Kdo rožlja z jedrskim orožjem

Odkar je pet držav, imetnic jedrskega orožja, podpisalo sporazum, da tega ne bodo posredovale drugim državam in prav tako ne bodo z drugimi delile materiala, znanja in tehnologije za izdelavo jedrskega orožja, se je to razširilo še na kar nekaj dodatnih držav. Po poročilu Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave (Stockholm International Peace Research Institute – Sipri), ki se že od leta 1966 ukvarja z raziskavami o zalogah jedrskega orožja, naj bi jih bilo trenutno skupaj devet, pri čemer je največja neznanka Severna Koreja.

Pixabay

Velesili v svojem razredu

Vodilni jedrski velesili na svetu sta še vedno ZDA in Rusija. Zadnja ima v svojem arzenalu kar 6850 jedrskih konic, kar je več kot ZDA (6450), a jih imajo ZDA več pripravljenih za takojšnjo uporabo – v svojih delujočih vojaških bazah imajo pripravljenih 1750 jedrskih konic, medtem ko jih ima Rusija 1600, preostale pa imata državi v skladiščih.

Z aromsko bombo nad pivo? In vino?

Inštitut Sipri mednje šteje tudi konice, ki naj ne bi bile več uporabne in čakajo na razgradnjo, a te še niso dočakale. Te številke so sicer veliko manjše kot v časih hladne vojne, a tudi danes predstavljajo veliko večino jedrskega orožja – kar 92 odstotkov vse svetovne zaloge. Kljub zmanjšanju števila jedrskih konic pa težko govorimo kakšnem resnem razoroževanju; tako ZDA kot Rusija nadaljujeta razvoj svojega jedrskega programa in njegovo posodobitev.

Pixabay

Ups, pomotoma smo odvrgli atomsko bombo

Kot strašljivo uničevalno orožje, ki lahko z obličja Zemlje izbriše človeštvo, je jedrsko orožje seveda ves čas pod skrbnim nadzorom. A stoodstotne varnosti ni in zgodilo se je že, da je katero od jedrskih orožij končalo tam, kjer ne bi smelo. In to ne le enkrat – šestdeseta leta so bila očitno čas za izgubljanje jedrskega orožja.
Leta 1961 je ameriški bombnik, oborožen z dvema jedrskima bombama – sposobnima 250-krat večje uničevalne moči od tiste, ki je eksplodirala nad Hirošimo – letel nad Severno Karolino, ko je na njem nastala okvara. Pilot je izgubil nadzor nad letalom, to je začelo padati in celotna posadka se je izstrelila iz letala (pet jih je srečno doseglo tla, eden je pri manevru izgubil življenje). Ko so se izstrelili, so bombi videli še vedno nameščeni na svoje mesto, a nekaj sto metrov nad Zemljo sta odpadli od razpadajočega letala. Pri eni se je aktiviral začetni postopek detonacije, kar je vključevalo tudi odprtje lastnega padala, s katerim se je ob pristanku zapletla v drevo in nepoškodovana dosegla tla. Po prvih uradnih izjavah ni bilo nikakršne možnosti, da bi nastala eksplozija, a poznejše odprtje arhivov je javnosti razkrilo, da je za las manjkalo, pa bi se zgodila katastrofa – na bombi je bilo treba aktivirati štiri stikala za detonacijo in med padcem so se tri od njih že aktivirala. Združene države so bile torej le en premik stikala oddaljene od jedrske katastrofe. Druga bomba se je zarila v tla in se razletela, ne da bi se sprožil postopek detonacije.
Pet let pozneje je ameriški vojski uspelo eno od jedrskih bomb izgubiti – ko je letalo, ki je nosilo štiri jedrske bombe, med letom dotakalo gorivo, a trčilo v leteči tanker in strmoglavilo. To se je zgodilo na evropskih tleh in tri bombe od štirih so hitro našli na območju španske pokrajine Almerie. S četrto so imeli več težav. Ta je padla v morje, kar je opazil lokalni ribič Francisco Simo Orts, ki je nato pomagal pri iskanju izgubljene bombe. Ker naj bi po pomorskem pravu tistemu, ki locira mesto razbitine, pripadala nagrada v višini odstotka vrednosti najdenega, je Orts hotel dvajset milijonov dolarjev – vrednost bombe naj bi bila namreč dve milijardi dolarjev. Koliko je zares iztržil, ni znano, saj so se pogodili za nerazkrito vsoto.

Pixabay

Eno od bomb še vedno pogrešajo …

Prav tako v šestdesetih letih je ameriški bombnik s štirimi jedrskimi bombami strmoglavil na obali Grenlandije. Čeprav so takrat javno zatrdili, da so vse razbitine našli, se je pozneje razkrilo, da ene od bomb niso nikoli našli – verjetno še danes tiči nekje globoko pod ledom.

Še tri podpisnice sporazuma

Poleg obeh jedrskih velesil so še tri »uradne« jedrske države, članice varnostnega sveta in podpisnice pogodbe o neširjenju jedrskega orožja: Francija, Velika Britanija in Kitajska.

Današnje jedrske konice imajo večstokrat večjo uničevalo moč kakor bomba, ki je uničila Hirošimo.

Trenutno tretja jedrska sila po številu jedrskih kosov orožja na svetu je Francija, ki ima v svojem arzenalu 300 jedrskih konic, a v nasprotju s preostalimi velesilami skoraj vse operativne – nameščene na podmornicah in pripravljene za uporabo, pri čemer je v vsakem trenutku vsaj ena od podmornic na patrulji. Le 20 francoskih jedrskih konic ni operativnih. Zgodovinsko gledano je bila Francija četrta država z jedrskim orožjem (za ZDA, Rusijo in Veliko Britanijo). V fazi razvijanja je bila tarča ostrih kritik iz ZDA; iz ameriškega političnega vrha je takrat prišlo sporočilo, da vidijo le tri vzroke za francoski jedrski program: neumnost, zlobo ali pa oboje (pozneje, ko je francoski program obrodil že precej sadov, se je začelo tudi na tem področju precej živahno sodelovanje med državama). Francija se seveda nikakor ne more kosati z vodilnima jedrskima velesilama, a to tudi ni (nikdar bil) njen namen. Jedrskega orožja ima dovolj; ne da zmaga v vojni, temveč da je ne izgubi. Vsak politik in general bi imel pomisleke ob napadu na državo, ki zmore z le nekaj bombami povsem uničiti njegova domača mesta in pobiti na stotisoče ljudi. Francija trenutno sicer zmanjšuje število jedrskih konic, a je ravno pred kratkim začela podmornice oboroževati z novimi, močnejšimi. Mednarodna skupnost verjame v nadaljnje francosko zmanjševanje količine jedrskega orožja, ukinitve pa zagotovo še ni pričakovati.
Podobno število jedrskih konic imata tudi Velika Britanija (215) in Kitajska (280), pri čemer druga menda nima niti ene pripravljene za takojšnjo uporabo.

Verižna reakcija

Potem ko je Kitajska leta 1964 razvila svoje jedrsko orožje, je bila to spodbuda za njeno sosedo, Indijo, ki je sklenila, da mora tudi sama postati članica jedrskega kluba, če ne želi vedno igrati podrejene vloge Kitajski.

Španski lokalni ribič je videl, kako je neeksplodirana jedrska bomba padla v morje. Za svojo najdbo je zahteval nagrado v višini 20 milijonov dolarjev.

Ko ji je to desetletje pozneje tudi uspelo, se je v podobni vlogi znašla njena zahodna soseda, Pakistan, ki je nekdaj podpiral iniciativo za svet brez jedrskega orožja in trdil, da sam ne namerava začeti svojega jedrskega programa. Danes naj bi imel Pakistan več jedrskih konic kot Indija. Nobena od teh dveh držav ni podpisnica pogodbe o neširjenju jedrskega orožja, enako pa velja tudi za Izrael, ki uradno svojega jedrskega programa ne komentira, a ima po ocenah raziskovalnega Inštituta Sipri okrog 80 jedrskih konic. Deveta država, ki naj bi imela jedrsko orožje, je med vsemi omenjenimi največja neznanka – Severna Koreja. V nasprotju z nekaterimi državami, ki o svojih jedrskih programih molčijo, je Severna Koreja o njem že od nekdaj tako glasno govorila, da je mednarodna javnost običajno menila, da svoje jedrske dosežke namenoma napihuje. Po trenutni oceni inštituta Sipri ima Severna Koreja od deset do dvajset jedrskih konic, a to nikakor ni potrjeno.

Države, ki jedrskega orožja nimajo več

Južna Afrika je edina država, ki je uspešno razvila in izdelala jedrsko orožje, a ga je potem razgradila in se od jedrskega programa povsem poslovila. Obstajajo sicer še tri države, ki so imele večje količine jedrskega orožja, pa ga danes nimajo več, a vse tri so bile naslednice nekdanje Sovjetske zveze, ki so orožje pravzaprav podedovale – Belorusija, Ukrajina in Kazahstan, ki je bil tudi prizorišče več sto jedrskih poskusov.

Jedrske konice na evropskih tleh
V Evropi imata svoj jedrski program le Francija in Velika Britanija, a kljub temu še pet evropskih držav na svojih tleh gosti jedrsko orožje. Gre za ameriške kose orožja, ki so v okviru sporazuma Nato razporejene po Belgiji, Nemčiji, Italiji in Nizozemski ter dodatno še v Turčiji.

Drugi del članka preberite TU.