Kloniranje živali: Kako si je Evropa oprala roke, raziskave na primatih pa zdaj opravlja v Aziji

Danes imajo rejci živali že v njihovi zgodnji življenjski dobi s pomočjo genomske napovedi v roki orodje, ki jim razkrije genetske prednosti njihovih živali. Genomska napoved se največkrat uporablja v mlečni industriji. Pred razvojem metode je morala biti krava mlekarica stara dve ali tri leta, da se je lahko pokazal njen mlečni potencial, njen oče pa je bil star že štiri ali pet let, ko so lahko ocenili, kakšen genetski material – zmožnost proizvodnje mleka – je prenesel na svojo potomko.

Danes tako lahko rejci s pomočjo naprednih genetskih orodij že zelo zgodaj izvedo, katera žival ima visok plemenski potencial, in jo namenijo za razplod, tudi z naprednimi reproduktivnimi tehnikami, kot sta prenos zarodkov in umetna oploditev. Še več, žlahtne živali rejci z metodo kloniranja lahko namnožijo in tako obogatijo svojo čredo z dvojčki z visoko genetsko vrednostjo, cena take živali pa lahko znaša tudi več kot 100.000 dolarjev. A le v ZDA in Aziji, Evropa je kloniranje leta 2015 prepovedala.

»Evropska politika je klonila pod težo javnega mnenja, ki je izrazito negativno, ker misli, da se s kloniranjem ustvarjajo nekakšne frankensteinske živali. Tudi politika je v procesu sprejetja regulative pokazala ogromno neznanja. Govorili so o škodljivosti uživanja mesa klonirane živali, pa čeprav je znanstveno dokazano, kar sta tudi uradno potrdili tako Evropska agencija za varno hrano kot Ameriška agencija za hrano in zdravila, da je meso klonirane živali identično mesu neklonirane živali tudi po biokemijski sestavi. To je tako, kot če bi rekli, da je meso dvojčkov slabše,« pojasnjuje dr. Gregor Majdič, vodja laboratorija za genomiko živali na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.

Kloniranje se uporablja le za zelo drage oziroma dragocene in plemenite živali, ki dobro prenašajo svoje lastnosti na potomce, to so, recimo, biki, dirkalni konji in hišni ljubljenčki, predvsem psi in mačke.

Ne le to, kloniranje je tudi predrago, da bi se uporabljajo za industrijsko proizvodnjo prehranskih živali. Tudi sicer je malo verjetno, da bi imeli kadarkoli v prihodnosti celotne farme kloniranih živali, saj je namen spolnega razmnoževanja ustvarjanje genetske raznolikosti, da so živali lahko različno odporne proti boleznim. Pri kloniranju pa, kot vemo, ustvarjamo identične živali, torej brez genetske raznolikosti, kar pomeni, da lahko živinorejcu zaradi ene bakterije zboli ali pogine vsa čreda, če je ta mešana, pa le nekaj živali.

Tako se po besedah Majdiča, ki je tudi ustanovitelj podjetja Animacell, ki z novo metodo zdravljenja z matičnimi celicami zdravi sklepe živali, kloniranje uporablja le za zelo drage oziroma dragocene in plemenite živali, ki dobro prenašajo svoje lastnosti na potomce, to so, recimo, biki, dirkalni konji in hišni ljubljenčki, predvsem psi in mačke.

Prav kloniranje hišnih ljubljenčkov postaja vedno bolj zanimivo za širše množice, a ker je v Evropi kloniranje prepovedano, lastniki genski material svojih živali pošiljajo v Korejo in ZDA, kjer obstaja že nekaj podjetij, ki komercialno klonirajo živali. »Mnogo ljudi je zgroženih, ko slišijo, da nekdo želi klonirati svojo žival, vsak dan pa jedo klonirano zelenjavo. Jabolka, krompir, vsa zelenjava, ki zraste iz potaknjenca, je klon,« pristavi Majdič.

Reuters

Selitev delovnih mest in denarja 
v Azijo

Evropa tako ne izgublja le tržnega potenciala v komercialnih dejavnostih, ki ga prinaša metoda kloniranja, prvotno razvita v Evropi na Škotskem, ampak se na ta račun v ZDA in Azijo seli visokokvalificirana delovna sila, raziskovalni inštituti, s tem pa množica dobro plačanih delovnih mest.

V Aziji in ZDA je v skladu z etičnimi pravili kloniranje namreč dovoljeno, mora pa vsak projekt odobriti etična komisija. »Na Kitajskem tudi ni kar vse dovoljeno, kot si na zahodu včasih zmotno predstavljamo. Znanost je mednarodna in tudi v mednarodni skupnosti, recimo znanstvene revije, strogo presojajo raziskave glede na etična dovoljenja,« pojasnjuje sogovornik.

Koristi za transplantacijo organov

Raziskave so usmerjene v izboljšanje metode kloniranja, ki je še vedno precej neuspešna, veliko klonov ima zdravstvene težave, ker imajo oslabljen imunski sistem, čeprav se z gotovostjo še ne more potrditi, da je to vzrok. Prav tako ostaja raziskovalni izziv, zakaj se določene vrste sesalcev lahko duplicirajo, pri drugih pa je metoda popolnoma neuspešna.

Na Kitajskem po pripovedovanju sogovornika trenutno, recimo, želijo s kloniranjem izboljšati pasmo koz, ki ni izumrla, ampak se je njihova dlaka zaradi selekcioniranja, da bi bila bolj primerna za pridelavo volne, zelo spremenila. »Po vaseh iščejo prvobitne koze in s kloniranjem poskušajo proizvesti večje število, da bi lahko potem s parjenjem naprej obnovili vrsto.« Kloniranje pomaga tudi pri ohranjanju pand, Evropa bi lahko imela močno vlogo pri ohranjanju živalskih vrst v Afriki. Američani si zdaj z afriškimi državami prizadevajo za preživetje belih severnih nosorogov, ki so skoraj izumrli, a imajo v živalskem vrtu v San Diegu shranjenih še nekaj njegovih celic, s kloniranjem pa poskušajo obuditi vrsto.

V Evropi bi s kloniranjem lahko ohranili veliko starih pasem, v Sloveniji je, recimo, ogrožen kraškopoljski prašič, o katerem v resnici ne vemo, koliko je še kraškopoljski, koliko pa njemu podobne francoske pasme.

Na Kitajskem dajejo velik poudarek tudi spremembi genov prašiča, da bi bili organi primerni za presajanje v človeka. Problem je, da zaradi reakcije telesa na tujke že pri transplantaciji organov med ljudmi nastaja veliko težav, ker smo si različni. Ideja je, pripoveduje Majdič, da bi beljakovine na celicah, namenjene medsebojnemu prepoznavanju, gensko spremenili, da bi se prepoznale kot sebi enake. V prašiča bi se dalo dva ali tri človeške gene – tiste na površini celic –, da bi jih naš imunski sistem prepoznal kot svoje, torej bi mislil, da gre za človeški organ.

Tukaj se pojavlja vprašanje varnosti, povezano z virusi. »V naših in v genomih živali so ostanki raznih virusov, ki so med evolucijo v milijonih letih postali neaktivni, in lahko se zgodi, da bi se kakšen virus, ki je v prašičjem genomu, aktiviral in povzročil novo bolezen pri ljudeh,« pojasnjuje sogovornik. Ker je tovrstno gensko spreminjanje izjemno zahtevno in dolgotrajno, bi lahko uspešno gensko spremenjeno žival s kloniranjem namnožili in tako dobili več organov, namenjenih za transplatacijo.

Poskuse 
na živalih zdaj naročamo v Aziji

»Zaradi prepovedi kloniranja se je veliko evropskih raziskovalnih skupin, ki so nad politično odločitvijo vse po vrsti zelo razočarane, v teh dveh letih preselilo v Azijo ali pa tam odprlo raziskovalne laboratorije, da lahko delajo stvari, ki so v Evropi prepovedane ali težko izvedljive, na primer poskuse na živalih,« razlaga Majdič.

Kot pojasnjuje, so namreč poskusi na živalih od leta 2010, ko je evropsko zakonodajno telo sprejelo novo regulativo – prejšnja iz leta 1986 je bila zaradi zastarelosti neprimerna – v skoraj vseh primerih prepovedani, razen na miših in podganah.

»Raziskave na primatih, ki so, preden se začnejo klinični poskusi na ljudeh, zelo pomembne – poznamo več primerov smrti ljudi ali rojstva otrok brez udov, ker niso bili poskusi najprej opravljeni na primatih – so se preselile v Azijo, kamor zdaj evropska farmacevtska industrija nakazuje ogromne zneske podjetjem, da za njih opravljajo raziskave,« pojasnjuje Majdič.

Evropska politika in njeni državljani so si s prepovedjo umili roke, pravi sogovornik, in Aziji lepo odstopili delovna mesta, hkrati pa poslabšali položaj za vse testne živali, saj imajo tam precej nižje standarde živalske dobrobiti, kot smo jih imeli v Evropi, kjer je bilo to področje izjemno strogo regulirano.