Kjer zasijejo podjetniške zvezde in se cedita med in mleko

Žiranti so v pogovoru pojasnili, kaj bi slovensko gospodarsko okolje potrebovalo, da bi lahko naredilo še korak naprej, ter tudi, kakšne so bile njihove največje karierne napake. Kdo od njih prizna, da je bil naiven?
Že letos so v finalu predvsem podjetja, povezana z novimi tehnologijami. Če bo slovensko gospodarstvo tudi v prihodnje delalo takšne korake, kakšna podjetja se bodo znašla v finalu za Delovo podjetniško zvezdo čez deset let?

Blaž Samec

Okno v prihodnost

Luka Podlogar, predsednik uprave KD Skladov, in Valerij Arakelov, direktor Rimskih term, se strinjata, da bodo to visokotehnološka podjetja, ki bodo izvozno usmerjena in bodo zaposlovala ambiciozne in perspektivne slovenske strokovnjake. Ob kadrih bodo veliko vlagala v raziskave, razvoj, zahtevne okoljske standarde in zaposlene, saj bodo le tako lahko konkurenčna na zahtevnem svetovnem trgu. Barbara Žibret Kralj, direktorica in odgovorna partnerica Deloitte za Slovenijo, dodaja, da si želi raznovrstnosti, saj bomo samo z različnimi pristopi in modeli lahko skrbeli za napredek celotne družbe.

Idealna tovarna bo oddala izdelke na trg v takšni obliki, da bodo po preteku življenjske dobe vrnjeni v obdelavo kot surovina. - Andrej Orožen, direktor Dewesofta

Da bodo takrat nominirana podjetja popolnoma drugačna od sedanjih, je prepričan tudi Stojan Petrič, predsednik uprave FMR: »Pričakujem povsem druge vrste podjetij, podjetja s področja storitvenih dejavnosti, IT-podjetja oziroma podjetja, ki bodo kupcem ponudila storitve na področju industrije 4.0.«
Petrič je pojasnil tudi, kako in kaj naj bi ta podjetja delala: »Podatke iz transakcijskih procesov bodo prenesla na platforme, v računalniški oblak. Z uporabo interneta stvari bodo pridobila množico podatkov, jih prenesla v realni svet, jih z umetno inteligenco in ustreznimi algoritmi obdelala in tako pridobila zaželene rešitve ter te uporabila, na primer, za pametne tovarne.« Temu dodaja še nekaj potencialnih področij za najuspešnejše: »Poleg tega bodo zvezde še podjetja s področja varovanja in trajnostnega razvoja ter storitev za prosti čas. Industrijskih podjetij med kandidati pa ne pričakujem veliko.«
Podobno vizijo ima tudi Andrej Orožen, direktor Dewesofta: »Najuspešnejša bodo podjetja, ki bodo svoj razvoj privedla do avtomatske industrializacije. Fizično delo bomo prepustili avtomatiziranemu postrojenju.« Takšno podjetje bo imelo delovna mesta na ravni upravljanja avtomatov, zaposleni bodo programerji, elektroniki, vzdrževalci. »Trdo bodo delali, da se procesi ne bodo ustavili, da se bodo izboljševali in optimizirali,« še dodaja Orožen, ki napoveduje, da bo idealna tovarna oddala izdelke na trg v takšni obliki, da bodo po preteku življenjske dobe vrnjeni v obdelavo kot surovina. Prihodnost vidi v kadrih in obvladovanju surovin.
Kje je tu vloga Slovenije? Osnovni tehnološki preboji na področju industrializacije verjetno niso v domeni Slovenije, saj nam infrastruktura tega ne omogoča. »Pomembno je, na katerem področju smo dobri,« poudarja Orožen in nadaljuje: »Slovencem nekako uspeva, da v sklopu velikih sprememb dodamo nepogrešljiv detajl. Ali je to del avtomobilskega motorja, najboljši merilni instrument, revolucionarno zdravilo … Lahko vplivamo in seveda lahko tudi izstopamo. Z vsakim novim uspehom se poveča zaupanje v naše izdelke ali v slovensko znanje. Oboje imamo, le zaspati ne smemo.«

Blaž Samec

Se bosta cedila med in mleko?

Ko tako razmišljamo o prihodnosti, so naše vizije v marsičem podobne. Vsi pričakujemo, da bosta imeli pomembno vlogo tehnologija in robotizacija ter da bosta postala zelo vplivna umetna inteligenca in strojno učenje. Predstave morda spominjajo na znano izjavo Warrena Bennisa, ki je nekoč dejal, da bo imela tovarna prihodnosti le dva zaposlena – človeka in psa.

Po naravi sem optimist in v prihodnost gledam svetlo. Robotizacija in napredek prinašata razvoj in prilagoditev, spremembe na trgu dela pa so posledica prvih dveh: želim si, da bi jih znali pametno izkoristiti. -Barbara Žibret Kralj, direktorica in partnerica v Deloitte Slovenija

Človek bo tam, da bo nahranil psa, pes pa bo čuval, da se človek ne bi česa dotikal. Toda odtenki na teh slikah se razlikujejo. Nekateri ob vsem napredku vidijo človeštvo, ki živi vse lagodneje, saj delo opravljajo stroji namesto njih. Spet drugi pa zato, ker stroji opravijo toliko dela namesto ljudi, svarijo pred tveganjem velike brezposelnosti in odrinjenosti velikih skupin ljudi na obrobje družbe. Čeprav človeštvo bogati, kopiči kapital, mnogi še naprej trpijo revščino. Kaj se bo zgodilo, ko jim bodo na trgu dela konkurenco začeli delati stroji? Kaj torej lahko pričakujemo? Nas za ovinkom čaka utopična ali distopična družba?
»Imam samo ti dve alternativi?« se sprašuje Barbara Žibret Kralj: »Po naravi sem optimist in v prihodnost gledam svetlo. Robotizacija in napredek prinašata razvoj in prilagoditev, spremembe na trgu dela pa so posledica prvih dveh: želim si, da bi jih znali pametno izkoristiti,« pravi in opozarja, da bodo pri tem ključni ljudje, ne stroji: »Kot veste, nam zadnje čase ekranizacija prihodnosti v distopičnih družbah kaže ravno nasprotno: da je za stanje velikokrat lahko kriv človeški faktor. Želim si pametnih – ne samo kapitalsko, ampak tudi razvojno – in z ustrezno mero empatije usmerjenih vodij v politiki, gospodarstvu, javnih in zasebnih sferah. Pa predvsem več morale, saj je pomanjkanje le-te krivo, da nas občasno kje spodnese. Upanje pa vsekakor obstaja!«
Člani žirije se strinjamo, da nas bo napredek privedel do velikih sprememb na trgu dela: »Empirične raziskave kažejo, da robotizacija spreminja trg dela v smer nižje zaposlenosti manj kvalificiranih delavcev, a po drugi strani močno povečuje produktivnost in povpraševanje. Prav tako povečuje zaposlenost v drugih, visoko strokovnih poklicih z višjo dodano vrednostjo. Menim, da se spremembe ne bodo zgodile čez noč, ampak bodo postopne,« je prepričan Luka Podlogar, ki ga skrbi, ali bo Slovenija znala biti med tistimi pri vrhu: »Ključno bo, ali bo v Sloveniji izobraževalni sistem lahko sledil tehnološkim spremembam. Vprašati bi se morali, ali res dovolj vlagamo v izobraževanje in ustvarjanje dolgoročnih konkurenčnih prednosti v gospodarstvu, ki bo temeljilo predvsem na znanju.«
Take spremembe pričakuje tudi Stojan Petrič, ki ne verjame v utopično družbo: »Ljudje smo misleča bitja, zato vsak hoče nekaj več. In če vsak hoče doseči nekaj več, to vodi v diferenciacijo ljudi. Ta model bo vedno prisoten. Vedno bo obstajala razlika med bolje in slabše situiranimi.« To je lahko tudi neka vrsta motivacije: ljudje iščejo svojo priložnost, poskušajo si zagotoviti materialno ugodje. Kot primer je Petrič citiral J. K. Rowling, avtorico Harryja Potterja, ki se je morala v mlajših letih spopadati z revščino, zdaj v času uspeha, pa je dejala: »Moj edini luksuz danes je, da mi ni treba skrbeti za denar.« Petrič pri tem ni povsem črnogled, saj dopušča možnost, da bomo morda že čez trideset ali štirideset let dosegli tak standard, da bomo vsi dobro živeli, a prepričan je, da bodo razlike še vedno obstajale. »V tem primeru se lahko začnemo približevati utopični družbi,« je dejal, »čeprav v socializem in komunizem ne verjamem. Lahko verjamem zgolj v neko modernejšo obliko kapitalizma, ki se bo razvila kot prilagoditev na nove razmere.«

Blaž Samec

Katerih tehnologij se veselimo?

S katerimi tehnologijami se bomo takrat ukvarjali? Katere tehnološke preboje naša žirija najtežje pričakuje?

Slovenija bi morala za boljšo kondicijo gospodarstva in pozicioniranja svoje države izkoristiti prednosti tako ZDA kot Rusije. Pri tem mora biti pragmatična, ne ideološka. -Valery Arakelov, lastnik Rimskih Term

»Popolno brezgotovinsko in brezstično finančno poslovanje ter implementacijo tehnologije veriženja blokov na še več področjih,« pravi Barbara Žibret Kralj, ki verjame, da bodo pri tem več kot odlično sodelovala tudi slovenska podjetja. Luka Podlogar stavi predvsem na interdisciplinarne preboje: od samovozečih vozil do napredka na področju e-mobilnosti in tehnologije pametnih mest ter vseh drugih interdisciplinarnih projektov, tudi v medicini in naravovarstvu, ki si jih zdaj niti predstavljati ne moremo. Upa tudi na preboj, ki bo podnebne spremembe obrnil v drugo smer, torej razvoj tehnologije, ko bomo enako ali še večjo produktivnost dosegli z manj onesnaževanja okolja.
Na podobnih področjih pričakuje preboje tudi Stojan Petrič: »Po letu 2030 se bo začelo lastništvo avtomobila zamenjevati z najemanjem storitve prevoza od ene točke do druge točke. Poleg tega pričakujem, da bomo po letu 2030 imeli razvite tehnologije za pametne linije, pametne tovarne in pametna mesta. Slovenska podjetja bodo pri tem na področju avtomobilske industrije gotovo sodelovala. Na drugih področjih pa pričakujem večji poudarek na malih in srednjih podjetjih, ker bodo imela zaradi svoje fleksibilnosti več možnosti za rast. Prepričan sem, da bodo ta podjetja svoje izzive iskala ne samo v tujini, ampak tudi doma.« Pričakuje tudi, da se sedanji trend bega možganov ne bo tako žalostno nadaljeval: »Menim, da se bodo določeni kadri, ki so šli ali pa še bodo šli v tujino, počasi vračali v Slovenijo, saj je Slovenija res varna in stabilna država. To je naša velika prednost. Živeti v Sloveniji je danes z vidika varnosti in stabilnosti življenjsko ugodje, ki ga Slovenci imamo in ga bomo v primerjavi z drugimi državami imeli tudi v prihodnje.«

Blaž Samec

Dohiteti sosedo

Bomo te prednosti znali izkoristiti? Bomo, na primer, v razvoju kdaj ujeli našo severno sosedo Avstrijo? »Mislim, da takega potenciala v Sloveniji nimamo. Vedno bomo v nekem faznem zamiku,« trdi Petrič. »Ker je Avstrija že dosegla določeno razvojno prednost, bo vedno v prednosti ali pa se bo še bolj oddaljevala. Slovenija temu lahko le sledi. Če ji bo uspelo ohranjati enak relativni zaostanek, kakršnega ima, bo naredila že velik korak naprej. Naj na koncu citiram še prof. dr. Jadrana Lenarčiča, direktorja Instituta Jožef Stefan, ki je poudaril, 'da ima Slovenija na področju računalništva (prav to besedo je uporabil) razpisan en projekt v vrednosti 100.000 evrov, Avstrija pa nekaj sto milijonov evrov oziroma milijardo evrov'. To je samo en pokazatelj, ki kaže, da ravni Avstrije ne bomo dosegli, je pa tudi opomin našim politikom,« je Petrič zaključil svojo misel.

Na percepcijo negativno vpliva napačen občutek pri ljudeh, da so podjetniki tisti, ki so si v divji privatizaciji brez lastnega ustvarjanja in tveganja prilastili nekaj, kar jim ne pripada. To seveda niso bili podjetniki. -Prof. dr. Marko Jaklič, ekonomska fakulteta v Ljubljani

Gospodarsko je Avstrija gotovo pred Slovenijo, če pa govorimo o kakovosti življenja, pa ni več tako očitno pred nami. »Razviti kot Avstrija? Ko sem tam, ne vidim razlike. Na hitro bi celo ocenil, da je povprečno življenje v Sloveniji boljše,« je prepričan Orožen, ki v gospodarskem smislu vendarle vidi pomembne razlike. »Kar Avstrija ima, Slovenijo pesti že leta – nimamo neke strateške usmeritve.« Kot primer Orožen navaja razvoj turizma: »Poželi so odlične rezultate, pa še morja nimajo,« se zasmeje. Slovenci medtem preveč nihamo, je prepričan Orožen: »Želimo biti dežela turizma, podjetništva, energetike, težke industrije, lesarstva …«
Luka Podlogar medtem trdi, da potencial sicer imamo, a pravi: »Naš birokratski sistem ima omejitve. Če ne bomo uvedli strukturnih sprememb, se naše konkurenčne prednosti ne bodo mogle izraziti. Potencial, ki ga imamo in ki je v ljudeh in legi, se ne more do popolnosti razviti. Če bomo zgolj kopirali druge države in ne bomo našli svoje niše, ne bomo imeli podlage za hitrejšo rast, kot jo ima sosednja Avstrija.«
Aleš Cantarutti, državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, se zaveda, kaj zavira gospodarstvo: »Gotovo je lahko največja ovira nestabilno poslovno okolje – tako zakonodajno kot podporno. Prav zato si na ministrstvu zelo prizadevamo, da naše poslovno okolje ostane konkurenčno in predvidljivo. Razvoj podjetij gotovo ovira tudi prevelika obdavčitev dela, pomanjkanje usposobljenih kadrov ter ugodnih finančnih virov za rast, razvoj in inovacije. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo se vseh teh in drugih ovir dobro zaveda, saj skupaj z različnimi deležniki iz poslovnega okolja detektira ovire in išče rešitve zanje.«

Ljudje smo misleča bitja, zato vsak hoče nekaj več. In če vsak hoče doseči nekaj več, to vodi v diferenciacijo ljudi. Vedno bo obstajala neka razlika med bolje in slabše situiranimi ljudmi. -Stojan Petrič, predsednik uprave FMR

Toda napredek je opazen. Po oceni Marka Jakliča, profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti, smo v zadnjem času naredili korak naprej že s tem, da se je začelo spreminjati dojemanje podjetništva. »Negativno na percepcijo podjetništva v Sloveniji vpliva tranzicija oziroma napačen občutek pri ljudeh, da so podjetniki tisti, ki so si v divji privatizaciji brez lastnega ustvarjanja in tveganja prilastili nekaj, kar jim ne pripada. To seveda niso bili podjetniki. Študije kažejo, da v Sloveniji na verbalni ravni zelo podpiramo tiste, ki s svojim ustvarjanjem in tveganjem dosegajo gospodarsko uspehe. Problem pa je, da se zatakne na drugih ravneh (birokrati še vedno ne razumejo vrednosti podjetnikov, tudi v medčloveških odnosih se nekateri velikokrat izogibajo podjetnikov, ki naj bi živeli preveč tvegano življenje). Pri tem se pokaže eden večjih problemov slovenskega poslovnega okolja, namreč, da v Sloveniji še vedno ni dovolj razvit sistem deljenja tveganj, ki bi bil v oporo večjemu deležu ljudi, ki so sposobni biti podjetniki. Preveč morajo tvegati sami, tako finančno kot človeško, prepogosto so sami … V razvitejših podjetniških okoljih (ZDA, Izrael …) ni tako,« pravi.
Pričakovano zanimiv pogled na to vprašanje ima Valerij Arakelov, ki je iz Armenije prišel iskati poslovne izzive v Slovenijo, kjer je postal lastnik Rimskih Term: »Slovenija bi morala za boljšo kondicijo gospodarstva in umestitev svoje države izkoristiti prednosti tako ZDA kot Rusije,« pravi. »Pri tem bi morala biti pragmatična in nikakor ideološka. Razcvet ovirajo slaba logistika in infrastruktura, na primer slabe železniške povezave z Dunajem. Največji finančni vložek za naše goste iz Kazahstana ali Rusije ni paket namestitve, ampak pot do Ljubljane. Gostje nimajo neposrednega dostopa do Slovenije, zato se raje odločijo za lažje dostopne turistične destinacije.«

Blaž Samec

Ne verjemi niti sorodnikom …

Vsak od žirantov ima za seboj bogato karierno pot, na kateri gotovo ni manjkalo niti napak. Katere so pripravljeni priznati?

Največja ovira v nadaljnjem razvoju je gotovo nestabilno poslovno okolje – tako zakonodajno kot podporno. Prav zato si na ministrstvu zelo prizadevamo, da naše poslovno okolje ostane konkurenčno in predvidljivo. -Aleš Cantarutti, državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo 

»Največja napaka moje zgodnje kariere je bila naivno zaupanje – lekcija, ki sem se je naučil, je: vedno preveri dvakrat,« pravi Luka Podlogar. Barbara Žibret Kralj pa trdi, da k sreči ni naredila nobene večje napake, ki bi jo stala sanj ali uspehov. Se je pa naučila, da je kdaj modro molčati in dvakrat razmisliti, preden kaj rečeš. »Zelo star nasvet, ki ga osvojiš z leti,« pravi.
Stojan Petrič pa je opisal svoj konkretni primer: »V moji dvajsetletni karieri na čelu koncerna Kolektor, najprej kot direktorja in potem kot predsednika uprave, je bila verjetno največja napaka ta, da nisem do konca izpeljal lastninjenja družbe FMR, d. d. Pustil sem namreč odprto lastništvo, kar je nekdo v naši dolini izkoristil in po naši oceni na nekorekten način od države ta delež odkupil. S tem je v idrijski dolini povzročil velik spor, nagajanja med menedžmentom in obema predsednikoma. Ta napaka kaže, da je lastninjenje vedno treba izvesti do konca. Jaz sem seveda zaupal in verjel v neke dobre menedžerske prakse in tudi v dobre sosedske odnose, za katere pa se je seveda izkazalo, da ne veljajo. To pomeni, da danes ne moreš verjeti sorodnikom, še manj pa sosedom.« O samem poslu pa pravi, da kakšne večje napake ni naredil: »Vedno sem pazil, da sem vsak projekt, ki sem se ga lotil, izpeljal do konca, razen omenjenega lastninjenja v družbi FMR. Projekte, za katere se je izkazalo, da ne bodo izpolnili mojega pričakovanja, sem takoj zaključil ali prodal.«

Projekt Delove podjetniške zvezde so podprli generalni pokrovitelj KD Skladi, veliki pokrovitelji Deloitte, FMR, Hofer, Mercedes Benz, Riko, Telekom Slovenije in Zavarovalnica Triglav, pokrovitelji EKOSEN, SIQ in Slowatch, partnerji IEDC Poslovna šola Bled, Steklarna Hrastnik, Iskratel in Slovenski podjetniški sklad ter strokovna partnerja AJPES in Sofos. Posebna hvala gre Rimskim termam, ki so zmagovalno podjetje nagradili s team buildingom, Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo za strokovno podporo in kongresnemu centru Brdo za gostoljubnost.