Ko denarja ni in ni ...

»To ni le fraza – sam sem res prebedel prenekatero noč, ko sem razmišljal, ali bom lahko plačal svoje zaposlene, tako rekoč prijatelje. Nikomur ne privoščim grozljivih misli, ki so me takrat obhajale. Razmišljati o tem, ali na cedilu pustiti svoje ljudi ali pa poskrbeti zanje in tvegati, da z družino ostaneš brez strehe nad glavo, je mučno, bil sem prestrašen, paničen, po glavi so se mi podile same negativne misli,« je dejal sogovornik, ki je to leta 2011 občutil na lastni koži in ni želel biti imenovan. V njegovem primeru se je na koncu vse bolj ali manj izšlo, v mnogih podobnih se žal ni.

Kako grozljivo je, ko si delo korektno opravil, plačila pa ni (in se znajdeš v zagati, kako plačati svoje zaposlene), so takrat izkusili mnogi lastniki manjših podjetij, ki so delala kot podizvajalci pri velikih gradbenih podjetjih v Sloveniji ob izbruhu krize. Finančna nedisciplina lahko uniči sicer odlično delujoče podjetje.

Plačilna disciplina se v Sloveniji po letu 2012 izboljšuje, a še vedno ostaja na (pre)nizki ravni.

Ko se finančna nedisciplina preveč razraste ali pa zobe pokaže kriza, se zgodi učinek domin – podjetja, ki ne dobijo plačanih svojih računov, ne zmorejo plačati računov svojim dobaviteljem in partnerjem in posledice prvega neplačnika se kot kuga razširijo po gospodarstvu. Ko stanje postane dovolj slabo, zaradi odpisov v težave zaide še bančni sistem, ki nato težko servisira preostalo gospodarstvo, in kriza je tu. Mnoge zgodbe gradbenih podizvajalcev in partnerjev so se kljub korektnemu poslovanju in opravljenemu poslu končale tragično.

A plačilna nedisciplina škoduje tudi takrat, ko ni tako uničujoča, da podjetje pahne v propad. Podjetja, ki ne prejemajo plačil pravočasno, zaradi tega manj vlagajo v razvoj in širitev poslovanja, zato so posledice daljnosežne in bolj obsežne, kot je videti na prvi pogled.

Običajno se zgodi, da so žrtve plačilne nediscipline predvsem srednja in mala podjetja, ki čakajo na plačila večjih družb, še posebej ko imajo nanje vezan velik del posla in si ne morejo privoščiti, da bi z njimi preprosto nehala sodelovati.

Shutterstock

Evropska direktiva

Po izbruhu finančne krize in poslabšanju plačilne discipline v skoraj vseh panogah je Evropska unija pripravila direktivo o preprečevanju zamud pri plačilih, ki smo jo v Sloveniji v svoj pravni red vgradili prek zakona o preprečevanju zamud pri plačilih, ki med drugim predvideva, da naj bi plačilni roki ne bili daljši od 60 dni, država in njeni subjekti pa naj bi plačevali v 30 dneh.

Manjša podjetja pogosto nimajo nobene pogajalske moči, zato privolijo v daljše plačilne roke in se ne odzovejo na zamude pri plačilih.

Direktiva je v EU v veljavi že nekaj let in je med podjetji že dobro znana, vprašanje pa je, kakšni so njeni učinki. Plačilna disciplina se zadnja leta sicer izboljšuje, a predvsem zaradi izboljšanja gospodarskega stanja. Po anketi družbe Intrum Justitia, ki vsako leto raziskuje stanje plačilne discipline po vsej Evropi, je lani le 17 odstotkov družb, ki direktivo poznajo, menilo, da vpliva na izboljšanje stanja. A po nekaj letih izboljšanj je bilo lani prvič opaziti tudi več optimizma med malimi podjetniki na tem področju. Kar 88 odstotkov jih je odgovorilo, da v prihodnjih 12 mesecih ne pričakujejo poslabšanja plačilne discipline pri svojih partnerjih.

Po Evropi različno

V Evropi se pri plačilni disciplini že dolgo kaže razlika med severozahodom in jugovzhodom. Jugovzhodna Evropa ima precej večji delež podjetij, ki svojih obveznosti ne poravnavajo v roku, prav tako ima večji delež plačil, ki niso nikoli plačana. Lani so podjetja v Evropi v povprečju zaradi neplačil morala odpisati 2,1 odstotka prihodkov. Predvsem države s severa so po tem kriteriju precej boljše – pod enim odstotkom so Finska, Švedska, Danska in Irska. V Sloveniji so podjetja lani iz tega razloga odpisala 3,3 odstotka prihodkov, še slabše so se odrezale Hrvaška, Grčija, Bosna, Romunija in celo Velika Britanija, ki je bila najslabša od vseh.

Neslavni primat prevzela trgovina

Uradna statistika o dospelih neporavnanih obveznostih poslovnih subjektov, ki jo vodi Ajpes, kaže, da se je plačilna disciplina v Sloveniji po izbruhu krize slabšala do leta 2012, ko se je trend obrnil. Neslavni primat z največjim deležem finančne nediscipline je gradbeništvu prevzela trgovina.

3,3 odstotka prihodkov so v povprečju lani odpisala slovenska podjetja zaradi plačilne nediscipline. Povprečje v Evropi je bilo 2,1 odstotka.

Tudi mesečni podatki lanskega leta kažejo, da število pravnih oseb, ki so imele neporavnane obveznosti nad pet dni neprekinjeno, počasi upada, število plačilno nesposobnih subjektov in njihov znesek sta manjša tudi v primerjavi s preteklimi leti.

Trend pri plačilni nedisciplini kaže tudi pobot, ki ga izvaja Ajpes. Izboljšanje gospodarskega stanja v Sloveniji, nadaljnje razdolževanje podjetij in tudi izboljšanje plačilne discipline se kažejo v zmanjševanju števila dolžnikov, ki sodelujejo v pobotu, nižji je tudi znesek prijavljenih obveznosti, ki pa v povprečju letos še vedno dosega več kot 340 milijonov evrov na mesec. Podatki za letos kažejo, da je v pobotu sodelovalo v povprečju 3700 dolžnikov na mesec, kar je 17 odstotkov manj kot leta 2016. Večji del dolžnikov, približno 80 odstotkov, so gospodarske družbe, 15 odstotkov sodelujočih pa je samostojnih podjetnikov. Večina dolžnikov, ki sodelujejo v pobotu pri Ajpesu, je s področja trgovine in predelovalnih dejavnosti. S pobotom vsaj del obveznosti vsak mesec poravna približno 67 odstotkov prijaviteljev.

Prizadeta predvsem mala podjetja

Po podatkih Gospodarske zbornice plačilna nedisciplina težave povzroča predvsem malim podjetjem, saj njihov finančni položaj zaradi zakasnitve izplačil ali izpada plačil kratkoročno in dolgoročno ni sposoben prenesti večjih obremenitev. Mnogi manjši podjetniki so v pogajanjih s partnerji skoraj povsem brez moči. V Sloveniji je 30 odstotkov vprašanih odgovorilo, da so jim partnerji ponudili daljše plačilne roke, kot se jim zdi sprejemljivo, kar je sicer bolje kot drugod po Evropi – v nekaterih državah je na to vprašanje pritrdilno odgovorilo skoraj dve tretjini podjetij. Toda ker mnoga mala podjetja čutijo, da druge izbire sploh nimajo, jih je 61 odstotkov takšne roke tudi sprejelo, čeprav menijo, da niso primerni.

Tudi pri opisovanju lastnega plačilnega vedenja je opazna razlika med malimi in velikimi podjetji. Pri malih je 28 odstotkov vprašanih odgovorilo, da vse obveznosti poravnajo pravočasno, pri velikih podjetjih pa jih je to zatrdilo le 18 odstotkov.

Shutterstock

Kako se temu izogniti

V teoriji je sicer jasno, kako se čim bolje zavarovati pred plačilno nedisciplino – pred sklepanjem poslov se preveri partnerjeva boniteta, vse terjatve se po možnosti ustrezno zavarujejo. A v poslovnem svetu je dejstvo, da nekateri tako nujno potrebujejo posle, da so prisiljeni tudi več tvegati in poslovati s partnerji z večjo plačilno nedisciplino. Po podatkih družbe Intrum Justitia je pojav plačilne nediscipline žal tako pogost, da niti ne škoduje preveč ugledu tistih, ki zamujajo s plačili – velika podjetja svojo likvidnost običajno uravnavajo tako, da vsa plačila opravijo čim pozneje, žal pa imajo nekatera zamude čez plačilne roke očitno že kar vgrajene v svoje poslovne modele ali pa tako ravnajo preprosto zato, ker lahko, čeprav bi bila sposobna obveznosti poravnati v dogovorjenem času.

Če se na eni strani manjšajo zamude pri plačilih, pa ni videti opaznega skrajševanja dogovorjenih plačilnih rokov – ravno obratno; podjetja (pa tudi javne službe, posebno lokalne) postajajo vedno bolj iznajdljiva pri podaljševanju dogovorjenih plačilnih rokov. Nekatera zahtevajo po opravljenem poslu določen čas, da preverijo, kako dobro je storitev opravljena, šele nato privolijo v izdajo računa (in tako zamikajo datum, ko začnejo teči plačilni roki), ali pa od partnerjev zahtevajo, da jim račune izdajajo na daljšo periodo (na primer na tri mesece), kar spet močno podaljša čas od izvedbe storitve do plačila.

Če se bo hotela Slovenija profilirati kot država srednje Evrope, ne pa jugovzhodnega evropskega bloka, bo morala izboljšati tudi plačilno disciplino svojih podjetij.