Kitajski pobeg v prihodnost z zeleno tehnologijo

Leta 2015 je 195 držav sprejelo zavezo za boj proti podnebnim spremembam. Pariški sporazum je prostovoljen dogovor, vsaka država si sama postavi cilje, ki naj bi jih dosegla. Držav, ki ciljev ne bi dosegle, ne kaznuje. Podpisali ga nista le Sirija, kjer vihra vojna, in Nikaragva, ki meni, da cilji niso dovolj in da bi velike onesnaževalke morale plačati več od manjših.

Z odločitvijo, ki jo je napovedoval že v predsedniški kampanji, pa je Trump na začetku junija z umikom iz sporazuma ZDA izoliral od mednarodne skupnosti. Tako državi, ki se je kot druga največja onesnaževalka z izpusti ogljikovega dioksida obvezala te zmanjšali za 26 do 28 odstotkov do leta 2025, tega ne bo treba storiti. Trump namreč sanja o renesansi čistega premoga, kar je utopija. Sektor obnovljivih virov energije v ZDA že danes zaposluje neprimerno več ljudi kot premogovništvo. Ameriški urad za energijo pravi, da je samo v sektorju strešnih solarnih panelov zaposlovanje lani zraslo za četrtino, v vetrni industriji pa za 32 odstotkov. Ti dve industriji danes zaposlujeta pol milijona Američanov, premogovništvo pa zgolj 74.000, kar je 39 odstotkov manj kot leta 2009.

Industrija 
proti Trumpu

Zadnji trenutek je Trumpa hotela spametovati tudi industrija. Kar 25 podjetij, med njimi Microsoft, ExxonMobil, Shell, BP, Cheniere Energy in Apple, je nanj naslovilo javno pismo s pozivom, naj tega ne storil, saj dogovor »ustvarja delovna mesta in prispeva k ekonomski rasti«. Jeff Immelt, izvršni direktor General Electric, ki zaposluje največ ljudi v ZDA, je bil eden najglasnejših zagovornikov, da ZDA ostanejo zavezane pariškemu sporazumu, je poročal Wired. Dejal je, da bo podjetje kljub Trumpovi odločitvi do leta 2020 v zeleno tehnologijo vložilo 25 milijard dolarjev. Walmart je aprila napovedal, da bodo do leta 2030 emisije v dobavni verigi zmanjšali za gigatono, kar je enako, kot če bi iz prometa izločili 211 milijonov avtomobilov.

Podobno zavezo je sprejel Philip Morris. Presenetili so tudi delničarji ExxonMobila, ki ga je do nedavnega vodil sedanji zunanji minister Rex Tillerson. Glasovali so namreč za preglednost informacij, kako podnebne spremembe vplivajo na naftni posel. Nov Applov park, ki je lani emisije ogljikovega dioksida zmanjšal za 585.000 ton, že danes napajajo zgolj obnovljivi viri. Facebook svoje podatkovne centre napaja izključno z obnovljivimi viri, do prihodnjega leta pa naj bi iz njih dobili polovico energije za vse druge dejavnosti. Vse svetovne operacije, tudi podatkovne centre, želi z obnovljivimi viri še to leto oskrbovati tudi Google. Več ameriških mest in županov je podpisalo dvostranske sporazume. Razmišljajo celo o več denarnih spodbudah za do okolja prijazna podjetja. »Mislim, da Trumpova odločitev ne bo vplivala na zasebni sektor in bo še naprej vlagal v tehnologije, prijazne do okolja,« je komentiral nekdanji Obamov svetovalec za znanost in tehnologijo John Holdren.

AFP

ZDA ob 2,7 milijona delovnih mest

Nasprotno pa je John Sterman, profesor na Mitu, prepričan, da bo poslovna prihodnost v ZDA negotova, saj bo to slabo za posel in za tiste, ki bi vlagali v obnovljive vire, upočasnilo bo rast obnovljivih virov. Kratko bodo potegnili zaposleni, ki vgrajujejo solarne panele na strehah hiš in vetrne elektrarne; modri ovratniki, ki so Trumpova volilna baza. Trump se je sicer v kampanji skliceval na ustvarjanje novih delovnih mest, Sterman pa meni, da se bo zgodilo nasprotno – delovna mesta v ZDA bodo usihala. Kitajska je že izgubila nekaj delovnih mest v proizvodnji vetrnic in solarnih panelov, toda ZDA jih bodo izgubile več, je opomnil.

General Electric bo kljub Trumpovi odločitvi do leta 2020 v zeleno tehnologijo vložil 25 milijard dolarjev. Walmart pa bo do leta 2030 emisije v dobavni verigi zmanjšal za eno gigatono, kar je enako, kot če bi iz prometa izključili 211 milijonov avtomobilov.

Odstop od podnebnega sporazuma bo ZDA stal 2,7 milijona delovnih mest do leta 2025, pravi študija gospodarske raziskovalne družbe Nera. Po najbolj milem scenariju bi jih do leta 2025 izgubili 12.000 v proizvodnji in 2,3 milijona v drugih panogah. Pri sklicevanju na najbolj črn scenarij je Trump dejal, da bi izgubili od 440.000 do 2,7 milijona delovnih mest. Stermana skrbijo tudi povračilni ukrepi drugih držav: »Scenarij, po katerem bo Kitajska uvedla dodatne davke na ameriške izvozne proizvode, ni nerealen. Sledili bi ji lahko še drugi.«

Priložnost za Kitajsko

Strokovnjaki menijo, da je ameriška nespametna odločitev priložnost za Kitajsko. In tega se zaveda tudi Kitajska. Pa ne toliko zato, ker se ji s tem odpira pot k svetovnemu vodstvu pri izpolnjevanju te težke naloge, temveč je sama, torej brez Trumpa, dojela, kako resno je njeno ekološko stanje in da je treba nujno preiti na bolj zdravo formulo razvoja. Brez Amerike bo azijska sila le še pod hujšim pritiskom, da, kot je to napovedala vlada v Pekingu, »stoodstotno izpolni svoje obveznosti iz pariškega sporazuma, in to zato, ker postaja zmanjševanje izpusta škodljivih plinov vse manj politično in vse bolj resnično ekološko vprašanje«. Kitajska je že opustila gradnjo 100 novih termoelektrarn, več kot 360 milijard dolarjev pa bo do leta 2020 raje vložila v obnovljive vire, s čimer bo ustvarila 13 milijonov novih delovnih mest.

Lani je Kitajska namestila 35 gigavatov novih sončnih generatorjev (kar je polovica solarnih zmogljivosti, ki so bile letos nameščene po vsem planetu), s skupno 78 gigavati solarnih zmogljivosti pa je nedavno na tem področju prehitela tudi Nemčijo.

Ko je pristopila k pariškemu sporazumu, je bila Kitajska največja svetovna proizvajalka sončnih plošč. Med letoma 2008 in 2013 je s svojo ponudbo povzročila, da so se cene teh izdelkov na svetovnem trgu znižale za 80 odstotkov. Po Bloombergovi analizi so bili še leta 1990 stroški izdelave solarnega panela 7,57 dolarja za vat. Lani so znašali le 0,41 dolarja in bodo še padali. Podobno velja za sektor vetrnih turbin in litij-ionskih baterij, ki omogočajo shranjevanje vetrne in sončne energije.

Američani, katerih solarna industrija je imela hude težave zaradi nedosegljive kitajske konkurence, so za vse krivili Nemce, ki so konec devetdesetih dali azijski sili na voljo kapital, tehnologijo in strokovnjake, da bi lahko v trenutku, ko je nemška vlada dala pobudo za povečanje strešnih površin s sončnimi ploščami, zadovoljili lastne potrebe. Kitajski proizvajalci so, kot pravijo nasprotniki tega projekta, priložnost pograbili z obema rokama in z njo pobegnili v prihodnost. Samo lani je Kitajska namestila 35 gigavatov novih sončnih generatorjev (kar je polovica vseh solarnih zmogljivosti, ki so bile letos nameščene po vsem planetu), s skupno 78 gigavati solarnih zmogljivosti pa je nedavno na tem področju prehitela celo samo Nemčijo.

Vsako uro nova vetrnica

Organizacija Greenpeace ugotavlja, da na Kitajskem vsako uro namestijo novo vetrno turbino in toliko sončnih plošč, da bi lahko z njimi prekrili nogometno igrišče. Do leta 2020 bo azijska sila v sončno energijo vložila dodatnih 144 milijard dolarjev, v vetrno 100 milijard, v hidroelektrarne pa 70 milijard dolarjev. Medtem ko je v sektorju obnovljive energije že zdaj zaposlenih 3,6 milijona Kitajcev, bodo v prihodnjih treh letih v tem sektorju ustvarili še 13 milijonov delovnih mest.

In z vsem tem bo Kitajska pravzaprav šele na začetku največje ekološke in ekonomske preobrazbe v 21. stoletju, kajti kljub dejstvu, da je v zadnjih nekaj letih v obnovljivo energijo vložila 66 milijard dolarjev, je lani 62 odstotkov porabljene energije še vedno dobivala iz premoga. S proizvodnjo 3,4 milijarde ton tega goriva je Kitajska, kar je povsem razumljivo, na vrhu seznama držav z največjimi izpusti ogljikovega dioksida na svetu.

Odgovorna za 30 odstotkov svetovnih izpustov

Kitajska ni bila vedno zagnana v zeleno. Sprva je razmišljala le o hitri ekspanziji industrije, s čimer je postala največja onesnaževalka okolja. Vse, kar se je v zadnjih treh desetletjih delalo in gradilo na Kitajskem, je moralo biti za nekaj številk večje od tistega, kar je svet že videl. Šanghajski stolp je moral s 632 metri in 128 nadstropji preseči vse nebotičnike. Most, ki v pokrajini Jiangsu združuje Danyang in Kunshan, je moral biti s 165 kilometri najdaljši most na svetu. Olimpijada v Pekingu leta 2008 je morala biti najbolj spektakularna olimpijada v vsej zgodovini. Nihče ni vprašal, koliko bo vse to stalo. Ne na finančnem, še toliko manj pa na ekološkem področju. Azijska sila je hkrati postajala država z največ mesti z več kot milijon prebivalci, od katerih imajo mnogi avtomobile, tako da se denimo v 20-milijonskem Pekingu vsak dan v promet vključi po 1200 novih vozil, število voznikov na Kitajskem pa se je izenačilo s številom ameriškega prebivalstva.

Hkrati se na desetine milijonov ljudi vsako leto seli v mesta, kjer po življenjski logiki v nebotičnikih porabijo sedemkrat več energije kot na podeželju. In tako je s postavljanjem tovrstnih rekordov azijska sila postala največja onesnaževalka planeta. Letno pošlje v ozračje več kot 10,5 milijarde ton ogljikovega dioksida, kar je skoraj 30 odstotkov svetovnih izpustov.

AFP

Zna Kitajska misliti čisto?

Kitajci so precej hitro doumeli, da se dogajajo podnebne spremembe, a to še ne pomeni, da so zlahka sprejeli trditev, da so tega krivi sami prebivalci Zemlje. Poleg tega je bila za politično vodstvo prva asociacija ob besedah »podnebne spremembe« – zahodna konspiracija. Res pa je, da je v Pekingu v zadnjem desetletju nastal popoln preobrat, tako da smo od izjav visokih funkcionarjev v uradu za ekologijo, češ da se bogati okoli globalnega segrevanja »gredo otroške igrice«, prišli do opozorila predsednika Xi Jinpinga osebno, da je boj proti podnebnim spremembam vprašanje odgovornosti do človeštva.

Prelomna točka je bilo leto 2011, ko je Kitajska na podnebni konferenci v Durbanu v Južni Afriki napovedala, da bi bila pripravljena sprejeti zakonsko obvezujoč sporazum o zmanjšanju izpustov škodljivih plinov pod pogojem, da bi bil državam v razvoju dovoljen drugačen oziroma počasnejši tempo od tistega, ki bo predviden za razvite države. V naslednjih nekaj letih, še zlasti pa s prihodom Xi Jinpinga na čelo komunistične partije in države, je postalo vprašanje, kdo bo stopil na čelo koalicije v boju proti globalnemu segrevanju, zanimiva mešanica geopolitičnega razvrščanja in obračanja k tehnološkim izzivom, pariški sporazum pa se je nato ponudil kot osvetljena arena, v kateri je lahko azijska sila zaigrala vlogo odgovorne velike sile in se s tem otresla negativne podobe onesnažene države, v kateri se težko diha, kjer je uživanje hrane tvegano in kjer ljudje raje kot svojo pijejo uvoženo vodo.

Prejšnji mesec so odprli največjo plavajočo solarno elektrarno v pokrajini Anhui.

Prava prelomna točka na Kitajskem pa je bila, ko je politično vodstvo končno dovolilo stroki, da z objektivnimi številkami izrazi tisto, kar so ljudje že sami videli okoli sebe. Na plano so prišle grozljive številke, ki kažejo, da zaradi posledic vdihavanja zastrupljenega zraka vsako leto umre 1,6 milijona Kitajcev, da je ekološko ravnovesje nevarno porušeno ne le v ozračju, temveč tudi v zemlji, in da vse to drugo največjo gospodarsko silo sveta na leto stane od 6,5 do 13,5 odstotka njenega bruto domačega proizvoda. Izgube se v glavnem seštejejo takrat, ko so tovarne prisiljene ustaviti proizvodnjo zaradi rdečega alarma, ki ga izzove nedovoljena količina trdnih delcev v zraku, seveda pa prav tako niso zanemarljive izgube v zdravstvu in celo v represivnem aparatu, ki mu mora država namenjati vse več denarja, da lahko vsako leto preprečijo več deset tisoč nasilnih neredov, ki se dogajajo, ker so ljudje ogorčeni zaradi bližine onesnaževalcev.

Mark Howden z avstralskega inštituta za podnebne spremembe meni, da je ameriška odločitev priložnost ne le za Kitajsko, ampak tudi za Indijo in EU, ki imajo velikopotezne cilje in bi lahko napolnile vrzel, tudi v tehnološkem smislu, je dejal za ameriško televizijo CNBC. Frank Yu, svetovalec za energijo pri družbi Wood Mackenzie, v odprtem pismu predvideva, da bodo ameriška podjetja proizvodnjo selila v azijske razvojne centre in Indiji, Indoneziji in Vietnamu pomagala s tujim kapitalom. »Z izkoriščanjem proizvodne verige na Kitajskem in drugod v Aziji bi lahko stroški obnovljivih virov upadli hitreje in ti bi v Aziji lahko povsem nadomestili fosilna goriva, kot je premog,« je prepričan Yu. Meni tudi, da bo Kitajska postala vodilna v zelenih tehnologijah. Največjo plavajočo solarno elektrarno, denimo, so prejšnji mesec odprli v pokrajini Anhui, v kratkem pa bodo v pokrajini Ningxia zagnali solarno elektrarno z zmogljivostjo dveh gigavatov, v katero so vložili 2,3 milijarde dolarjev. S šestimi milijoni plošč bo to največja takšna elektrarna na svetu. Kitajska namreč ne zna misliti malo. Ali zna misliti čisto? To bomo videli na začetku prihodnjega desetletja.

AFP

Energetski koncept Slovenije na mizi septembra

Medtem pa v Sloveniji, ki je tudi podpisnica pariškega sporazuma, že dve leti snujemo energetski koncept, ki so ga prejšnji teden predstavili poslancem koalicije, s čimer se je začela razprava o tem dolgoročnem strateškem dokumentu. Tako je na peti mednarodni konferenci z naslovom Razmislek o energetiki – na poti k energetskemu konceptu Slovenije v Ljubljani pojasnil minister za infrastrukturo Peter Gašperšič. Glavni namen energetskega koncepta je zagotoviti zanesljivo in konkurenčno oskrbo z energijo na trajnosten način s ciljem prehoda v nizkoogljično družbo. To pa bomo dosegli »s povečevanjem energetske učinkovitosti, postopno spremembo strukture proizvodnih virov in rabe energije na nizkoogljične vire energije ter povečanjem deleža obnovljivih virov in razvojem naprednih energetskih sistemov,« je poudaril Gašperšič. Meni, da je ključni izziv prestrukturiranje rabe energije v prometu. V Sloveniji je zaradi velikosti in tranzitne narave raba energije v prometu med največjimi v EU, in sicer 40-odstotna, kar skoraj izključno pokrijemo s fosilnimi gorivi, za kar na leto porabimo 1,5 milijarde evrov, je dejal. Prav tako bo treba za prehod v nizkoogljično družbo zagotoviti opuščanje fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije, kar pa bo najbolj odvisno od delovanja evropskega trga emisijskih kuponov. Vendar bo brez tehnološkega preboja to velik izziv za precejšen del slovenske energetike. Premog kot energent naj bi se v proizvodnji energije uporabljal najkasneje do konca obratovanja sedanjih naprav, proizvodnja premoga pa se bo končala najkasneje leta 2054, je dejal vodja direktorata za energijo Jože Dimnik. Glede obnovljivih virov energije pa je opozoril, da bo moral pri odločanju o umeščanju v prostor prevladati interes o zelenih virih, sicer jih bomo težko povečevali. A prav pri umeščanju novih objektov v prostor, kot so hidroelektrarne, je največ izzivov, je dodal Daniel Levičar. Po njegovem bi jih morali čim bolj izkoristiti. Kakšna bo vsebina energetskega koncepta, bo znano, ko bo državni zbor sprejel odločitev. Dokument bo v javni obravnavi in medresorskem usklajevanju predvidoma septembra, potem ga morata sprejeti še vlada in državni zbor.