Kitajska ante portas

Delno ali pa stoodstotno lastništvo so prevzeli v okoli 360 evropskih podjetjih, najmanj štirih letališčih, šestih pristaniščih, 13 poklicnih nogometnih klubih ter v vetrnih elektrarnah v devetih državah.

V zadnjih desetih letih je Kitajska na evropskih tleh nagrmadila za najmanj 318 milijard dolarjev raznovrstnega premoženja. Ker pa je to zgolj manjši del njenih pravih ambicij glede starega kontinenta, je neizbežno izzvala vprašanje, ali bi Evropo moralo skrbeti. »Kitajska je pred vrati!« pravijo nezaupljivci. S tem namigujejo na staro rimsko opozorilo na prihajajočo nevarnost. Tudi tisti, ki se v principu zavzemajo za svoboden pretok kapitala in tehnologije, čedalje glasneje podpirajo idejo o uvedbi mehanizma nadzora nad neposrednimi vlaganji, ki izvirajo zunaj EU.

V desetih letih je Kitajska v EU nagrmadila okoli 318 milijard dolarjev raznovrstnega premoženja. Ali bi Evropo moralo skrbeti?

Preostali veliki kitajski partnerji, kot so ZDA, Japonska in Avstralija, že imajo mehanizme za preverjanje. Z njimi lahko ugotovijo, koliko bi lahko posamezen naložbeni projekt koristil ali pa škodoval nacionalnim interesom države.

Avstralska vlada je tako pred dvema letoma na podlagi analize odbora za pregled tujih vlaganj preprečila prodajo državne mreže za distribucijo elektrike Ausgrid konzorciju, ki so ga sestavljale kitajske državne korporacije in hongkonški holding za infrastrukturo. Komite za tuja vlaganja v ZDA pa je v začetku tega leta zaustavil prodajo podjetja Xcerra, ki proizvaja polprevodnike, podjetju Xinyuan iz kitajske pokrajine Hubei. Gre za zgolj enega od primerov posredovanja ameriške administracije pred in med mandatom Donalda Trumpa. Bali so se namreč, da bi lahko ta naložbeni podvig omogočil Kitajski bližnjico do strateško pomembnih tehnologij, s tem pa do dominantnega položaja globalnih razsežnosti.

Reuters

Japonsko ministrstvo za finance mora dati privolitev za vsako prodajo tujcem v vrednosti nad deset odstotkov delnic katerekoli družbe iz panog jedrske tehnologije, vesoljske industrije in energetske infrastrukture.

Konec koncev mora kitajska vlada oziroma njihova državna komisija za razvoj in reforme odobriti vsako tuje vlaganje v »občutljive« industrije, kot so oboroževanje, telekomunikacije, električna omrežja in mediji. Vprašanje je, ali ne bi imela lahko podobnih filtrov tudi EU, in sicer že samo zaradi preproste logike recipročnosti?

Kdo koga potrebuje

Vendar pa je veliko bolj pomembna dilema, ki se skriva v ozadju čedalje glasnejših razprav o političnih in celo geopolitičnih posledicah vse bolj vidne prisotnosti kitajskega kapitala na evropskem tržišču. Vprašanje namreč je, ali Evropa bolj potrebuje Kitajsko ali Kitajska Evropo. Pa tudi, kakšne so dolgoročne namere azijske sile, vgrajene v rastoče naložbe na evropskem trgu.

Trend je zelo pomenljiv. Leta 2017 je Kitajska v državah EU vložila rekordnih 65 milijard evrov. Povečanje za skoraj dve milijardi dolarjev, kolikor je azijska sila vložila leta 2010, že samo po sebi zahteva analizo rastoče evropske privlačnosti za drugo gospodarstvo sveta, pa tudi analizo čedalje bolj zrele strategije kitajske države glede evropskega mozaika. Kaj torej Kitajska hoče od Evrope in koliko je pri doseganju svojih ciljev pripravljena ter sposobna misliti na evropske interese, in ne samo na svoj dobiček?

Veliki kitajski partnerji, kot so ZDA, Japonska in Avstralija, že imajo mehanizme za preverjanje, s katerimi ugotavljajo, koliko lahko posamezen naložbeni projekt koristi ali škoduje nacionalnim interesom države.

Drugače povedano, ali je Kitajska na nekakšnem kolonialnem pohodu na kontinent, ki jo je svojčas prisilil v polkolonialne odnose, ali pa zgolj modro plete mrežo globalne integracije ter pri tem upošteva kompatibilnost polov v novem multipolarnem svetu.

Ko je bilo v začetku leta objavljeno poročilo organizacije ETCN (European Think-tank Network on China) z naslovom Kitajske naložbe v Evropi, je v marsičem pripomoglo k razbijanju nekaterih mitov na evropski strani ter razjasnilo nekatere od pojavov na kitajski strani. Gre za natančno analizo kitajskega prodora na različna področja in v različne države Evrope. Ta je pokazala, da je v zdajšnji fazi kitajskega razvoja stari kontinent za azijsko silo izjemno dragocen. Ne samo zato, ker ima vrhunsko tehnologijo, ki je nujno potrebna za digitalizacijo proizvodnje in skok na novo raven kvalitete gospodarstva, ampak ker tudi ponuja veliko tržišče, s katerim Kitajska vzpostavlja ravnotežje v svojih prezadolženih državnih podjetjih s preobsežno kapaciteto obratov.

V obdobju, ko je prihodnost kitajsko-ameriških odnosov več kot nejasna in ko se predsednik Donald Trump odkrito poigrava z usodo nekaterih kitajskih visokotehnoloških magnatov (na primer ZTE, ki mu je najprej prepovedal delovanje na ameriškem tržišču, potem pa se je odločil, da ga reši pred neizbežnim propadom), je za drugo gospodarsko silo sveta Evropa eksistencialnega pomena.

Reuters

Vendar pa sta prav spopad velikanov in prikrita trgovinska vojna med Kitajsko in ZDA še dodaten povod, da tudi Evropejci razmislijo o tem, koliko obstoječa oblika trgovinskih in gospodarskih odnosov z Evropo Pekingu omogoča širjenje svojega političnega vpliva. Kot na primer, da prepreči Grčiji in Madžarski podporo ostrejšega stališča EU glede kitajske hegemonije v Južnem kitajskem morju ali pa da celo prepriča Švedsko, Veliko Britanijo in Francijo, da umirijo svoje bodice glede kritike kitajskega kršenja človekovih pravic. Nediplomatske Trumpove obtožbe, da azijska sila z neuravnoteženo blagovno menjavo odteguje Zahodu ogromne količine denarja, ki ga nato izkorišča za »krajo naših delovnih mest in intelektualne lastnine«, niso bile niti najmanj izrečene v evropskem slogu, a kljub temu odmevajo v evropskem ušesu s podobnimi vibracijami.

V čem se bo Evropa razlikovala od Trumpove Amerike, če bo padla v spiralo protekcionizma? Kako bo uresničila lastne sanje, če bo v partnerjih videla prej nevarnost kakor pa priložnost?

Ko je vse več držav EU začelo čutiti »utrujenost od Kitajske« (bodisi zato, ker je azijska sila kupila nekatera od njihovih strateških podjetij, bodisi zato, ker predolgo ni izpolnila obljub o vlaganju v projekte, ki so zanje pomembni), so nekateri ministri za gospodarstvo uradno zahtevali od evropske komisije, da preuči možnost vzpostavitve enotne politike do Kitajske. Septembra 2017 je Bruselj predlagal vzpostavitev enotnega evropskega mehanizma za preverjanje tujih naložb v EU. V prvi vrsti bi se nanašal na strateška sredstva, ki so pomembna za evropsko varnost in javni red. Seveda ga ne bi uporabljali zgolj za Kitajsko, ampak tudi za vsako drugo državo, ki bi lahko s svojimi naložbami ogrozila nacionalne interese članic Unije. V nekaterih državah vzhodne in severne Evrope na primer menijo, da je večja nevarnost Rusija kakor pa Kitajska, medtem ko se je Francija čutila ogroženo zaradi ameriških nakupov nekaterih njenih podjetij.

Že samo formiranje takšnega skupnega mehanizma bi bila zelo zahtevna naloga. Njegova uporaba pa bi postavila pred EU prvi izziv, ki pa se zgodi vsakič, ko gre za vprašanje poseganja v suverenost posameznih članic. Manjše države je strah, da bi lahko velike države izkoristile takšen nadzorni filter za speljevanje vode na svoj mlin, nekatere druge (na primer Danska) pa nasprotujejo kakršnemukoli zidu. Trdijo, da je največja moč njihovega gospodarstva prav v visoki stopnji odprtosti za trgovino in zunanje naložbe.

Iluzija največjega tržišča na svetu

Vprašanje, koliko mehanizem preverjanja in filtriranja tujih naložb nasprotuje temeljnim načelom EU, je resnično eden od največjih kamnov spotike na poti k vzpostavljanju uravnoteženih in pravičnejših odnosov s Kitajsko. V čem se bo Evropa razlikovala od Trumpove Amerike, če bo padla v spiralo protekcionizma? Kako bo uresničila lastne sanje, če bo v partnerjih videla prej nevarnost kakor pa priložnost?

Vsako srečanje med evropskimi voditelji in kitajskim političnim vrhom je označeno s prometnimi znaki, ki opozarjajo na dvosmerno cesto. Če Kitajska pričakuje nemoten pristop na evropsko tržišče, mora biti dejansko odprta za evropsko blago in kapital. A to je lažje reči kakor pa uresničiti. Azijska sila bo svojo stopnjo odprtosti vedno izključno določala na podlagi notranje sposobnosti, da nekoliko širše odpre vrata. Sodeč po vseh elementih trenutne kitajske gospodarske in razvojne politike je zgodba o dvosmerni poti in enakopravni menjavi vsega za zdaj izgubljena v vetru.

Reuters

Vendar pa je prav kitajski prodor povzročil, da se EU bolj kot kdaj prej uskladi vsaj glede nekaterih vprašanj. Ne samo da je okrepljeno soglasje glede statusa tržnega gospodarstva, ki Kitajski še ni podeljen, ampak so veleposlaniki članic Unije (razen madžarskega) prejšnji mesec podpisali skupni dokument, v katerem argumentirano kritizirajo krivične plati pobude »pasu in poti«. V dokumentu je zapisano, da poskuša Kitajska oblikovati globalizacijo na podlagi lastnih interesov ter da si s pomočjo »pasu in poti« prizadeva »uresničiti domače politične cilje, kot so zmanjšanje presežka izdelkov, ustvarjanje novih izvoznih tržišč ter zagotavljanje dostopa do surovin«.

Veleposlaniki so prav tako pokazali na nezaželen pojav korupcije pod tančico netransparentnosti in specifičnega pristopa k mednarodnim razpisom. Prav nič manj niso bili ostri tudi v kritiki kitajskega odnosa do intelektualne lastnine.

Dokument je del priprav na vrh med EU in Kitajsko, ki bo potekal julija. Toda prvi test bo izveden na naslednjem sestanku »16 + 1« (sestanek voditeljev vlad 16 držav Srednje in Vzhodne Evrope ter kitajskega premiera) v začetku julija v Bolgariji. Prav tako evropska komisija pripravlja strateški dokument, ki bi predstavljal skupno stališče vseh članic Unije do »pasu in poti«. Čeprav njegov cilj ni zavračanje Kitajske kot partnerice ter ni zavračanje njenega koncepta evrazijske integracije kot poti v prihodnost, pa hočejo Evropejci postaviti svoje pogoje za sodelovanje v tem megaprojektu.

Kot vedno, ko gre za odnose med EU in azijsko silo, je na koncu vse zreducirano na odnose med samimi članicami evropske družine. Ali bo kanclerka Angela Merkel, ki je ta teden na enajstem obisku na Kitajskem, govorila o interesih Evrope pred interesi Nemčije? Ali se bo šestnajsterica na sestanku s premierom Li Keqiangom v Sofiji lahko rešila iz pasti iluzornih dobičkov visokoletečih kitajskih obljub?

Evropski dvom je kljub vsemu dober začetek predefiniranja odnosov s Kitajsko. EU zelo jasno kaže novo realnost v pristopu k azijski sili. Postopoma padajo tudi zadnje iluzije o »največjem tržišču« na svetu. To pa ne pomeni, da bo partnerstvo degradirano. Cilj je, da se ga napravi enakopravnega. Prvi koraki v to smer so bili že storjeni.