Kitajska lokomotiva sopiha v klanec

V svoji komunistični zgodovini je imela Kitajska samo enkrat usklajeno zunanjo politiko in trgovino. Samo v času Mao Zedonga so bili ideološki zavezniki te države hkrati tudi njeni glavni trgovinski partnerji.

Vse odkar je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožila velike gospodarske reforme, ki pa jih ob koncu tega istega desetletja ni hotela pospremiti še z demokratizacijo političnega sistema, pa Kitajska najbolj vneto trguje prav s svojimi najhujšimi tekmeci.

V tej diskrepanci se zdaj rojeva eden največjih izzivov, ki zadevajo ohranjanje kitajske gospodarske rasti.

Odkar se je v Belo hišo vselil Donald Trump, bi se lahko kitajsko-ameriški gospodarski odnosi izenačili s političnimi nesoglasji med obema silama.

ZDA so bile namreč do zdaj na številne načine glavni dejavnik hitrega kitajskega razvoja. Od leta 1990, ko je pod pritiski političnih posledic pokola na Trgu nebeškega miru, ki se je zgodil leto pred tem, kitajsko gospodarstvo raslo po skromni 3,9-odstotni stopnji, je na kitajski trg vstopilo malo manj kot sedem tisoč ameriških družb z naložbami, ki so bile skupaj vredne skoraj 300 milijard dolarjev.

V tem istem obdobju je 1200 kitajskih vlagateljev na ameriška tla posejalo 64 milijard dolarjev svojih naložb. Če upoštevamo, da so ameriški vlagatelji na Kitajskem omogočili odprtje več milijonov novih delovnih mest, kitajski vlagatelji pa v Ameriki nekaj sto tisoč, bi nas lahko preprosta logika pripeljala do ugotovitve, da gre za dva visoko kompatibilna partnerja.

AP

Govori se o trgovinski vojni

Če pri vsem tem upoštevamo še, da državi na leto izmenjata za okoli 600 milijard dolarjev blaga in storitev, pa bi lahko celo pomislili, da sta Kitajska in Amerika druga za drugo nenadomestljivi soigralki.

Vendar je današnja logika malce bolj zapletena. Kljub navedenemu utegne biti to leto za kitajsko-ameriške gospodarske odnose polno izzivov. Odkar se je v Belo hišo vselil Donald Trump, se je prvič po dolgih letih pojavila možnost, da bi se lahko kitajsko-ameriški gospodarski odnosi izenačili s političnimi nesoglasji med obema silama. Govori se celo o morebitni trgovinski vojni, pri čemer pa ne more v tem trenutku nihče z gotovostjo napovedati, kakšne posledice bi utrpel globalni razvoj, če bi v resnici nastal takšen spor med prvo in drugo največjo svetovno gospodarsko silo.

Pravo tveganje se skriva v nadaljnjih naložbah kitajske vlade v neproduktivna državna podjetja.

Za primer vzemimo družbo Apple. Tajvanska družba Foxconn proizvaja večino izdelkov z načetim jabolkom, in to v Kitajski, kjer zaposluje skoraj 1,5 milijona delavcev. Leta 2015 so na kitajskem trgu prodali 131 milijonov ipodov, medtem ko so jih v istem času v Ameriki le 110 milijonov. Iz Pekinga so že opozorili, da bo ena prvih žrtev Trumpovih pritiskov na Kitajsko prav Apple. A še zdaleč ne edina. V Boeingu so, denimo, resno vzeli napoved, da bo Kitajska v prihodnjih dvajsetih letih kupila več kot 6800 letal, tako da 150.000 delavcev, ki so zaposleni v tej družbi, močno računa na trg, vreden več kot tisoč milijard dolarjev.

Če sodimo po prvih potezah novega ameriškega predsednika, se zdi, da je pred Kitajci težko leto negotovosti in pogostega spreminjanja tona v komunikaciji med Pekingom in Washingtonom.

Ko je Trump zagrozil, da bo zavrnil politiko ene Kitajske, s katero je bil pravzaprav urejen in omejen odnos med ZDA in Tajvanom, so bili analitiki prepričani, da bo to zgolj močna karta v pogajanjih z azijsko silo, ko se bo govorilo o tečaju juana ali o odpiranju kitajskega trga za ameriške družbe. Ko je nato ameriški predsednik nenadoma obrnil ploščo in v telefonskem pogovoru s kitajskim predsednikom potrdil, da bo spoštoval načelo ene Kitajske, pa se je iz virov, ki so blizu Trumpovi administraciji, izvedelo, da on in njegovi svetovalci razmišljajo o novih taktikah preprečevanja manipuliranja z valutnim tečajem. Te taktike bodo zadevale ne le Kitajsko, temveč tudi vse druge države, o katerih sumijo, da s posredovanji v denarnem sistemu na svetovnem trgu zmanjšujejo konkurenčnost svojih tekmecev.

AP

Kitajska rešuje zadolženost

A ne glede na to, da se še pred iztekom prvih 30 dni nove administracije zdi, da postaja Trumpovo želo, naperjeno proti Kitajski, manj strupeno, bo leto 2017 za azijsko silo kljub vsemu polno vseh mogočih problemov. In tisti največji in najbolj neprijetni niso tako zelo povezani z ameriškim predsednikom, kot se zdi na prvi pogled. Ti problemi namreč izvirajo iz same narave kitajskega gospodarstva, ki ga sedanji vladi ni uspelo reformirati in ki ga razvojnim strategom ni uspelo prestaviti na bolj varne tirnice.

Natančnejše smernice za leto 2017 bo najvišje kitajsko zakonodajno telo, imenovano kongres ljudskih odposlancev, sprejelo v drugem tednu marca, ko bo potekalo letno zasedanje tega telesa.

Pričakovati je, da bo osrednja vlada zakonodajalcem predlagala nadaljnje znižanje stopnje rasti bruto domačega proizvoda (BDP), tako da se bo s 6,5-odstotno rastjo Kitajska letos znašla na ravni, ki so jo v tej državi nazadnje dosegli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Za razvite države bi lahko bila to zavidanja vredna rast, za azijsko silo pa je znižana stopnja že sama po sebi dovolj jasno znamenje, da je treba notranje vzvode rasti nemudoma zamenjati, očistiti, posodobiti in uskladiti z novim vzdušjem, ki vlada na globalnem prizorišču.

Trump se bo težko sprijaznil z dejstvom, da azijska sila v izmenjavi z Ameriko vsak dan ustvari za približno milijardo dolarjev trgovinskega presežka.

Še posebej se bodo osredotočili na dva vzvoda: lahka posojila in ceneno delovno silo. Oba sta izčrpana in Kitajska se nanju ne sme več opirati. V letu 2017 se mora resno lotiti problemov svoje prevelike zadolžitve in preslabo negovane kakovosti življenja. In čeprav je to, povedano v dveh stavkih, slišati dokaj preprosto, je pred azijsko silo velikanski podvig. Kitajska mora odpraviti svojo odvisnost od tako imenovanih denarnih steroidov, ki so globoko vbrizgani v preobremenjene proizvodne obrate in v balone na trgu nepremičnin. Hkrati mora izpeljati veliko socialno preobrazbo, ki je temeljni pogoj za povečanje domače porabe. Vprašanje je le, kateri od teh dveh korakov je težji in bolj tvegan.

Edino, o čemer se ekonomisti v razpravi o kitajskih dolgovih strinjajo, je številka 277 odstotkov glede na BDP. A že v trenutku, ko se poskuša ugotoviti, ali ta odstotek že pomeni rdeči alarm in zlohotno napoved zloma, se analize diametralno razlikujejo. Medtem ko eni trdijo, da je padec v dolžniško past neizogiben, drugi opozarjajo, da je narava kitajskega dolga povsem specifična, tako da o njej ni mogoče govoriti na način, kakor se govori takrat, ko se analizirajo tovrstna tveganja v drugih gospodarstvih.

Kitajska vlada socializira dolg

Kot pravijo ti ekonomisti, je treba upoštevati, da je kitajska vlada – v nasprotju z veliko večino drugih držav – sposobna svoj dolg »socializirati« in ga s podjetij prenesti na območne vlade in banke, nato pa del neodplačanih dolgov izbrisati in se tako rešiti dela tega bremena. Vprašanje pa je, kaj potem. Kot pravijo strokovnjaki, se pravo tveganje skriva v nadaljnjih naložbah kitajske vlade v neproduktivna državna podjetja. Tudi če bi se dolžniško krizo zaradi njenih »kitajskih značilnosti« letos še dalo odpraviti, bo v prihodnjem obdobju le še čedalje bolj resna.

Drugi problem je še bolj zapleten in ga je treba še toliko prej odpraviti. Kitajska mora resno proučiti svoj razvojni model. Obdobje visokega trgovinskega presežka se mora končati v imenu povečanja kakovosti celotnega gospodarstva, nato pa tudi zvišanja življenjske ravni pripadnikov srednjega razreda, ki niso nič več zadovoljni z bankovci, polnimi poceni izposojenega denarja, in s pljuči, polnimi strupov iz onesnaženega ozračja.

AP

Seveda pa ekologija še zdaleč ni edini problem, ki ga je treba nemudoma odpraviti. Nujno je treba ustaviti tudi prelivanje kapitala čez meje, nadaljevati boj proti korupciji in na vseh področjih okrepiti zaupanje Kitajcev v prihodnost.

Trenutek, ki bi lahko v letu 2017 upočasnil velike reforme, pravzaprav nima nikakršne zveze s Trumpom. Jeseni bo potekal 19. kongres Komunistične partije Kitajske, in to je najpomembnejši politični dogodek tega leta. Veliko stvari bo podrejenih temu srečanju, na katerem se bo videlo, ali namerava partijski in državni voditelj Xi Jinping svoj mandat omejiti na običajnih deset let, kot je sicer pričakovati, ali pa namerava poiskati način, kako bo lahko svojo vladavino nadaljeval tudi po letu 2022, ko bi se moral umakniti z najvišjih funkcij.

Ker ima Kitajska partijski sistem, kar pomeni, da vse politične in tudi kadrovske odločitve sprejemajo v partijskih telesih, utegne partijska elita na bližnjem kongresu odločiti tudi o tem, ali bo na čelu osrednje vlade tudi v prihodnje ostal sedanji premier Li Keqiang. Z njegovimi rezultati ni nihče zadovoljen, čeprav bi težko trdili, da je samo on kriv za gospodarsko pešanje, povečevanje dolgov, prelaganje reform in ponovno preusmerjanje težišča z nedržavnih podjetij na državna.

Leto 2017 bo za Kitajsko polno različnih notranjih problemov, ker v Ovalni pisarni Bele hiše sedi Donald Trump, pa je vse skupaj še toliko bolj zapleteno. Vse od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja je prav neskladje med političnimi odnosi in gospodarskimi interesi za azijsko silo vir neponovljivih priložnosti za pospešeni razvoj. Ameriški predsedniki so v tem obdobju kot svoj najpomembnejši izdelek izvažali demokracijo, hkrati pa se je ameriški kapital izvrstno počutil v objemu trdne, avtokratske države, v kateri so lahko veliki vlagatelji računali na zaščito, ki so jim jo osebno zagotavljali partijski voditelji.

Peking ne želi vojne

Zdaj pa za Trumpa ni nič več pomembno, ali bo Kitajska končno postala demokratična. Trump je poslovnež, ki prešteva denar, tako da se bo najbrž težko sprijaznil z dejstvom, da azijska sila v izmenjavi z Ameriko vsak dan ustvari za približno milijardo dolarjev trgovinskega presežka.

Vsekakor bi morali imeti kristalno kroglo, če bi hoteli z gotovostjo napovedati, ali se bo med obema silama v resnici začela trgovinska vojna ali pa bo Trump pod pritiskom vse pogostejših neuspehov naredil 180-stopinjski preobrat in v Kitajski poiskal gospodarsko zaveznico. Jasno je namreč, da si politično vodstvo v Pekingu nikakor ne želi vojne in da bo po vsej verjetnosti storilo vse, da se izogne sporu s carinami, sankcijami, devalvacijami in različnim drugim orožjem protekcionizma ter gospodarskega nacionalizma. Tega, kaj načrtuje administracija novega ameriškega predsednika, ne ve nihče.

Morda celo sam Donald Trump ne.