Kitajski nakupovalni izleti v nemško in evropsko industrijo 4.0

Načrtovana sedemodstotna rast prometa podjetja s trinajst tisoč zaposlenimi na več kot tri milijarde evrov pa še ne pomirja številnih drugih nemških kandidatov za kitajske prevzeme, nasprotno, nemški politiki se zavzemajo za vseevropske ukrepe za ugotavljanje recipročnosti in preprečevanje nelojalne konkurence.

Pri kitajski trgovinski zbornici v Nemčiji »z veliko pozornostjo« spremljajo razprave o spremembah zakonodaje o zunanji trgovini (AWG), ki so jo nekatere nemške dežele predstavile v bundesratu, vlada pa na evropski ravni. »V Nemčiji delujoča kitajska podjetja aktualni razpravi namenjajo veliko pozornost zato, ker menijo, da bi bila strožja razlaga AWG napačen signal ter ovira za razvoj svobodne trgovine in investicij, ki vsemu svetu in še posebej Nemčiji zagotavljajo precejšen delež rasti,« sporočajo na svoji spletni strani. Prepričani so, da bi zaradi »definicijskih nejasnosti« spremembe vodile k manj razvidnosti in več negotovosti ter da ni jasno, kaj so državne subvencije ali ciljno strateško pretirane cene investicij.

»Spremembe bi dale pristojnim uradnikom preveč manevrskega prostora in ne bi bile sorazmerne, predvsem pa bi se tuja podjetja v Nemčiji soočila z večjo nerazvidnostjo in negotovostjo političnih odločitev ter s tem po nepotrebnem povečala tveganja investicij.« Takšno vplivanje na investicijske načrte tujih podjetij bi ogrozilo podjetniško in investicijsko ozračje v državi, ki je bolj kot katerakoli druga pridobila s svobodno trgovino in globalizacijo, menijo pri kitajski trgovinski zbornici v Nemčiji.

Pixabay

»Vrata na Kitajsko« so odprta za ves svet

Kitajska se je nedavno povzpela na položaj najpomembnejše nemške trgovinske partnerice, v nasprotni smeri pa je Nemčija najpomembnejša kitajska trgovinska partnerica v Evropi ter šesta na svetu, navajajo pri krovni kitajski zunanjetrgovinski organizaciji. Poudarjajo tudi, da je kitajskih investicij v Nemčiji za manj kot desetino nemških na Kitajskem ter za odstotek vseh tujih v Nemčiji. »Investicije kitajskih podjetij v Nemčiji temeljijo na medsebojnem zaupanju, s tem sodelovanjem pa pridobivajo vsi.« Vodijo k bolj uravnoteženemu in tesnejšemu investicijskemu sodelovanju ter prinašajo kapital, delovna mesta ter dostop do azijskih trgov. »Nemčija ne bi smela po eni strani zahtevati odpiranja kitajskih trgov, po drugi pa sama postavljati ovir za kitajska vlaganja.« Menijo, da so »vrata na Kitajsko« odprta za ves svet in hkrati tudi Kitajski omogočajo vstop v svet.

Strah pred azijskim tigrom poraja številne pobude za ugotavljanje recipročnosti in nelojalne konkurence.

Še posebej prevzem proizvajalca robotov Kuka pa je v Nemčiji vzbudil strahove pred razprodajo domače in evropske visoke tehnologije, tako da je frakcija evropskih ljudskih strank v evropskem parlamentu, h kateri sodita tudi CDU in CSU kanclerke Angele Merkel, evropski komisiji konec marca predlagala obsežne spremembe zakonodaje o zunanji trgovini. Poudarjajo, da lahko članice Evropske unije tuje investicije zavrnejo, če gre za grožnje varnosti in miru, ne morejo pa zahtevati poštene konkurence in podobnih investicijskih priložnosti. Zato zahtevajo posredovanje na evropski ravni povsod tam, kjer tuja podjetja delujejo z državno pomočjo in lahko povzročijo velike tržne premike, ter v primerih, da te države evropskim podjetjem zavračajo podobne investicijske priložnosti. Oboje se zlasti pogosto dogaja na Kitajskem, poudarjajo in predlagajo evropski odbor za neposredne tuje naložbe, ki naj še posebej na strateških področjih transporta, telekomunikacij, zdravstva in oskrbe z vodo preverja sporne primere.

Nemška razprava o kitajskih gospodarskih interesih na račun drugih poteka hkrati s podobno v Združenih državah Amerike, ki jo je spodbudil sedanji predsednik Donald Trump. »Nekateri nočejo, da bi o Kitajski govoril kot o naši sovražnici, a je natančno to,« je republikanski politik izjavljal leta 2015. »S cenejšo delovno silo so uničili naše celotne industrijske panoge in desettisoče delovnih mest, vohunijo v naših podjetjih, kradejo našo tehnologijo, manipulirali so s svojo valuto in jo devalvirali, zaradi česar je izvoz naših izdelkov dražji, včasih pa celo nemogoč.«

Z nekaterimi Trumpovimi obtožbami na račun Kitajske – in tudi Nemčije – se ekonomisti ne strinjajo. Trgovinski primanjkljaj ali presežek po prepričanju številnih ne vpliva na gospodarsko rast ali bruto domači proizvod, zato carine ali posebej prirejeni davki ne bi nujno pomagali pri naraščanju domače proizvodnje, ampak bi jo lahko v sedanji mednarodni gospodarski prepletenosti celo dušili. Drugače je z »nekorektno trgovinsko prakso«, ki jo prav tako očitajo Kitajski. Ne le Trump, tudi mnogi drugi opozarjajo na kitajske subvencije za posamezne industrijske panoge ter manipuliranje z valuto za povečanje mednarodne konkurenčnosti svojih izdelkov.

Protiargumenti pravijo, da Kitajska s takšno industrijsko politiko samo koristi ameriškim in drugim potrošnikom ter škodi lastnim davkoplačevalcem, a to po prepričanju mnogih velja le za izdelke nizke tehnologije in strateške vrednosti. Zapleta se že pri jeklu. Evropska komisija je nedavno na nekatere takšne izdelke iz Kitajske in Tajvana uveljavila petletne protidampinške dajatve med 18,4 in 22,5 odstotka. Če bo preiskava ugotovila, da po dampinških cenah uvoženi izdelki povzročajo škodo industriji EU, to omogoča celo svetovna trgovinska organizacija, in pri jeklu, ki ga Kitajska proizvede več kot polovico vsega na svetu, očitno ni več dvoma. Pri evropski komisiji azijski velikanki očitajo subvencioniranje svojih podjetij, preprečevanje preglednosti o državni pomoči ter izvažanje po nizkih cenah, ki niso odvisne od ponudbe in povpraševanja.

Pixabay

Kitajski nakupi evropske visoke tehnologije

So podobni zaključki mogoči tudi pri kitajskih nakupih evropskih in drugih podjetij visoke tehnologije? Tako je lani jeseni v primeru kitajskega poskusa prevzema nemškega proizvajalca presodila vsaj administracija prejšnjega ameriškega predsednika Baracka Obama, ki je tedanjega nemškega gospodarskega ministra Sigmarja Gabriela prepričala k prepovedi kitajskega nakupa visokotehnološkega podjetja Aixtron s podružnico v ZDA. Pri časopisu Wall Street Journal so junija lani navajali podatke podjetja za finančne in tržne analize Dealogic, da kitajski investitorji ponujajo prevzeme enemu nemškemu podjetju na teden, v manj kot šestih mesecih leta 2016 pa so za to ponudili trikrat več kot v vsem letu 2014. »Kitajska izgublja prednost poceni dela in vlada spoznava pomembnost ustvarjanja svetovnih tržnih prvakov za gradnjo svojega imperija,« so povzeli Andreasa Grilla iz svetovalnega podjetja Rolanda Bergerja.

Ne le nemška, tudi številna druga evropska podjetja se ob tem pritožujejo, da sama na Kitajskem nimajo enakih možnosti. Pri trgovinski zbornici Evropske unije na Kitajskem, ki zastopa okrog 1600 evropskih podjetij, so se že lani pritoževali nad »naraščajoče sovražnim« razpoloženjem do tujih podjetij v drugem največjem gospodarstvu sveta. Prepričani so, da kitajska podjetja uživajo prednosti, ki jih sami nimajo, in skoraj 70 odstotkov se jih je počutilo občutno manj dobrodošle kot v letih pred tem. Še posebej negativno so delovanje na Kitajskem videla podjetja iz strojništva, informacijske tehnologije, telekomunikacij in kemične industrije.

Podobno so ugotavljali pri ameriški trgovinski zbornici na Kitajskem, zdaj pa na svoji spletni strani objavljajo še McKinseyjevo raziskavo, ki napoveduje zaostrovanje zakonodaje, povezane z delovanjem tujih podjetij. Zakon o nelojalni konkurenci po mnenju avtorja omogoča široke interpretacije, še posebej skupaj z zakonom proti monopolom, veliko nejasnosti pa pripisuje tudi novemu zakonu o kibernetski varnosti. Navajajo, da so tuji izdajatelji spletnih publikacij že doslej tvegali izgon ali celo zapor.

Se položaj lahko izboljša?

Vsaj pri reviji Foreign Affairs pozitivno ocenjujejo nekatere premike v smer bolj klasične pravne države na nedavnem ljudskem kongresu. Nova splošna načela civilnega prava, ki naj bi jih dokončali do leta 2020, naj bi končno prinesla nekaj več pravne varnosti na različnih področjih, od lastništva nepremičnin do zasebnih zadev, čeprav analitičarka Rebecca Liao opozarja, da je bilo v preteklosti že več takšnih poskusov. Že vse od začetka odpiranja v svet v osemdesetih so Kitajci razvijali gospodarsko zakonodajo, razvoj sodobne civilne pa so doslej omejevala politična razmerja, čeprav ta zelo vpliva tudi na poslovanje. Sedanja zakonodaja, po navedbah poznavalcev utemeljena najprej na nemških bismarckovskih in kasneje sovjetskih zgledih, je zapletena ter vse manj ustrezna za dinamično kitajsko družbo.

Kitajska se je nedavno povzpela na položaj najpomembnejše nemške trgovinske partnerice.

Nova načela, navaja avtorica, poskušajo bolj upoštevati tako osrednje postavke življenja v razvitih in hitro razvijajočih se okoljih kot varstvo okolja, varnost podatkov in večjo individualnost. Vsaj tuja podjetja pa upajo, da bo bolj zavarovala tudi zasebno lastnino nepremičnin in drugega, ki je temelj zahodnega razumevanja pravic posameznika, ter uveljavila prepričanje, da so za urejanje sporov pristojna sodišča in ne politični vplivi. Drugo pozitivno znamenje za tuje in domače podjetnike je razmišljanje o gospodarski coni v bližini prestolnice Pekinga po zgledu Šanghaja in Shenzhena, ki jima je hiter gospodarski razvoj omogočil že oče kitajskega gospodarskega čudeža Deng Xiaoping.

Nekateri opazovalci se bojijo, da bodo zaslužili samo špekulanti, tuji investitorji pa bodo razočarani, a morda nekaj več optimizma glede gospodarskega razvoja Kitajske obeta tudi zunanjepolitične dogajanje v zadnjem času. Pred srečanjem kitajskega predsednika Xi Jinpinga z ameriškim kolegom Donaldom Trumpu v Mar-a-Lagu na Floridi so mnogi pričakovali besedno obstreljevanje z očitki o nelojalni konkurenci, kraji delovnih mest in podobnim, a čeprav ni znano vse o njunih pogovorih, sta se državnika razšla presenetljivo mirno. Res je kitajskemu obisku sledil ameriški raketni napad na sirsko vojaško oporišče, od koder naj bi izvirali napadi s kemičnim orožjem, ter z njim lekcija severnokorejski diktaturi s kitajskega interesnega območja, a morda vodstvi obeh držav pri vseh sodobnih strateških izzivih nista na povsem nasprotnih bregovih.

Pixabay

Kitajska podjetja v tujini nakupujejo naprej

Dokler se ne bo pokazalo, ali se Kitajska bolj kot nevarnim neliberalnim nedemokracijam približuje demokratičnemu Zahodu, s katerim tako uspešno trguje, pa bodo nemški in evropski politiki še naprej s povečevalnim steklom opazovali njihove nakupovalne izlete v »industrijo 4.0«. Poznavalci pri tem opozarjajo, da še nobena država ni postala svetovni tehnološki prvak le s kupovanjem tehnologije ali industrijskim vohunjenjem, česar prav tako pogosto obtožujejo Kitajsko, za to so potrebne pravna varnost, tržna svoboda in vsesplošna kultura inovativnosti. Upajo, da lahko zahteve recipročnosti pri kitajskih nakupih evropske visoke tehnologije pomagajo k tem prelomnim ciljem. Za zdaj tudi pri nemškem inštitutu za kitajske študije Merics menijo, da pravni okviri za delovanje zahodnih podjetij na Kitajskem v letu 2017 ne bodo nič boljši, ampak le še bolj zapleteni, medtem pa kitajska podjetja v tujini nakupujejo naprej. Vsaj v Nemčiji se ob podjetjih visoke tehnologije vse bolj razgledujejo tudi po bančnem sektorju.