Kje bi bili, če bi samo čakali na strategijo?

Pametna specializacija je inovativna strategija za gospodarsko preobrazbo. Je pot, ki bo države popeljala iz primeža recesije. Je strategija, ki v regijah vseh držav članic EU na dan izvablja najboljše. Spodbujala naj bi predvsem tiste aktivnosti, ki bodo omogočile razvoj baze znanja, ki bi bila za vsako regijo edinstvena in vrhunska. A strategija je lahko uspešna le, če v njej sodelujejo raziskovalne organizacije, univerze, ustvarjalni sektorji, javni organi, podjetja, industrija, civilna družba … Spodbudila naj bi tudi sodelovanje med izobraževalnimi institucijami in gospodarstvom. Ampak na fakultetah in šolah je to sodelovanje že dobro utečena praksa, pravijo naši sogovorniki. Ljubljanska fakulteta za elektrotehniko s podjetji sodeluje že več kot 30 let, pravi dr. Andrej Kos, predstojnik laboratorija za telekomunikacije. Tudi v Šolskem centru Celje (ŠCC) se že kar dolgo, intenzivno pa od uvedbe prenovljenih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja tesno povezujejo z gospodarstvom, pravi Andreja Jelen Mernik. Bo pa povezovanje izobraževanja in industrije/gospodarstva imelo pozitivne rezultate, tudi zaradi večjega vlaganja v znanje in tehnološki razvoj, hitrejšega generiranja inovacij na podlagi prenosa prikritega znanja in ustvarjanja novega, je prepričana dr. Tea Petrin, profesorica z ljubljanske ekonomske fakultete.

Lani za S4 razpisanih 125 milijonov evrov

Ko se je pametna specializacija pojavila kot evropska pobuda, je Slovenija oddala predlog z več kot trideset usmeritvami, ki ga je Evropa zavrnila. Nabor smo nato skrajšali na devet usmeritev, kar je še vedno več kot marsikatera velika evropska država. Med njimi je tudi intenzivno razvijanje razvojnega povezovanja prek vzpostavitve strateških razvojno-inovacijskih partnerstev (Srip), kjer se povezujejo podjetja, institucije znanja in država. V službi Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK) pravijo, da pametna specializacija že spreminja vzorec delovanja in razvojnega povezovanja, ki je ključen za razvojni preskok Slovenije med najuspešnejše države EU. Dodali so, da so za devet partnerstev z devetih področij (S4) v začetku leta zagotovili dolgoročno financiranje. Za razpise za raziskave, razvoj in inovacije (RRI), ki so vezani na S4, so lani namenili 87,9 milijona evrov. Okoli štiri milijone evrov je razpisanih za kompetenčne centre na področju razvoja kadrov za leti 2017 in 2018, za leto 2019 pa bo sledil razpis v višini sedem milijonov evrov. »Skupno je bilo leta 2016, vezano na S4, razpisanih dobrih 125 milijonov evrov,« pravijo. Poudarjajo, da se je prek S4 spet spodbudilo povezovanje institucij in storitev prek iniciative Smart-up Srip. Novost, ki jo uvajajo, pa je navezava na raziskovalno umetnost in kreativni sektor (skupaj z oblikovanjem), ki je pomemben del podpornega okolja za inovacije.

Kje smo in kam gremo?

Ideja o pametni specializaciji ni nova. Vzniknila je že v času šeste slovenske vlade, ko je bila Petrinova gospodarska ministrica. V obdobju 2000–2004 in leta 2006 je ministrstvo pametno specializacijo podpiralo z ukrepi, ki se bistveno ne razlikujejo od koncepta, ki ga je lansirala ekspertna skupina Znanje za rast evropske komisije, kot konceptualni okvir za inovacijsko politiko držav EU, je pojasnila Petrinova. Že tedaj je bila pomemben premik z vidika vzpostavljanja inovacijske infrastrukture nova industrijska politika, politika podjetništva in konkurenčnosti. Poudarek je bil na generiranju uporabnega in vrhunskega znanja in njegovi uporabi, razvoju edinstvenih in neponovljivih proizvodnih sposobnosti ter na ukrepih, ki pomagajo graditi sisteme, mreže in razvojne institucije.

Zanimanje podjetij je tolikšno, da se je rodila iniciativa nacionalne mreže fablabov. Laboratorije z nekaj osnovne opreme – naprave Iot, 3D-printerji, stroji CNC, računalniki ... in mentorji – želijo postaviti v 20 regijskih središčih.

»Cilj teh ukrepov je bil pospešiti strukturne spremembe in izboljšati konkurenčnost industrije,« razlaga Petrinova. »Posebej bi omenila dva ukrepa – podpora grozdenju in razvoju tehnoloških mrež, ki sovpadata s cilji politike pametne specializacije, ki jo morajo danes oblikovati države članice EU. Ta je namreč predpogoj za črpanje evropskih regionalnih in investicijskih sredstev v letih 2014–2020 za raziskovalne in inovativne namene,« pojasnjuje. Cilj grozdenja je bil razvoj proizvodno-storitvenih »odprtih sistemov« kot oblike povezovanja med podjetji, univerzami in drugimi razvojnimi institucijami, cilj drugega ukrepa pa je bilo spodbujanje vlaganja v razvoj tehnologij na tistih področjih, kjer je v Sloveniji že obstajala kritična masa znanja za uporabo tega znanja v produktivne namene, ob sočasnem širjenju uporabnosti in dostopnosti tehnologij za vsa druga področja, ki te tehnologije že potrebujejo ali jih bodo uporabljala v prihodnosti.

ni podpisa

V kolikšni meri torej že implementiramo strategijo pametne specializacije? Najhitreje pametna specializacija poteka v povezovanju podjetij in raziskovalnih institucij. Kos opaža, da se v zadnjem času delež podjetij, s katerimi sodelujejo pri projektih, veča in v določenih primerih celo presega finančni priliv, ki ga za raziskovanje namenja država. Večinoma sodelujejo s slovenskimi podjetji, vedno več je tudi tujih. Že več let veliko delajo z informacijsko-komunikacijsko tehnološko (IKT) industrijo, predvsem s podjetji Iskratel, Aviat Networks, Telekom Slovenije, Rokus-Klett, bankami, RTV in več slovenskimi in tujimi zagonskimi podjetji. »V času digitalizacije se na nas vse pogosteje obračajo podjetja iz različnih panog, ki za svoje poslovanje v novih časih potrebujejo znanje IKT. Število podjetij, ki pridejo na fakulteto in z digitalizacijo in hitrim prototipiranjem želijo izboljšati svoje poslovanje, se je zelo povečalo,« razlaga.

Vsak teden iščejo mehatronike, električarje …

Podobno je v ŠCC, ki prav tako ni osamljena oaza povezovanja srednje šole z gospodarstvom pri nas. Jelen Mernikova pravi, da s podjetji intenzivno sodelujejo od leta 2008, ko so prenovili srednješolsko tehniško in poklicno izobraževanje, po katerem je praktično usposabljanje pri delodajalcu obvezno. »Sodelujemo s približno 700 podjetji v regiji in nimamo težav spraviti dijakov na prakso,« razlaga. To je koristno za oboje – podjetja in šole. Ponosno pove, da so njihovi dijaki in diplomanti izjemno zaposljivi. Zadnje leto čutijo pritisk, da delodajalci enkrat na teden iščejo potencialne delavce za delo v gradbeništvu, strojništvu, mehatroniki, električarje, elektrotehnike, računalnikarje, … Zaposljivi so tudi višješolci, ki se izobražujejo po vzoru tujih poslovnih šol. Opraviti morajo obvezno 400-urno prakso v podjetju, diplomirajo pa lahko le, če rešijo konkretno težavo podjetja. »Vse diplomske naloge so aplikativne, mentorja pa imajo tako v šoli kot v podjetju,« razlaga Jelen Mernikova. Dodaja, da so iskani vsi poklici, ki jih izobražujejo, je pa težava, da se po srednji ali poklicni šoli mladi ne odločajo za zaposlitev, ampak za študij. »Med srednješolci je zanimanja za zaposlitev izredno malo.« Na šoli so iskali hišnika, a ga med svojimi dijaki, ki jih poznajo, niso našli, opiše primer. S podjetji pa sodelujejo tudi v okviru raziskovalnih nalog, ki jih razpišejo podjetja: »Podjetja so ugotovila, da šole nimamo zastarelih tehnologij, ampak večkrat celo boljše, kot jih imajo oni, in da izobražujemo delovno silo, ki jo potrebujejo.«

Tea Petrin, ekonomska fakulteta: Povezovanje izobraževanja in gospodarstva bo imelo pozitivne rezultate; več bo vlaganja v znanje in tehnološki razvoj.

Na začetku poti, ki vodi do intenzivnega sodelovanja med izobraževalno ustanovo, naj bo to šola ali fakulteta, pa je treba premostiti kar nekaj težav. Jelen Mernikova pravi, da so morali prebiti led s tistimi delodajalci, kjer sodelovanja med podjetjem in šolo prej ni bilo. Kos pa dodaja, da morajo, preden se povežejo s podjetjem, med drugim pokazati tudi, kaj zmorejo, vzpostaviti zaupanje ... Povezavo s podjetji in zunanjimi naročniki potrebujejo, saj so projekti nujen vir dohodka predvsem za raziskovalce. V laboratoriju za telekomunikacije in multimedijo, ki ga vodi Janez Bešter, je zaposlenih 40 ljudi, a le sedem od njih financira država za izobraževanje, drugi plačo dobivajo s projekti. »Te projekte si je treba priboriti na trgu,« poudarja Kos. Nanje se obračajo tudi podjetja, ki nimajo svojih raziskovalnih ali ustvarjalnih laboratorijev. Tovrstnega zanimanja je zadnje čase toliko, da so začeli iniciativo nacionalne mreže fablabov, pove Kos. »V 20 regijskih središč ali v vsako statistično regijo želimo postaviti laboratorij z nekaj osnovne opreme – naprave IoT, 3D-printerji, stroji CNC, računalniki ...

ni podpisa

Na voljo bodo tudi mentorji, ki bodo start-upom, malim, srednjim in tudi velikim podjetjem pomagali rešiti aktualno težavo ter jim omogočali hitro prototipiranje in boljši stik s kadri s pravimi kompetencami. Del razvojnega procesa nove generacije bodo podjetja izvajala v fablabih. Laboratoriji bodo specializirani za lokalne kompetence okoliških podjetij in bodo pokrivali področja pametne specializacije, hkrati pa bodo povezani v nacionalno mrežo, kjer bo na voljo seznam opreme, kompetenc ipd.,« razlaga. Preboj na trgu je danes tesno povezan z obvladovanjem interneta stvari. »To je bistvo digitalne transformacije. Zato smo vodilna slovenska podjetja in raziskovalne ustanove združili moči na področju IKT in IoT v sklopu Sripa Pametna mesta in skupnosti,« novo miselnost opisuje Kos. Projekt, za katerega se trudijo navdušiti pristojna ministrstva in pridobiti denar, delajo samoiniciativno. »Če bo iz naslova pametne specializacije še kakšen razpis tudi za našo stroko, pa je to samo dodatna spodbuda za delo, ki ga že opravljamo,« pravi. Pametna specializacija pa ni edini razlog za sodelovanje. »Če bi podjetja in šolstvo čakali samo na strategijo, do danes najbrž ne bi naredili toliko,« razmišlja Kos.

Mreženje generira novo znanje

Že med letoma 2011 in 2014 je bila Slovenija ena izmed desetih partneric v evropskem projektu ClusterCOOP. V njem je sodelovala tudi raziskovalna ekipa z ekonomske fakultete, ki jo je vodila Petrinova. Raziskovali so možnosti za čezmejno sodelovanje grozdov partnerskih vzhodnoevropskih držav projekta v nastajajočih industrijah. Kvantitativna analiza in poglobljeni intervjuji s predstavniki najuspešnejših in najbolj inovativnih podjetij so pokazali, da je povezovanje podjetij z izobraževalnimi inštituti in tehničnimi fakultetami pomemben pospeševalni dejavnik pridobivanja znanja in informacij.

Andrej Kos, fakulteta za elektrotehniko: Če bi podjetja in šolstvo čakala samo na strategijo, do danes najbrž ne bi naredili toliko.

Te so pomembne za razvoj novih proizvodov, tehnologij in trgov. Vendar so ugotovili tudi, da je pomanjkanje zaupanja, kot tudi kulture mreženja na splošno, eden glavnih dejavnikov, ki otežujejo povezovanje. »Podjetja v grozdu ali med grozdi zaradi pomanjkanja zaupanja niso pripravljena deliti svojega prikritega znanja, zato ne nastaja in se ne kopiči novo znanje, ki bi se odražalo v novih proizvodih in procesih ali v prihajajočih novih industrijah,« razlaga Petrinova in dodaja, da ta rezultat ni presenetljiv, ker je zaupanje zelo zgodovinsko pogojen pojav.

Rezultati raziskave so pokazali tudi precej nezadovoljivo stanje v zvezi z razpoložljivostjo inovacijskih zmožnosti v državah partnericah projekta. Menili so, da primanjkuje interdisciplinarnega usposabljanja in pridobivanja uporabnih znanj, razlaga sogovornica. Kot zaviralni dejavnik po so izpostavili tudi neučinkovito inovacijsko politiko zaradi premajhne finančne podpore in neučinkovitega sistema dodeljevanja nepovratnih sredstev, preveč zapletenih postopkov ocenjevanja projektov in pomanjkanje usmeritev v nacionalnih razvojnih strategijah.