodbo Dite spremljal od blizu. Zagotovil nam je, da za velikim odmevom, ki ga je na družbenih omrežjih dvignila Dita, ni plačanih strokovnjakov za marketing.

»Zagotovo ni bilo nič narejeno v smislu cilane komunikacije. Ljudje so preprosto začutili čustveno povezanost z ljudmi, ki skušajo ohraniti svoje delovno mesto in se na najboljši možni način borijo za svoje preživetje. Formula za uspeh na družbenih omrežjih se je nekako spisala kar sama,« nam je povedal Omeragić. Po njegovi oceni so ključni dejavniki, zaradi katerih so družbena omrežja »zagrabila« Dito, naslednja:

– ponovna zaposlitev navadnih delavcev,

– popolna odsotnost politike,

– ni poleg tajkunov in velikih vlagateljev.

Vse to je Omeragiću simpatično in lepo, da je za delavce Dite stopila praktično vsa država, tudi največji bosanski trgovec Bingo je na svoje najbolj opazne police postavil Ditine izdelke, vendar pa sam dvomi v srečen konec te zgodbe. »Dita ima smolo, da igra v ligi, kjer igrajo največje multinacionalke in da ima tako veliko dolga, da jih nihče ne bo mogel kupiti. To happy enda ne pričakujte, na žalost,« dodaja Omeragić.