Kitajski prašiček s prihranki in ameriški kij

Vse se je dogajalo na začetku avgusta, ko so v Sanwei Oilu odpustili manjše število delavcev kot tehnološki višek, ki je nastal zaradi zaprtja nekaj proizvodnih linij. Odpuščeni delavci so bili frustrirani in nezadovoljni, zato so maščevalno razširili govorice, da je družba obremenjena z več milijardami juanov neplačanih dolgov, zaradi katerih bo, so trdili, propadla tudi banka Lingshan, ki je največji krajevni posojilodajalec z 89 podružnicami, 2200 zaposlenimi in bančnimi vlogami, vrednimi 61 milijard juanov (9,1 milijarde dolarjev).

Približno 500 varčevalcev je pohitelo v podružnice po denar, in čeprav so jih menedžerji v banki prepričevali, da je poslovanje pravzaprav odlično in da je banka lani ustvarila dober čisti dobiček v znesku 442 milijonov juanov (več kakor 65 milijonov dolarjev), so bili meščani pripravljeni skriti prihranke pod blazine ali v nogavice, samo da bi se izognili tveganju za kolaps, o katerem na Kitajskem tako pogosto govorijo.

Kriza se je umirila šele po tem, ko je policija aretirala tri ljudi, jih enajst zaslišala in še osem opozorila, vse zaradi širjenja govoric, ki morda niso bile popolnoma utemeljene na dejstvih, vendar so kljub temu razkrile, kako občutljiv je kitajski finančni sistem. Njegova največja pomanjkljivost je pravzaprav to, da ljudje že več let niso prepričani, ali Kitajska sedi na stabilnem stolu, katerega vse štiri noge stojijo na trdnem izračunu, ali pa je druga gospodarska sila sveta bolj podobna pisanemu balonu, ki je napolnjen z vrelim zrakom in bi lahko med naslednjo resno globalno krizo počil ter za seboj pustil kaos.

AFP

Pogled na kitajsko zadolženost

Posebnost »kitajskega modela« razvoja je prav v tem, da je azijska sila tako eno kot drugo. Na eni strani ima namreč nakopičene dolgove, zato je Mednarodni denarni sklad (IMF) prejšnji teden zvišal svojo napoved za letošnjo stopnjo rasti s prejšnjih 6,2 na verjetnejših 6,7 odstotka. Toda hkrati je IMF opozoril Peking, da obstaja »cena za to nadaljevanje velikega in nenehnega zadolževanja v zasebnem in javnem sektorju, zato se srednjeročno povečuje tveganje za padec«.

Dokler državljani ne hitijo k bančnim okencem po svoj denar, ima Peking dovolj časa, da preliva dolgove in polni luknje.

Zadolženost v nefinančnem sektorju je lani dosegla 240 odstotkov v primerjavi z bruto družbenim proizvodom (BDP), do leta 2020 se bo zvišala na 300 odstotkov.

Za gospodarstvo, ki raste s 6,7-odstotno stopnjo, to morda ni takojšnji vzrok za preplah. Toda Bloombergov kolumnist William Pesek opozarja, da je na vprašanje kitajske zadolženosti treba gledati skozi trojno lečo: skozi tisto, skozi katero smo že opazovali padec Japonske v dolgotrajno stagnacijo; tisto, skozi katero se je sredi finančne krize pred natanko 20 leti prelomila gospodarska slika jugovzhodne Azije; in tisto, skozi katero je čedalje bolj jasno videti posledice nezdravega združevanja družinskih podjetij (tj. konglomeratov, imenovanih »čaeboli«) in politike – takšnega združevanja, kakršno nevarno obremenjuje Južno Korejo.

Kajti ko je IMF pozval Kitajsko, naj »pospeši nujne reforme ter se bolj posveti kakovostni in trajni rasti«, je bilo opozorilo zelo podobno tistim, ki so jih pred tridesetimi leti namenjali Tokiu. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, se spominja Pesek, je bila Japonska povsod navzoča gospodarska sila na vseh pomembnih svetovnih trgih, in kljub protislovjem njenega razvojnega modela, na katera so opozarjali tradicionalni ekonomisti, se je zdelo, da nič ne more zaustaviti njenega vzpona, ki se ni prav nič oziral na zakone gospodarske gravitacije.

AFP

Kitajski jekleni balon

IMF je nato deset let pozneje usmeril svojo kritično pozornost na jugovzhodno Azijo, opozarjal na prevelike proizvodne zmogljivosti v državah te regije ter hkrati pozival k strukturnim reformam, s katerimi bi pretrgali povezave med državnimi bankami in politično pomembnimi podjetji. Zdi se, kakor da se vse to zdaj preslikava na kitajsko ogledalo, in čeprav kitajsko politično vodstvo veliko govori o kakovosti razvoja, se gospodarstvo te države pravzaprav še vedno vede kakor dober učenec v partijski šoli. In ko premier na letnem zasedanju skupščine določi stopnjo rasti, za katero osrednja vlada »pričakuje«, da jo bodo dosegli, to za pokrajine in nižje upravne enote dejansko pomeni, da so dobili domačo nalogo, pri kateri morajo znati vse izračunati tako, da bo rezultat »pričakovani« odstotek rasti.

Pogosto sploh ni pomembno, ali neko mesto na podeželju potrebuje šestpasovno avtocesto, mednarodno letališče ali športni stadion. Vse to bodo zgradili, če že ne zato, ker bi potrebovali takšne objekte, pa zato, da bi uresničili vnaprej določeno dinamiko. Če se bo pokazalo, da je posojila nemogoče vrniti (ker na avtocesti ni dovolj vozil, na letališču ne pristaja dovolj letal, na stadionu pa se ne dogaja popolnoma nič), se bodo vsi zanašali na to, da država raje izbriše dolgove, kakor pa vztraja pri bankrotu podjetij in bank.

Ta pojav je kitajski profesor za finance Zhu Ning opisal v svoji knjigi Kitajski jekleni balon.

Lani je bila knjiga ena od prodajnih uspešnic v kitajskih knjigarnah, Zhu, ki predava na pekinški univerzi Tsinghua in je hkrati namestnik direktorja višjega inštituta za finance v Šanghaju, pa ni bil presenečen, da so se za njegovo knjigo začeli močno zanimati v IMF, Svetovni banki in organizaciji Brooking Institution.

Presenetilo pa ga je, da mnogi strokovnjaki v teh ustanovah tako slabo razumejo Kitajsko. Res je, pravi Zhu, da tudi v drugih državah vlade priskočijo na pomoč in rešijo nekatere družbe državnega pomena, kadar se te znajdejo v krizi zaradi plačilne nesposobnosti, vendar nikjer na svetu tega ne počnejo tako kakor na Kitajskem.

»Mislim, da je Kitajska posebna, ker ima njena vlada na voljo precej več sredstev kakor druge vlade, to pa se je zgodilo zato, ker je zaradi zelo živahne gospodarske rasti nakopičila velikanske devizne zaloge,« pravi Zhu Ning.

Nobena država na svetu, pravi Zhu, ni dovolj močna, da bi obvladala finančni kaos, ko se ta pojavi. Kitajske devizne zaloge so leta 2001 znašale manj kakor 30 milijard dolarjev, leta 2014 so znašale skoraj 4000 milijard. In kadar so se v zadnjih treh letih pojavili znaki, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi balon na finančnem trgu lahko počil, je kitajska vlada brez zadržkov segala z roko v žep, da bi preprečila uresničitev napovedi Georgea Sorosa o tem, da bo juan izgubil tretjino svoje vrednosti in tako sprožil vseobsegajočo finančno krizo druge gospodarske sile na svetu. V letih 2015 in 2016 je tako Kitajska porabila več kakor 1000 milijard dolarjev predvsem za ohranitev stabilnosti svoje valute pa tudi za uravnoteženje vrednosti indeksov na svojih borzah.

Kitajske devizne zaloge znašajo 3081 milijard dolarjev

Potem ko je vrednost kitajskih deviznih zalog konec lanskega leta padla pod 3000 milijard dolarjev, Kitajska že polnih šest mesecev opazuje rast zalog v svojem prašičku s prihranki. Samo julija so se njeni prihranki povečali za 23,9 milijarde dolarjev, je objavila Narodna banka Kitajske na začetku avgusta, in tako so kitajske devizne zaloge spet presegle 3000 milijard, saj zdaj znašajo 3081 milijard dolarjev.

To se je zgodilo predvsem zaradi okrevanja proizvodnje, usmerjene v izvoz, pa tudi zaradi strogih ukrepov za preprečevanje odliva kapitala čez mejo, ki je pravzaprav pojav, zelo podoben jurišu državljanov na bančna okenca v Linyiju. Kolikor pogostejše so govorice o nevzdržnem pritisku javnega dolga ali o precejšnji devalvaciji juana, toliko več kitajskih tajkunov, podjetij in državnih uradnikov odnaša svoj kapital iz države.

Finančna zgradba velike kitajske gospodarske arhitekture je zelo krhka.

Državna uprava za devize, pristojna za upravljanje tokov deviznih sredstev, je okrepila nadzor nad naložbami kitajskih podjetij v tujini, saj imajo med temi podjetji številna veliko izgubo na domačem trgu. Tako se je uprava, denimo, vprašala, kako je lahko majhno podjetje Suning, ki se ukvarja s prodajo gospodinjskih aparatov, kupilo nogometni klub Inter Milan, če pa je zadnjih pet let zaporedoma poslovalo z izgubo. Je morda šlo za pranje denarja ali za slutnjo, da bo država spremenila svojo politiko ter nehala reševati dolžnike in njihove upnike z izbrisom neplačanih posojil?

Odliv kapitala iz Kitajske je postal ena glavnih težav, ki se je je vlada v Pekingu zelo resno lotila. Tudi po tem, ko so devizne zaloge spet presegle 3000 milijard dolarjev, je uprava za devize sporočila, da bodo strogi nadzorni ukrepi na tem področju veljali še naprej. Nekateri kitajski mediji trdijo, da se je vrednost denarja, prenesenega čez mejo, letos zmanjšala za 46 odstotkov v primerjavi z letom 2016, ko je iz države odšlo 33 milijard dolarjev samo za nakup nepremičnin v tujini.

AFP

Vodnik za razumno vlaganje

Zaradi pobude »(gospodarskega) pasu in (svilne) poti«, ki bo povezala približno 70 držav po svetu, so se odprle nove možnosti za kitajske naložbe v tujini. Toda vlada je napovedala, da bo pripravila vodnik za razumno vlaganje sredstev brez nepotrebnega tveganja, kar dejansko pomeni, da bo okrepila nadzor nad projekti, ki so zaradi »pasu in poti« lažje pridobivali odobritev Pekinga.

Vse dokler je v kitajskem prašičku s prihranki več kakor 3000 milijard dolarjev, pravijo ekonomski analitiki, je kitajska vlada nepremagljiva.

»Države z milijardo dolarjev dolga in brez denarnih zalog veljajo za visoko tvegane,« pravi Forbesov komentator Kenneth Rapoza. »Toda države z milijardo dolarjev dolga in z nekaj milijardami, ki so vložene na banki in pripravljene za izplačilo lastnikom obveznic, veljajo za precej manj tvegane.« Zato profesor Zhu Ning pravi, da je kitajski balon »jeklen«. Ne bo tako zlahka počil, vendar je zelo pomembno, pravi Zhu, da ne pozabimo, da obstaja.

ZDA na leto izgubijo približno 600 milijard dolarjev zaradi kraje intelektualne lastnine in veliko tega denarja odhaja na kitajski račun.

»Najnevarnejši trenutek balona se pojavi, kadar vsi začnejo verjeti, da ne obstaja,« pravi Zhu Ning. Če poleg tega, poudarja Zhu, pogledamo zgodovino balonov, opazimo, da so vedno počili, potem ko smo dopustili prehitro zvišanje stopnje zadolženosti. Zato je treba biti pozoren na to, da se je kitajski dolg povečal s 160 odstotkov v primerjavi z BDP, kolikor je znašal leta 2005, na 240 odstotkov leta 2016. Kitajska je na razpotju, vztraja Zhu, in še vedno lahko prepreči dolžniški kolaps. Vprašanje je samo, ali bo dovolj pogumna za izvedbo resničnih reform, na katere že dolgo čakamo.

Ko so junija nepričakovano aretirali Wu Xiaohuija, predsednika zavarovalnice Anbang in enega najvplivnejših kitajskih podjetnikov, je bilo to dejanje, s katerim so razbili tisto drugo lečo, skozi katero opazujejo kitajsko zadolženost. Opaziti je podobnost z vlogo čaebolov v južnokorejskem gospodarskem kolapsu leta 1997. Manj kakor dva meseca po tem, ko so začeli preiskovati Wuja, so Anbangu naložili, naj proda newyorški hotel Waldorf Astoria, ki je bil največji nakup v tujini izmed številnih, za katere je ta družba porabila več kakor 30 milijard dolarjev od leta 2014 do zdaj.

Podobno so naložili tudi drugim velikim akterjem, denimo industrijski skupini Dalian Wanda in Fosun International ali holdingu HNA, naj prodajo velik del tega, kar so zadnja leta kupovali v Ameriki in Evropi.

Če upoštevamo tesne povezave večine kitajskih tajkunov z družinami na oblasti, je očitno, da za razkrivanjem njihovega premoženja v tujini gotovo stoji sam predsednik Xi Jinping. Ni popolnoma jasno, zakaj se je odločil za takšne ukrepe, vendar gre verjetno za to, da je treba vzpostaviti strogo nadzorovano ravnotežje med razkrito in skrito stranjo kitajske gospodarske moči. Vsi omenjeni konglomerati so na domačem terenu obremenjeni z dolgovi, ki jih nikakor ne smejo prenašati čez mejo. Če bo že kdo vlagal privarčevane devize v tujo blagajno, bo to samo kitajska država.

AFP

Američani v rokah držijo kij

Vrednost ameriških obveznic v kitajski lasti se je junija zvišala za 44 milijard dolarjev, na skupnih 1150 milijard dolarjev, in Kitajska je tako spet postala največja upnica ZDA pred Japonsko, ki je lastnica nekaj več kakor 1000 milijard dolarjev ameriškega dolga.

Težko je reči, kdo je v tej zvezi odvisen od koga, kajti čeprav je Kitajska največja posamezna lastnica ameriških obveznic, ta znesek kljub vsemu presega tretjino vseh kitajskih deviznih zalog, a je hkrati to samo majhen delež od 19.800 milijard skupnega ameriškega dolga.

Zadolženost v nefinančnem sektorju je lani dosegla 240 odstotkov v primerjavi z bruto družbenim proizvodom (BDP).

Če pri tem upoštevamo še to, da Kitajska, katere odvisnost od izvoza se še vedno ne zmanjšuje, v dvostranski menjavi z ZDA ustvarja več kakor 309 milijard dolarjev letnega presežka, je jasno, da Američani v rokah držijo kij, s katerim bi lahko razbili prašička s prihranki in prisilili azijsko silo, da bi zapravila velik del prihrankov hitreje, kakor bi sama hotela.

Nihče, denimo, ne ve zagotovo, ali to, da je ameriški predstavnik za trgovino Robert Lighthizer uveljavil 301. poglavje zakona o trgovini iz leta 1974, pomeni že začetek trgovinske vojne med največjima gospodarskima silama na svetu in kako se bodo v prihodnje razvijali – ali morda rušili – gospodarski odnosi med njima, če bo vlada predsednika Donalda Trumpa dosledno zapirala kanale za krajo intelektualne lastnine, za kar so Kitajsko zdaj tudi uradno obtožili.

ZDA na leto izgubijo približno 600 milijard dolarjev zaradi kraje intelektualne lastnine in veliko tega denarja odhaja na kitajski račun. To je navsezadnje pomemben element čedalje večje povezanosti Kitajske z zahodnimi trgi. Azijska sila se zelo dobro zaveda, da nujno potrebuje sodobno znanje za prehod na naslednjo razvojno stopnjo. To, kar je bilo mogoče kupiti, je kupila. Tisto, česar ji Zahod ni pripravljen prodati, pridobi na druge načine ...

Kadar razmišljamo o tem, kdo bo v prihodnje vladal svetu, je treba seveda upoštevati, da imajo ZDA natanko eno milijardo ljudi manj od Kitajske, vendar imajo še vedno gospodarstvo, vredno 18.500 milijard dolarjev. Kitajsko gospodarstvo je vredno 11.400 milijard in spet je vprašanje, kako hitro se bo ta razlika zmanjševala in kaj vse lahko Amerika naredi, da ohrani razdaljo do svojega najresnejšega tekmeca.

Kriza se začne, ko mislimo, da je ni

Potem ko je lani cena nafte padla pod 30 dolarjev za sod, so nekateri analitiki energetskega trga razlagali, da je to ameriška strategija, usmerjena proti Rusiji. ZDA so namreč z zmanjšanjem svojega uvoza znižale ceno energenta, od katerega je odvisen ruski proračun, odnosi med silama pa so se tako znašli na nevarnem minskem polju.

Toda nato se je na odru pojavila Kitajska, ki je izkoristila padec cene za to, da je dokupila strateške zaloge nafte. K ponovnemu dvigu cene na približno 50 dolarjev za sod je pomembno prispevala prav kitajska odločitev o tem, da bo s polnimi skladišči tega energenta zaščitila svoje gospodarstvo pred šoki, ki bi se v bližnji prihodnosti lahko ponovili.

Kitajska poraba nafte se je od devetdesetih let prejšnjega stoletja povečala za štirikrat, na 12,4 milijona sodov na dan, od katerih jih osem milijonov prihaja od zunaj, zato je postal vpliv Kitajske na globalni naftni trg izjemno pomemben. Zdaj, ko ocenjujejo, da bodo strateške zaloge kmalu uskladiščili, je vprašanje, kdo lahko sprejme tolikšne količine nafte, kolikor jih bo Kitajska nato manj uvozila, in kako bo ta višek na trgu vplival na ceno, nato pa tudi na vse drugo, kar je povezano z njo.

Kolikor pomembnejša postaja Kitajska na globalnem odru, toliko bolj si bo prizadevala povečati svojega prašička s prihranki in se tako zaščititi pred nepredvidljivo burjo in polomi. Za zdaj ima samo Amerika dovolj velik kij, ki bi ji ga lahko razbil, in kitajsko politično vodstvo se tega dobro zaveda. Finančna zgradba velike kitajske gospodarske arhitekture je zelo krhka. Toda vse dokler državljani ne hitijo k bančnim okencem po svoj denar, ima Peking dovolj časa, da preliva dolgove in polni luknje, tako da je prašiček s prihranki videti, kakor da je tudi sam iz jekla. Najpomembneje je vedeti, da to ni res, opozarja Zhu Ning. Kajti kriza se začne takrat, ko pomislimo, da je sploh ni.