Kdor ne želi tvegati, v gospodarstvu nima kaj početi

Že takrat se je družba prepoznala v diagnozi, da je človeško življenje vedno bolj ogroženo zaradi tehnološkega napredka. Da živimo v svetu, ki ga ena sama ujma – ali en sam norec – loči od jedrske kataklizme.
V 21. stoletju igrajo tveganja še večjo vlogo, kot so jo v 80. letih. Vedno več podjetij spoznava, da bodo dolgoročno preživela samo, če se bodo prilagodila podnebnim spremembam. Prihaja čas suš. Poplav. Plazov. Izpadov električne energije. Poškodovanih proizvodnih obratov. Prekinitev nabavnih verig. Šokov v povpraševanju. Pa če bi le ostalo pri ekoloških dejavnikih. V primerjavi z 80. leti je svet postal veliko bolj tvegan tudi v geopolitičnem smislu.
Pred tridesetimi leti so se slovenski gospodarstveniki soočali s svetom, v katerem sta bili vsega skupaj dve velesili, ZDA in Sovjetska zveza. Vsaka je imela svoje satelite, članice zveze Nato oziroma Varšavskega pakta. Potem je bilo še Gibanje neuvrščenih, v katerem najdemo veliko današnjih hitrorastočih trgov, se pravi izvoznih priložnosti (ki jih je slovensko gospodarstvo takrat izrabljalo bolj kot danes).
Svet 21. stoletja je multipolaren svet. Priča smo vzponu novih velesil, v Aziji sta to zlasti Kitajska in, s precejšnim zaostankom, Indija. Rusija se želi približati mednarodnemu vplivu, ki ga je imela Sovjetska zveza. Evropa pa se spoprijema s toliko izzivi, od staranja prebivalstva do migrantskih tokov in vzpona avtoritarnih populistov, da je jasno vsaj to, da institucionalni okviri iz časa po drugi svetovni vojni svojim nalogam niso več kos. Kaj naj jih nadomesti, tesnejši federalizem ali ohlapnejše zavezništvo nacionalističnih držav, še ni odločeno. ZDA pod predsednikom Donaldom Trumpom so tudi dale jasno vedeti, da jim povojna ureditev ne ustreza več.

Pixabay

Napetosti in tveganja

Vse to so viri geopolitičnih tveganj za slovenska podjetja. Njihove surovine lahko podražijo višje uvozne dajatve, ki bi utegnile nastati kot posledica trgovinske vojne. Višje dajatve jim lahko tudi odvzamejo vso konkurenčnost na izvoznih trgih. Tuji uradniki lahko zaradi političnih navodil upočasnijo postopke. Ali pa se pomemben kupec nenadoma znajde pod trgovinskimi sankcijami ali pa izgine v vojni – z geopolitično nestabilnostjo se večajo tudi varnostna tveganja.
Računovodska, borzna in bančna pravila sicer že več desetletij nalagajo, da podjetja aktivno spremljajo tveganja, ki so jim izpostavljena, in jih tudi upravljajo. To so, denimo, tveganja valutnih nihanj, neugodnih gibanj cen surovin, kreditna tveganja, se pravi tveganja, da dolžniki ne bodo poplačali dolgov, tveganja, da bo poslovni partner šel v stečaj. Vsa ta tveganja zadevajo podjetje predvsem po finančni plati.
A žal to ni več dovolj. Uspešna podjetja spremljajo tudi druge vrste tveganj, ki lahko ogrozijo njihovo poslovanje ali celo sam obstoj, od operativnih, finančnih, reputacijskih, makroekonomskih, varnostnih, političnih. Treba je gledati naprej, a tudi pod svoje noge. Ni lahko, je pa nujno.
Na novinarski konferenci leta 2002 je takratni ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld izrekel nekaj besed, ki so se jim na začetku mnogi posmehovali. Že čez nekaj let pa se je sodba povsem obrnila in tudi vodilni filozofi so v njih razbrali veliko modrosti. In sicer je Rumsfeld dejal, da »obstajajo poznane znanke. Obstajajo pač reči, o katerih vemo, da jih vemo. Obstajajo znane neznanke. Ali drugače, obstajajo reči, o katerih vemo, da jih ne vemo. Ampak obstajajo tudi neznane neznanke. Obstajajo pač reči, o katerih ne vemo, da jih ne vemo.«

(Ne) vedeti

Pri tveganjih je neznank veliko, kar je nauk, ki so ga sicer po svetu usvojili stoletja pred Zahodom. Kot je namreč zapisal perzijski pesnik Ibn Yamin (1280–1367): »Kdor ve in ve, da ve, / bo še naprej jezdil konja modrosti. / Kdor ve in ne ve, da ve, / bo moral biti zbujen, da ne ostane nespameten. / Kdor ne ve in ve, da ne ve, / bo cilj dosegel počasi. / Kdor ne ve in ne ve, da ne ve, / bo ostal v nevednosti za zmeraj.«
Upravljanje tveganj seveda ni isto kot izogibanje tveganjem. Kdor ne želi tvegati, v gospodarstvu nima kaj početi. Kjer so tveganja, je tudi potencialni uspeh. Kot je zapisal Stanko Cajnkar v povesti V Planinah (1940): »Življenje je tveganje in ne zavarovalnica. Ko si se popolnoma zavaroval pred vsem hudim in grenkim, propadeš.«

––––––––––––––
* Avtor je partner in direktor razvoja ter raziskav na Inštitutu za strateške rešitve. V preteklosti je bil dr. Jure Stojan ekonomist v Banki Slovenije, član strokovne komisije na Ministrstvu za kulturo RS za pripravo Strategije razvoja medijev do leta 2024 in gospodarski novinar časnika Večer. Njegova področja raziskovanja so makroekonomska politika, monetarna politika, regulatorna politika in podjetništvo. Stojan je avtor številnih člankov in poglavij v knjigah ter se redno pojavlja tako v domačih kot v tujih medijih. Diplomiral je iz komunikologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in doktoriral iz ekonomske zgodovine na St. Antony’s Collegeu Univerze v Oxfordu, Velika Britanija.