Kdo želi delati v nočni izmeni? Redko kdo.

Najraje delam ponoči. Takšno delo je plačano trikrat več,« sta bila najpogosteje slišana stavka prijateljev, ko sem še živela na Finskem.
Ni nenavadno, da so se mladi finski študentje potegovali za nočna dela: nakladanje, razvažanje, upravljanje viličarja … Že pred 15 leti so za nočno uro zaslužili več kot 18 evrov. Drugi kolega pa je presrečen, ker se je z novo službo ognil izmenskemu delu.
Nočne izmene so ga »ubijale«, popoldanske so mu ukradle ves dan. »Veš, zdaj sem v podjetju, kjer se dela od sedmih zjutraj do treh popoldne, pol ure kasneje sem že doma,« je veselo začivkal. Ram in Christopher, prijatelja in programerja iz San Francisca, sta rešitev za nek programski problem vedno našla ponoči. Več noči sta prebedela, pisoč formule na belo tablo. »Ponoči najlažje razmišljam,« se je glasil odgovor na vprašanje, kako lahko prebedita noči po napornem dnevu. In Japonci. Pa Kitajci. Južnokorejci. Narodi, ki delajo noč in dan. Fotografije izmučenih uradnikov, spečih kar na cesti, so še vedno pretresljive. To niso osamljeni primeri. V Evropi skoraj vsak peti delavec dela ponoči, je zapisano v poročilu evropske raziskave o delovnih razmerah (EWCS), ki jo je leta 2016 objavil Eurofound. V Evropi se število ljudi, ki delajo ponoči (takih je 19 odstotkov), od leta 2005 ni bistveno spremenilo. Po zadnjih razpoložljivih podatkih iz ZDA iz leta 2004 je približno osem odstotkov Američanov delalo ponoči ali zvečer.

Največ povpraševanja v dejavnostih z izmenskim delom

»Delež zaposlenih, ki delajo ponoči, v zadnjih dveh letih zaradi povečane proizvodnje narašča. V marsikaterem podjetju so uvedli dodatne nočne izmene,« pravi predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič.

Na Zavodu za zaposlovanje so delodajalci v letu 2018 objavili 154.205 prostih delovnih mest. Največ prostih delovnih mest so objavili delodajalci iz predelovalne dejavnosti, gradbeništva, zdravstva in socialnega varstva. Povpraševanje je bilo torej najvišje v dejavnostih, kjer je prisotno tudi nočno delo oziroma večizmensko delo (zdravstvo, delo v predelovalni dejavnosti), pojasnjuje Sandi Meke z Zavoda za zaposlovanje, ki vodi področje sodelovanja z delodajalci. Čeprav zavod nima podatka o delovnem času oziroma urniku dela za vsa objavljena prosta delovna mesta (delodajalci namreč podatek o urniku dela navedejo le, če poleg objave prostega delovnega mesta želijo tudi pomoč zavoda pri napotitvi kandidatov na prosta delovna mesta), je zanimiv podatek, da so pri 287 objavah prostih delovnih mest lani navedli, da je delo nočno, v 11.798 primerih pa so navedli, da gre za večizmensko delo.



Največ prostih delovnih mest, kjer je predvideno nočno delo, so objavili delodajalci iz predelovalne dejavnosti, dejavnosti prometa in skladiščenja ter gostinstva, pravi Meke. »Delodajalci so za nočno delo najpogosteje iskali: peke, slaščičarje, voznike osebnih vozil, taksijev in lahkih dostavnih vozil, čistilce, strežnike in gospodinjske pomočnike v uradih, hotelih in drugih ustanovah, voznike težkih tovornjakov in vlačilcev, druge delavce za preprosta dela, usmerjevalce in raznašalce, hotelske receptorje, skladiščnike ter uradnike za nabavo in prodajo,« dodaja sogovornik.
Prosto delovno mesto s predvidenim večizmenskim delom pa so najpogosteje objavili delodajalci iz predelovalne dejavnosti, drugih raznovrstnih poslovnih dejavnosti (v tej dejavnosti delujejo agencije za zaposlovanje), zdravstva in socialnega varstva, prometa, skladiščenja in gostinstva. Za večizmensko delo so najpogosteje iskali delavce za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, varnostnike, strokovne sodelavce za zdravstveno nego, bolničarje negovalce v zavodih, strugarje, strokovnjake za zdravstveno nego, skladiščnike ter uradnike za nabavo in prodajo.
»Večinoma gre za prosta delovna mesta, za katera so delodajalci od kandidatov zahtevali osnovnošolsko izobrazbo ali največ zaključeno srednje poklicno izobraževanje. Praviloma delodajalci niso zahtevali delovnih izkušenj,« o profilih, ki so jih iskali za nočno in izmensko delo, pravi Meke.

Manjka jim delavcev

Sodeč po anketi »Napovednik zaposlovanja«, ki jo Zavod za zaposlovanje dvakrat letno opravi med delodajalci z deset ali več zaposlenimi, se je v preteklega pol leta že skoraj polovica delodajalcev srečala s pomanjkanjem ustreznih kadrov. »Delež delodajalcev, ki se spopadajo s težavami pri iskanju delavcev, je najvišji v dejavnostih gostinstva, gradbeništva, zdravstva in socialnega varstva, drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih ter v predelovanih dejavnostih.

Znova lahko ugotovimo, da se s težavami pri iskanju delavcev srečujejo delodajalci iz dejavnosti, kjer se pojavlja večizmensko in nočno delo,« opažanja strne Meke. Tudi sicer imajo delodajalci pogosto težave z iskanjem kadra za poklice, ki so slabše plačani, fizično zahtevni in za katere je značilen neugoden delovni urnik. Težave imajo tudi pri iskanju kandidatov za tehnične poklice, za katere so potrebna poklicno specifična znanja in za katere je težko na hitro usposobiti nov kader. »V času velikega povpraševanja na trgu dela je torej ugoden urnik dela (poleg plačila, ugleda podjetja kot zaposlovalca ipd.) zagotovo eden izmed ključnih razlogov za prijavo na posamezno delovno mesto ali za zamenjavo zaposlitve,« pojasnjuje Sandi Meke.
»Povečane potrebe po delavcih obstajajo praktično v vseh sektorjih, največ potrebe je v predelovalnih dejavnostih (industrijske dejavnosti), pa tudi v gradbeništvu in storitvenem sektorju (turizem in gostinstvo, trgovina),« dodaja Jerkičeva.

Višja plača ni dovolj

Med prednostmi nočnega dela iskalci zaposlitve in delodajalci na prvem mestu izpostavljajo višje plačilo za opravljeno delo. Je pa delo v nočnem času med iskalci zaposlitve manj zaželeno, saj lahko otežuje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, pravi Meke. Še posebej veliko oviro predstavlja enostarševskim družinam z majhnimi otroki. Delo v nočnem času lahko od delavca zahteva prevoz na delo z lastnim osebnim vozilom, če v času prihoda in odhoda z dela javni prevoz še ne obratuje. Odnos iskalcev zaposlitve do nočnega dela je različen, nekateri posamezniki težje prenašajo ritem, ki ga zahteva delo v nočnem času, ali pa v nočnem času ne želijo delati zaradi zdravstvenih razlogov.

Seveda vsakdo raje sprejme zaposlitev za dopoldansko delo, vendar je takšnega dela v industriji in storitvah manj kot izmenskega. »Kaže se trend, da delavci izbirajo zaposlitve, kjer je delovnik predvidljiv. Tako iz gostinstva, kjer imajo neurejen delovnik, raje odidejo v podjetja, kjer vedo, koliko ur bodo delali in kdaj, in kjer se delovnik ne spreminja dnevno. Opažamo celo trend prehodov iz nekaterih poklicev (npr. medicinske sestre) v druge poklice, in to ravno zaradi delovnih obremenitev,« na vprašanje, kako težko je najti delavce za izmensko delo, odgovarja Lidija Jerkič.
Ne odtehta niti višja plača? »Višja plača je eden izmed motivatorjev za menjavo ali izbiro zaposlitve. Večja motivatorja sta urejen delovnik in medsebojni odnosi. Razlike pri plačah za 10 odstotkov (na primer za izmensko delo brez nočnega) pa niso omembe vredno merilo za menjavo zaposlitve. Nočno delo je sicer bolje plačano, vendar pa so tudi obremenitve bistveno večje,« pojasnjuje Jerkičeva.
Izmensko delo, ki ni enako nočnemu, saj gre v tem primeru tudi za menjavanje dopoldanske in popoldanske izmene, ima praviloma dogovorjene dodatke. Največji so dodatki za delo v nočni izmeni (do 50 odstotkov, ponekod tudi več), povezani z daljšim letnim dopustom. Dodatek odigra svojo vlogo, če je osnova večja. Preračunano čez palec, so delavci plačani nekje okrog 12 evrov na uro bruto, torej je dodatek 6 evrov bruto, oziroma okoli 4 evre neto.
»Zaradi vseh okoliščin nočnega dela: menjava ritma, vpliv na zdravje, socialno in družinsko življenje in drugo, si marsikdo ne želi ali celo ne zmore delati ponoči kljub dodatnemu plačilu. Kadar pa ni izbire, pač sprejmejo tudi to. Zelo redkim pa delo ponoči res ustreza,« razlaga Jerkičeva.

Veste, kakšne so posledice nočnega dela na zdravju?

Nočno delo je temeljni izziv za človeško telo. Moti našo naravnano biologijo in nas prisili, da smo aktivni, ko nam impulzi govorijo, naj ležimo in sanjamo. Naraščajoče število raziskav povezuje pomanjkanje spanja s povečano obolevnostjo – v povprečju manj kot šest ur spanja na noč dolgoročno pomeni 13 odstotkov višje tveganje za smrt kot v primeru, da spimo sedem do devet ur, je zapisala organizacija Rand Europe. Težave, ki izvirajo iz nočnega dela, delimo na težave zaradi motenega cirkadianega ritma, motenega spanca ter seveda motenega družinskega in socialnega življenja.
»Glavni problem nočnega dela je motenje cirkadianega ritma. Naše telo je prilagojeno ritmu dan-noč tako z izločanjem hormonov kot tudi s telesno temperaturo,« pojasnjuje Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, sodna izvedenka za področje medicine dela in predavateljica, ki se ukvarja z boleznimi, ki se razvijejo zaradi dela, in z okoliščinami, v katerih te bolezni nastajajo. Tako je na primer najnižja telesna temperatura okrog 4. ure zjutraj, najgloblji sen pa okrog 2. ure ponoči.

»Za ljudi je normalno, da smo podnevi budni in da ponoči spimo v temi. Z nočnim delom motimo naš cirkadiani ritem, kar ponoči poviša izločanje stresnega hormona kortizola in zmanjša izločanje hormona melatonina,« dodaja izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj iz našega edinega Centra za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo v UKC Ljubljana. »Melatonin se začenja izločati okrog 21. ure in s tem pripravlja telo na spanec, izločanje pa se končuje ob 7. uri zjutraj. Noč torej pripravi telo na počitek, metabolizem se upočasni, pozornost se zmanjša,« še pravi Dodič Fikfakova.
Posledično je zaradi nočnega dela več poškodb pri delu – 20 odstotkov vseh prometnih nesreč na avtocestah je po mednarodnih raziskavah posledica prekomerne zaspanosti, postreže z izsledki raziskav Dolenc Grošljeva. Nočno delo je dejavnik tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni, kot sta možganska kap in srčni infarkt, ter presnovnih bolezni, kot je diabetes. Več je tudi nekaterih motenj izločanja hormonov, ki uravnavajo apetit, pravita sogovornici. »Številne raziskave so potrdile, da dolgoletno izmensko ali nočno delo poveča tveganje za nastanek raka dojk, debelega črevesa in prostate. Raziskave so tudi pokazale, da se nam ponoči iz možganov izločajo nevrodegenerativne snovi, ki se sicer nalagajo v možganih. Če ponoči ne spimo, se te snovi ne izločajo iz možganov, kar lahko vodi v demenco,« pravi Dolenc Grošljeva.
Nočno delo tudi spremeni izločanje hormonov leptina in grelina, kar povzroča debelost. Več je okužb, motena je sposobnost koncentracije, lahko se poglobi depresija … Leja Dolenc Grošelj je pred časom izvedla raziskavo o tem, kaj pomeni, če ljudje eno samo noč ne spijo. »Že po eni neprespani noči se je spremenilo izražanje urnih genov. To je povzročilo spremembe izločanja hormonov melatonina in kortizola, odzivi so bili počasnejši, upočasnila se je fina motorika, poslabšala se je miselna sposobnost. Odzivi organizma po neprespani noči so primerljivi z odzivi osebe, ki ima v krvi 1 gram alkohola na liter krvi,« poda sogovornica kratek povzetek raziskave.

Danci daleč spredaj pri zakonodaji

Na Danskem so ženskam, ki so delale ponoči več desetletij, priznali rak na dojki kot poklicno bolezen. Pravico do priznanja imajo medicinske sestre in stevardese, ki niso bile družinsko obremenjene z rakom na dojki. Pri nas pa ne priznavamo kot poklicnih niti tistih bolezni, kjer je nesporno dokazano, da jih povzroča delo, zato je Dodič Fikfakova o priznavanju poklicne bolezni kot posledice nočnega dela pri nas zelo skeptična. Na Danskem, kjer se očitno zavedajo negativnih posledic nočnega dela na zdravje, so uvedli kar nekaj ukrepov. Za delavce so ponoči uvedli nošenje očal, ki sevajo modro svetlobo in s tem blokirajo izločanje melatonina, kar vpliva na to, da so ljudje med nočnim delom manj zaspani. Združenje angleških zdravnikov je za svoje zdravnike izdalo priporočila o ravnanju pred nočnim delom. »Poznamo tudi številne ukrepe, ki jih somnologi lahko svetujemo delavcem in delodajalcem za lažje prenašanje nočnega dela. Žal se zaenkrat tega v Sloveniji zaveda še premalo podjetij. Pri nas še vedno velja, da je spanje nekaj nepomembnega, medtem ko se v razvitih tujih državah spanju posveča ogromno pozornost, saj se delodajalci zavedajo, da bo s tem tudi storilnost delavcev boljša,« razlaga Dolenc Grošljeva. Pravi, da je edini uspešen ukrep proti dnevni zaspanosti kot posledici nočnega dela, da se čim prej odpravimo spat: »Zato je za ljudi, ki delajo ponoči, pomembno, da se z dela odpeljejo z javnim prevozom, se ob tem čim manj izpostavljajo sončni svetlobi in se doma takoj odpravijo spat v zatemnjen in miren prostor ter izklopijo telefon. Spanje podnevi je vedno krajše, kot če bi spali ponoči. Zato je zelo pomembno, da ga ne poslabšajo še dejavniki iz okolja (svetloba, hrup, telefonski klici ...).«
Resnih raziskav o vplivu nočnega dela na zdravje slovenskih delavcev nimamo, vendar se slovenski delavci v ničemer ne razlikujejo od ostalih evropskih, pravi Dodič Fikfakova.
Zaenkrat v Sloveniji nočno delo tudi ni poklicna bolezen. Pa bi morali nočno delo tudi v Sloveniji razglasiti za poklicno bolezen, kot so to storili na Danskem? »Vemo, da ljudje različno prenašajo nočno in izmensko delo, kar je odvisno od genetske cirkadiane ure. Ko pa imajo osebe, ki dlje časa delajo v nočnem času, posledice, kot so huda zaspanost in po drugi strani težave z uspavanjem in prekinitvami spanca, ter jih mučijo še kronični glavoboli, prebavne težave ali celo pojav rakavih obolenj (za katere vemo, da so lahko posledica nočnega dela), menim, da bi morali prepoznati, da gre za poklicno bolezen,« odvrne Dolenc Grošljeva. Pravi, da je naloga zdravnikov »opozarjati, da je nočno delo potencialno nevarno, in spremljati osebe, ki delajo ponoči, ter preprečevati, da bi prišlo do hudih posledic za zdravje«. Je pa nemogoče, da nihče ne bi delal ponoči. Zato je ključno pred razporeditvijo na nočno delo oceniti, ali pri posamezniku obstaja nevarnost za razvoj škodljivih posledic, in ga vestno spremljati. »In ko se pojavijo hujše težave, je treba takšnim osebam tudi omogočiti premestitev v dnevno izmeno, namesto da zaradi tega izgubijo službo,« pravi sogovornica.

Kdo bo v prihodnje delal ponoči?

Nočno delo je omejeno z zakonom. Dela ponoči tako ne smejo opravljati nosečnice in doječe matere vsaj še eno leto po porodu oziroma ves čas, ko dojijo. Nočnega dela se tudi ne sme naložiti enemu od staršev, ki skrbi, neguje in varuje otroka, mlajšega od sedmih let, ali hudo bolnega otroka, razen če v to s pisnim soglasjem privoli sam. Z nočnim delom se tudi ne sme obremenjevati mladih delavcev, ki še niso dopolnili 18 let (z izjemo višje sile). Poseben člen zakona prepoveduje nočno izmeno za starejše delavce, razen če v to sami pisno privolijo, pojasnjuje Lidija Jerkič. Nočnega dela so oproščeni delavci, starejši od 55 let. Toda s staranjem prebivalstva in pomanjkanjem zanimanja za izmensko, kaj šele nočno delo se pojavlja tudi zaskrbljenost, kje bodo delodajalci našli nove delavce, ki bodo pripravljeni delati v nočni izmeni. Jerkičeva ob tem pravi, da je glede na današnji trend vprašanje še bolj zahtevno: »Ali bodo sploh našli delavce? Vsekakor bo treba razmišljati tudi o prilagajanju delovnih mest za starejše delavce, da bodo delo lažje opravljali.«