Kim Džong Un misli, da bodo balistične rakete obranile njegov režim. Same blodnje so ga

Izrazito družabna svetovljanka z opaznim občutkom za eleganco v diplomatskih krogih velja za ikono javne diplomacije. Njen življenjepis razkriva bogate mednarodne izkušnje in poznavanje širšega mednarodnega konteksta. Na strateškem forumu na Bledu je bila gostja okrogle mize Globalno jedrsko upravljanje: quo vadis?, na kateri so razpravljali o svetovni varnostni situaciji, ki je po mnenju sodelujočih bolj nestabilna in nepredvidljiva kot ob koncu hladne vojne. Strah in upanje pa sta besedi, ki sta se prepletali v intervjuju in še veliko bolj kasneje v pogovoru, ko je bil mikrofon ugasnjen. To ni presenetljivo, saj Enna Park ni le diplomatka, temveč predvsem predana mama in soproga.

Kako je danes živeti tako blizu Severne Koreje? Kako se počutite kot diplomatka in predvsem, če dovolite osebno vprašanje, kot ženska in mati?

Vsi iz Južne Koreje čutimo napetost, ki seva s severa že več kot sedemdeset let. Pred petdesetimi leti so nam napovedali vojno, ki smo jo skoraj izgubili. Živeti v strahu zaradi njihovih groženj je naš vsakdanjik, a zdaj se je zgodila velika sprememba. Narava njihovih groženj se je spremenila. Diktator je drugačen, orožje je nevarno, zato se zdi razdalja med nami vse manjša. Vendar to ni le grožnja vzhodnoazijskemu svetu; menim, da je ves svet v velikanski nevarnosti. Pred kratkim so dosegli Japonsko. Trdijo, da lahko dosežejo celo ZDA. Resnično sem prestrašena. Imajo medcelinske balistične rakete, najbolj grozno pa je, da jih nameravajo uporabiti. Vsaj pravijo tako.

Mar to pomeni, da bo to v prihodnosti naša vsakdanja stvarnost – strah pred jedrskim uničenjem velikanskih razsežnosti kjerkoli in kadarkoli?

To je realnost, s katero se soočamo. Realnost, ki je nevarnost. Šest jedrskih poskusov Severne Koreje je za nami. In to v kratkem času. Kmalu bomo prišli do popolne oborožitve držav. Zanima me, kako se bodo skupnosti tako na državni kot svetovni ravni spoprijele s temi resnimi grožnjami, saj je situacija zelo napeta. Severno Korejo je treba ustaviti, ker pomeni grožnjo celemu svetu.

Uroš Hočevar

Nekateri mednarodni opazovalci pravijo, da je severnokorejski voditelj Kim Džong Un zamenjal svoje igrače za resno orožje. Kako vi gledate nanj? Razumete, kaj pravzaprav hoče doseči z raketnimi in jedrskimi poskusi? So to samo provokacije?

Po mojem mnenju misli, da lahko le jedrsko orožje obvaruje in reši njegov režim. No, ne le njega in njegov režim.

Resnično sem prestrašena. Imajo medcelinske balistične rakete, najbolj grozno pa je, da jih nameravajo uporabiti.

Celoten narod. Boji se napadov in dejstva, da bo njegov sistem, njegova država doživela kolaps. Same blodnje so ga. Blodnje! Svet mora ostati trden pri svojih prizadevanjih, da Severni Koreji ne dopusti nepremišljenih in usodnih dejanj. Mednarodna skupnost mora biti na preži in zelo povezana. Dajati mora občutek močne enotnosti, da bo Severna Koreja spoznala, da je v tej nevarni igri sama in da na svetu nima niti enega podpornika. Le tako bo Kim Džong Un opustil idejo o jedrskih napadih in le tako se bo lahko začel miroljuben dialog za varno prihodnost sveta. Svet je pred zahtevno nalogo, saj imajo Severni Korejci izrazit občutek negotovosti. Ne počutijo se varne, ni jim udobno, njihovo življenje je prežeto s strahom. Za te neprijetne občutke krivijo druge države; iščejo dežurnega krivca, a se pri tem ne zavedajo, da njihovo nelagodje prihaja od znotraj, ne od drugih držav. Očitno je, da njihova politika ne opravlja dobro svojih nalog, zato izvajajo pritisk nad državljani. Ko oziroma če bodo izbrali pravo pot, razširili obzorje, se odprli za druge države tako v političnem kot v ekonomskem smislu, bodo ljudstvu omogočili boljše življenje.

Morda pa je priložnost za to. Nekateri strokovnjaki trdijo, da je Kim Džong Un veliko bolj pripravljen za nekatere reforme, predvsem ekonomske, kot je bil kdaj njegov pokojni oče. Če je to res, ali ne izgubljamo priložnosti za dialog?

Ne verjamem, da je tako zelo voljan. Ljudem pusti, da živijo, kot želijo, in da skrbijo zase, to je res. Ekonomija se malce odpira, a tu ni ne duha ne sluha o kakšnem večjem gospodarskem razvoju. Potrebovali bi investicije. Zunanje. V takih okoliščinah pa se to ne bo zgodilo. Nikoli. Kako le? Strah nas je. Sanjajo, da lahko izpolnijo dva cilja naenkrat – en je jedrsko orožje, drugi pa gospodarski razvoj. To je nemogoče, ne gre skupaj. S tako držo bo šlo težko.

Uroš Hočevar

Ali to velja tudi za večne korejske sanje o združitvi Severne in Južne Koreje? Si vi predstavljate ponovno združitev?

Severna Koreja še ni popolnoma opustila te namere. Grožnje z jedrskim orožjem izvaja ne zaradi želje po ohranjanju svojega režima, temveč tudi zato, ker se hoče z njimi znebiti vpliva ZDA v Južni Koreji. V korejski vojni bi skoraj zmagali, a potem so se vmešale ZDA in Koreji se nista združili. Ni jim uspelo. Zdaj pa mislijo, da bi z grožnjami proti Američanom lahko uresničili svojo željo. To vsekakor ni prava pot. Z mirnimi pogajanji in brez jedrskih groženj bi šlo lažje.

Oči vse svetovne javnosti so zdaj uprte v Korejski polotok. Čakanje, kot pravite, ni rešitev, nujna je aktivna politika.

Tako je, naša država je Severni Koreji ponudila roko. Predlagali smo, da rešimo spore na miren način. Predsednik Mun Dže In je razglasil novo pobudo za pogajanja. Nova vizija, nova pot za pogajanja s Severno Korejo se imenuje berlinska pobuda, saj je na srečanju G20 predstavil novo politiko do Severne Koreje. Nočemo je posiljevali z idejami, ne bomo pa niti padli pod njihov režim. Če bo pripravljena na dialog, jo bomo čakali, da se prav odloči. Severno Korejo moramo potisniti do točke, da bo spremenila mnenje, kalkulacije, načrte. Pri tem lahko pomaga edino enotnost sveta.

Južna Koreja prihodnje leto gosti olimpijske igre, to je igre miru in prijateljstva. Kako ocenjujete odnose vaše države s sosedami, Kitajsko in Japonsko, glede na pestro zgodovino, ekonomski interes? Obstaja neka sinergija?

Spoštujemo svoje sosede. A z Japonsko imamo nekatere zgodovinske težave s comfort women (korejske ženske za tolažbo, ki so bile med japonsko okupacijo prisiljene vojakom cesarja Hirohita ponujati spolne usluge; op. p.), ki bi jih Japonska vseeno lahko rešila z večjim sočutjem.

Pri nas še vedno velja, da ko se ženska poroči, je kariere konec. Zato se veliko sodobnih žensk raje ne poroči. To ni prava pot do enakopravnosti, mar ne?

Seveda upamo, da bomo to z ustreznim dialogom rešili. Načeloma pa med Japonsko in Južno Korejo vladata sožitje in mir, zato predvidevam, da se bo v prihodnosti odprla skupna pot. Odnos s Kitajsko je bolj zapleten. Letos praznujemo 25. obletnico diplomacije med nami. Veliko vzajemnosti je med državama, smo partnerji, sploh v poslovnem svetu, tudi v kulturnem smislu. Vendar je neka napetost, predvsem zaradi postavljanja protiraketnega ščita THAAD. Vsi smo v nekakšni napetosti zaradi Severne Koreje. Odločili smo se uvesti sistem THAAD na naše ozemlje. Toda zanje je THAAD povezan z rivalstvom z ZDA. Za nas je preživetje, za njih pa strateški interes.

Pa zaupate voditeljem v Pekingu? Ali jih vidite kot del problema ali del možne rešitve korejske jedrske krize? Menite, da imajo v Pjongjangu dovolj vpliva, da bi jim preprečili kakšno katastrofalno potezo?

Kitajska ni kriva, niti odgovorna za nastale težave, a zdaj je na potezi. Ima pomembno dolžnost in eno ključnih vlog v tej nevarni mednarodni igri. Vlogo mora odigrati brezhibno, saj navsezadnje ima moč. Kar 90 odstotkov severnokorejske trgovine poteka s Kitajsko, kar pomeni, da bi Kitajska lahko tvegala in izvedla veliko večji pritisk na Severno Korejo. Upajmo, da bo Kitajska bolj konstruktivna v reševanju težav, ki zadevajo ves svet.

Nepredvidljive politične okoliščine močno vplivajo na kapitalske trge. Ne le da vlagatelji ob vsaki nevarni potezi Severne Koreje zbežijo s polotoka, tudi ob morebitnem črnem scenariju, v primeru vojne, bi bile gospodarske posledice za ves svet katastrofalne. EU je trenutno v dobri formi. V kakšni ekonomski kondiciji je vaša država?

Letos smo opazili pozitivne znake, triodstotno rast, kar je nad pričakovanji. Upajmo, da se bo tako nadaljevalo. Potrebujemo dobre in strukturne gospodarske reforme, ki bi okrepile čaebole, naše velike korporacije, ki imajo pomembno vlogo v razvoju gospodarstvu. Celoten sistem ekonomije, poslovanja se je spremenil. Želimo demokratizirati gospodarski proces. Cena je sicer visoka, saj je o tej temi veliko polemik, a verjamem, da bo naš gospodarski ustroj bolj zdrav, močnejši in še bolj napreden.

Ali bo po vašem mnenju Južna Koreja v prihodnosti bolj ali manj angažirana ter povezana v gospodarskih vodah z državami Evropske unije?

Bolj angažirana, seveda. Tako mora biti, saj je to naš namen. Evropa je velik trg z možnostmi za mnoge investicije. Dojemamo jo kot celino inovacij. Zato si prizadevamo, da bi v Evropski uniji našli veliko strateških partnerjev. Naše gospodarstvo je zelo povezano s Kitajsko, sploh zadnjih 25 let, za nas je velik trg. Tja selimo tudi naše tovarne. Kitajska pa se je v kratkem spremenila, ni več to, kar je bila pred 25 leti. In zato potrebujemo nov portfelj, nov trg, nove izzive. Evropo vidimo kot partnerja prihodnosti.

Uroš Hočevar

Je največja proizvajalka LCD-jev in druga največja proizvajalka polprevodnikov na svetu družba tradicionalnih ali modernih vrednot?

Pred kratkim sem v Južni Koreji gostila belgijske goste, ki so našo državo lepo opisali kot zmes tradicionalnih in modernih nazorov. To se vidi že na prvi pogled v naši prestolnici.

Kitajska ni kriva, niti odgovorna za nastale težave, a zdaj je na potezi.

Najsodobnejši nebotičniki se v mestu dotikajo podeželskih hiš, v katerih bivajo ljudje, ki še vedno nosijo tradicionalna oblačila. Tudi naše življenje je takšna zmes, spoj miru in sodobne dinamike. Ponekod najdemo mirnost, ležernost, počasnost, ponekod pa se čutijo tempo, hitrost, sodobni vrvež. Južna Koreja je znana kot dežela s posebno jutranjo spokojnostjo.

Kaj pa Korejke? Pisali ste o vlogi žensk v gospodarstvu in politiki, toda po političnem neuspehu Park Geun Hje se je v javnosti zgodil neki premik glede enakosti, ali ne?

To je zelo žalostna zgodba. Nekdanja predsednica Južne Koreje Park Geun Hje ni bila sprejeta kot ženska, ampak kot hči nekdanjega predsednika Park Čung Hija. Je močna osebnost. V času njene vlade se ni posvečala vprašanju žensk. Paradoks, mar ne? Sploh če povem, da se naš trenutni predsednik Mun Dže In izrazito zavzema za ženske pravice. Je kot nekakšen odvetnik ženske enakopravnosti (smeh). Pravzaprav je pred kratkim uvedel zakon, da mora biti v višjih državnih institucijah najmanj 20 odstotkov žensk. To je pomemben korak, velika sprememba. Kot sem omenila, je Južna Koreja zelo dinamična. Spremembe se dogajajo tudi na tem področju, čeprav na pomembnih položajih še vedno prevladujejo moški. Sama menim, da pravilniki in kvote prispevajo k spolni uravnoteženosti, a za dosego prave enakopravnosti so nujni premiki v miselnosti. Kajti pri nas še vedno velja, da ko se ženska poroči, je kariere konec. Zato se veliko sodobnih žensk raje ne poroči. Žalostno. To ni prava pot do enakopravnosti, mar ne?