Kitajska je ženskega spola

In na Kitajskem se vse bolj zdi, da je imel prav, saj nosijo ženske tam na ramenih težo polovice nebesnega svoda, na katerem poteka najbolj razburljiva družbena preobrazba v zgodovini človeštva. Če bo kdaj kdo podvomil o tem, ali se ta najštevilčnejša država sveta pomika v pravo smer, glede na to, da je v politiki na vodilnih položajih vse manj žensk, naj prelista poslovne revije.

Tam je namreč vse več »tovarišic«. In vse pogosteje se namesto »železnih dam«, ki vodijo podjetja z enako avtoriteto, kakršna se sicer pripisuje moškemu spolu, pojavljajo mlade modrijanke z inovativnimi projekti, ki dajejo kitajskemu prizorišču zasebnega poslovanja povsem nov značaj.

Pred dvema letoma je nekdo ugotovil, da je celo v ZDA na čelu velikih družb manj žensk, kot je na vodilnih položajih korporativnega sveta moških, ki se imenujejo John. Sicer pa na vsem svetu ženske zasedajo zgolj petino skupnega števila poslanskih mest v vseh državnih parlamentih, na podlagi česar so nato izračunali, da bo potrebno več kot 80 let, da bi končno odpravili prepad, ki vlada v zastopanosti spolov, in da bi ženske v resnici dobile enakopravno polovico neba.

Reuters

Pustila šolo in obogatela

A na Kitajskem je položaj kljub vsemu veliko boljši kot drugod. Ženske v tej državi zasedajo okoli 50 odstotkov skupnega števila visokih menedžerskih položajev, kar je bistveno več kot v ZDA in Evropi, kjer jih je na vodilnih mestih v podjetjih zgolj 24 odstotkov. Pa to še ni vse. Kajti medtem ko so v zahodnoevropskih državah ženske najpogosteje vodje oddelkov, v katerih se ukvarjajo z zaposlenimi in računovodstvom, opravljajo Kitajke vodilne funkcije tudi v drugih sektorjih. Kar 19 odstotkov žensk v kitajskem menedžmentu opravlja funkcijo predsednice družbe. Od 550 družb, ki so vpisane na borzi, jih ima 21 odstotkov v upravnem odboru ženske, Ceetop Inc. in China Teletech Holding Inc., ki delujeta v Shenzhenu, pa sta dve od skupno štirih družb na svetu, v katerih so v upravi izključno ženske.

Na letošnjem Forbesovem seznamu 56 najvplivnejših milijarderk jih je več kot polovica iz azijskih držav.

Na letošnjem Forbesovem seznamu 56 najvplivnejših milijarderk, ki so same iz nič zagnale posel in ga nato razvile do najvišje možne ravni, jih je več kot polovica iz azijskih držav. Najbogatejša med njimi je Kitajka Zhou Qunfei, katere premoženje je danes vredno 7,4 milijarde dolarjev. Pri šestnajstih je pustila šolo in iz rodnega Hunana odšla v Shenzhen. Tam se je kot sezonska delavka zaposlila v majhni tovarni, na mesec je zaslužila 180 juanov (20 dolarjev). Do leta 1993 ji je uspelo privarčevati 22.000 juanov (3000 dolarjev), s katerimi je ustanovila lastno družbo za izdelavo stekel za ure in zaslonov za mobilne telefone. Tako se je začelo.

Ker ni imela diplome višje srednje šole (na Kitajskem je srednje izobraževanje razdeljeno na tri razrede nižje in tri razrede višje srednje šole), Zhou ni mogla računati na državno službo. Morala je ostati zasebnica. Odpirala je družbo za družbo – skupaj jih je ustanovila kar enajst. Z Lens Technology je odkrila pravo nišo. Začela je izdelovati zaslone na dotik za proizvajalce mobilnih telefonov, kot so HTC, Nokia, Samsung, pozneje pa še za Huawei in Apple. Leta 2015 je bilo v njenem poslovnem imperiju zaposlenih okoli 60.000 ljudi, ki zdaj v 32 tovarnah po vsej Kitajski na leto izdelajo več milijard steklenih displejev.

Reuters

Svobodna stopala, svobodne ženske

Ko je Amerika v 19. stoletju mrzlično kopičila bogastvo in se je v eni sami generaciji število milijarderjev z 20.000 povečalo na 40.000, med njimi ni bilo žensk. Na Kitajskem so imele takrat ženske iz boljših družin povita stopala, kar jih je že fizično sililo k temu, da so ostajale doma. Nanje ni nihče računal kot na delovno sposobne članice družbe, če seveda ne upoštevamo dela okoli rojevanja in vzgoje otrok. Po mnenju številnih gospodarskih zgodovinarjev je bilo prav to, da je bila delovna sila dejansko zmanjšana za polovico, glavni vzrok za kitajsko gospodarsko nazadovanje, posledično pa tudi za zaostalost.

Odkar je Mao Zedong leta 1949 prepovedal povijanje ženskih stopal in na različne, včasih celo zelo grobe načine vztrajal pri enakopravnosti spolov, pa so Kitajke doživele emancipacijo, in to najprej v lastni zavesti. In čeprav zgodovinarji in kulturniki o Maovi veliki kulturni revoluciji pogosto govorijo kot o obdobju destrukcije, v katerem so sežigali celo Konfucijeve knjige, je prav radikalno – in gotovo zelo boleče – odpravljanje konfucijanske tradicije pripeljalo do tega, da se Kitajke v postmaovski Kitajski ne sramujejo opravljati nobenega dela, da ne omahujejo, ko se ponudi priložnost obogateti, in da znajo vse pogosteje denar obračati tako, da se kapital poveča do pravega bogastva.

Primer novodobnega recepta za uspeh: najmlajša kitajska milijarderka Zhang Zetian ima komaj 24 let, njeno premoženje pa je vredno tri milijarde dolarjev.

So pa še nekateri drugi dejavniki, ki so kitajske ženske usmerili na pot bogatenja. Politika enega otroka, zaradi katere se je več kot tri desetletja rojevalo več dečkov kot deklic, je, povedano v tržnem jeziku, pripeljala do tega, da so postale mlade ženske »bolj dragocene«, in to ne le v družinah, ki so imele mladeniče, godne za ženitev, temveč tudi za starše, ki so imeli hčerke. Vanje se je začelo vlagati več kot kdaj prej v vsej kitajski zgodovini. Ni naključje, da so priročnik za vzgojo edincev, ki je bil natisnjen v več milijonih izvodov, naslovili Harvard Girl (Harvardska deklica) in ne Harvard Boy (Harvardski deček). Hčerke so pošiljali študirat na najboljše svetovne univerze, one pa so se vse pogosteje vračale domov. Z zavidanja vrednim znanjem, izkušnjami in pripravljenostjo, da si pridobijo svoj kos vse večjega bogastva, za katero ni bil nič več nujen moški predznak.

Tako zagotovo ni naključje, da je med vsemi svetovnimi milijarderji polovica Kitajcev, med njimi pa je kar desetina Kitajk. Še bolj zanimiv je podatek, da na seznamu desetih najuspešnejših milijarderjev, ki so do premoženja prišli z lastnim delom, ni niti enega Kitajca, na seznamu najmočnejših milijarderk, ki so si ta naslov prislužile izključno s svojim delom, pa je kar šest Kitajk.

V državi z 1,3 milijarde prebivalci, od katerih jih le nekaj manj kot polovica še vedno živi na podeželju, od teh pa jih je kar nekaj sto milijonov že na poti, da se preselijo v urbana okolja, so največji vir velikih zaslužkov nepremičnine. Tako med moškimi podjetniki kot podjetnicami je bila dolgo najkrajša pot do statusa milijonarja preprodajanje stanovanjskih ali poslovnih prostorov.

Reuters

Vpliv politike enega otroka

Ko je takrat tridesetletna Zhang Xin leta 1995 skupaj z možem ustanovila družbo Hongshi, ki je kmalu nato postala SOHO China, je bila za nadarjeno gospodarstvenico logična izbira gradnja poslovnih prostorov na najboljših lokacijah v Pekingu in Šanghaju. Tuje družbe so navalile na kitajski trg in vsaka od njih je morala imeti prostor, kjer bo delovala. Družba SOHO je tako postala lastnica 5,4 milijona kvadratnih metrov pisarniških prostorov, hotelov in luksuznih stanovanj. Ker si je Zhang Xin pridobila sloves najbolj ekstravagantne poslovne ženske v Aziji, je za gradnjo številnih poslopij najela svetovno znane arhitekte, kot so Zaha Hadid, Šigeru Ban in Kengo Kuma.

Kitajke, ki so danes stare trideset let ali manj, pa svojo poslovno srečo vse pogosteje preizkušajo na bolj inovativnih področjih, kot so nepremičnine.

Ko je Zhang Lu pred sedmimi leti začela študirati na Stanfordu, je bila le ena od tistih oboževanih edink, v katero so bili starši pripravljeni vložiti vse, kar imajo. A v nasprotju s številnimi kitajskimi otroki, ki se odločajo za študij menedžmenta, financ ali odnosov z javnostjo, je Zhang izbrala inženiring materialov in še pred koncem študija ustanovila svoj prvi startup Acetone, ki je razvil napravo za diagnosticiranje sladkorne bolezni tipa 2.

Pri 23 letih je startup prodala za 10 milijonov dolarjev in odprla družbo tveganega kapitala, ki se je specializirala za naložbe v zdravstvo in tehnologijo. Do zdaj je ta izpeljala 38 naložb, med drugim v spletno kmetijsko trgovino Grubmarket. »Morda sem videti kot majhna Azijka, ampak nočem, da mi kdorkoli reče, da nečesa ne zmorem,« pravi Zhang Lu, ki ponosno vztraja na Forbesovem 30Under30, seznamu najuspešnejših poslovnih žensk, mlajših od trideset let.

Vprašanje enakopravnosti spolov na vseh mogočih področjih življenja ni rešeno nikjer na svetu. In prav v poslovni areni je najmanj upanja za pravo enakopravnost. Tudi na Kitajskem prihaja do reverzibilnih trendov. Zdaj ko ne velja več politika enega otroka in država nagovarja ljudi, naj imajo več otrok, da bi tako zapolnili praznine na trgu delovne sile, je postala ženska, ki se noče poročiti, ki predano razvija svoje posle in ki se v družbi moških giblje samo v okviru poslovnih partnerstev, znova tarča negativne propagande. »Ostanki« je skupno ime za Kitajke, starejše od 27 let, ki se še niso poročile. V medijih se o njih piše vse mogoče. Imenujejo jih porumeneli biseri, odcvetele vrtnice, ob vsem tem pa se postavljajo celo vprašanja, ki zadevajo njihov videz in sploh sposobnost kakovostnega življenja.

Reuters

Kitajke vračajo udarec

Poroka je njihova zasebna zadeva, poslovanje pa njihova neodtujljiva pravica. In ko stvari postavijo tako, jim le redko kdo lahko stopi na pot. Poleg tega doživljajo velikanske uspehe vse mlajše ženske. Najmlajša kitajska milijarderka Zhang Zetian ima komaj 24 let, njeno premoženje pa je vredno tri milijarde dolarjev. Morda je prav ona primer novodobnega recepta za uspeh. Študirala je na prestižni kitajski univerzi Tsinghua, nato pa še na newyorški univerzi Columbia, kjer je spoznala svojega sedanjega moža, prav tako kitajskega milijarderja Liu Qiandonga. Od nekdaj se je zavedala vseh svojih vrlin, tudi lepote, iz anonimnosti pa se je prebila tako, da je na instagramu objavila svojo fotografijo, na kateri drži v roki skodelico čaja z mlekom. Ko je v javnosti dobila vzdevek »sestra z mlečnim čajem«, je že lahko računala s tem, da bo njena družba za spletno prodajo od samega začetka veliko bolj prepoznavna, prav to pa je eden ključnih pogojev za uspeh na tem področju.

Danes je ena najresnejših tekmic Alibabe, a se je specializirala za luksuzno blago in modo. Predvsem pa je Zhang Zetian napoved nove generacije kitajskih gospodarstvenic, ki ne prenašajo besede »ne«. In ko jim kdo omeni Maovo trditev o polovici neba na njihovih ramenih, te ženske iz nje nemudoma ustvarijo nov izrek: »Samo nebo je meja.«