Kdo kopiči zlato in kdo ga prodaja

Zlati standard (kritje valute z zalogami v zlatu in zamenljivost papirnatega denarja za fizično zlato) ne velja več že skoraj pol stoletja, a večina centralnih bank ima v bilancah še vedno zelo velike zaloge zlata. Mnogi opozarjajo, da je treba biti pozoren na rusko in kitajsko kopičenje zlata – v zadnjih desetih, petnajstih letih namreč centralni banki obeh držav pospešeno kupujeta velike zaloge zlata. Ronan Manly iz velike singapurske družbe, ki trguje z zlatom, je opozoril, da je to nekakšna tekma z ZDA. Še pred desetletjem sta omenjeni centralni banki imeli v lasti vsaka manj kot 400 ton zlata, zdaj pa sta skupaj nakopičili že več kot 3670 ton. Veliki nakupi zlata so bili povezani z nekonvencionalnimi ukrepi, s katerimi so se centralne banke spopadle z zadnjo krizo. Na neki način so te zaloge tudi rezerva, če se pri takšnem delovanju centralnih bank kaj zalomi in se vodilne valute znajdejo v krizi.

3,2 tone zlata je v lasti Banke Slovenije.

Po mnenju Ronana Manlyja je to korak h krepitvi pomembnosti valut Kitajske in Rusije ter prihodnji oslabitvi pomena ameriškega dolarja v mednarodni trgovini. Po njegovem bi bil trenutek, ko bi obe državi imeli v rezervah centralnih bank več zlata kot ZDA, velik udarec za Ameriko, čeprav zgolj simboličen. A tega trenutka še ni videti. Obe državi običajno tudi javno opozarjata na svoje nakupe zlata in poskušata pripisati količini zlata v svojih rezervah čim večjo pomembnost, medtem ko v ZDA, kjer imajo z več kot 8000 tonami zlata po tem kriteriju še veliko prednost pred Kitajsko in Rusijo, običajno le odmahnejo in zatrdijo, da količina zlata v rezervah še zdaleč ni tako pomembna, da bi lahko po tem presojali o moči države.
Pogled na centralne banke z največ zlata pokaže, da razvite države očitno temu res ne pripisujejo tolikšnega pomena kot tiste v razvoju. V zadnjih letih ob Rusiji in Kitajski kopičijo zlato še v Indiji, Turčiji, Saudski Arabiji, Kazahstanu in Mehiki, odprodajali pa so ga v Nemčiji, Franciji, Švici, Veliki Britaniji, Španiji, Avstriji, Belgiji, Kanada pa je postopoma odprodala prav vse zaloge zlata; v začetku leta 2016 je kanadska centralna banka objavila, da v svojih bilancah nima več zlata.

Evropska velesila

Ob omembi Kitajske in Rusije na lovu za ZDA je treba dodati, da bosta prej morali po zalogah zlata v centralnih bankah prehiteti še tri evropske države. Prva zasledovalka ZDA je namreč Nemčija, ki ima ogromne zaloge zlata (sledita ji Italija in Francija). V zadnjih letih je na tem področju v Nemčiji precej odmevala tale zgodba: leta 2013 je Carl-Ludwig Thiele, član upravnega odbora nemške centralne banke, dobil posebno nalogo – v Frankfurt mora iz ZDA in Francije prepeljati 54.000 zlatih palic oziroma 743 ton zlata. Megalomanski projekt se je začel, ko so bila v nemški politični javnosti čedalje pogostejša mnenja dvomljivcev in zagovornikov teorij zarote, ki so se spraševali, ali ZDA sploh še hranijo vse nemško zlato ali pa so ga v resnici prodale naprej, zastavile ali kako drugače uporabile. Leta 2012 je iz politike prišla pobuda, da mora nemška centralna banka natančno preveriti svoje zaloge zlata v tujini. Zagovorniki teorije zarote so navajali različne scenarije; da se bodo znašli pred praznim trezorjem, da bodo naleteli na zlate palice manjše čistoče, da bodo »zlate« palice v resnici ponaredki, le prevlečeni z zlatom …

Nemška centralna banka je v zadnjih letih preselila kar 743 ton zlata.

Nemška Bundesbank je sklenila, da je čas, da prepeljejo zlato nazaj v domovino. Načrt je predvideval postopno vrnitev zlata – polovico zalog v tujini naj bi vrnili v Nemčijo do leta 2020, ostalo bi še naprej hranili pri tujih partnerjih. A postopek je potekel precej hitreje od načrtov in zadnja načrtovana pošiljka zlata se je vrnila v Nemčijo že lani, torej tri leta pred predvidenim rokom, ko je v Frankfurt prispelo še zadnjih 100 ton zlata iz Pariza. V celotni operaciji so preselili 743 ton zlata, 1236 ton nemškega zlata pa je ostalo v Londonu in New Yorku. Eden od razlogov, da del rezerv ostaja v ZDA in Veliki Britaniji, ne pa v Franciji, je tudi druga valuta. V ekstremnem primeru, ko bi bilo treba zamenjati večje količine zlata za tuje valute, bi Nemčija s prodajo tam shranjenega zlata lahko hitro prišla do ameriških dolarjev in britanskih funtov, zaloga v Franciji pa pri tem ne bi bila koristna, saj tudi Francija uporablja evro, enako kot Nemčija.
Kako se je toliko nemškega zlata sploh znašlo v tujini in zakaj? Ogromne količine zlata so se še posebej hitro kopičile v času gospodarskega razcveta povojne Zahodne Nemčije – zaradi izjemno velikega izvoza se je država kopala v dolarjih, ki jih je pridno menjala za zlato (do leta 1971 so bili dolarji po sporazumu v Bretton Woodsu zamenljivi za zlato po 35 dolarjev za unčo). Razlogi, da je bilo zlato, ki so ga tako dobili, hranjeno v ZDA, so različni. Prvi je strošek prevoza zlata iz ZDA v Nemčijo, drugi, morda precej pomembnejši, pa, da je Frankfurt le nekaj več kot 100 kilometrov oddaljen od meje z nekdanjo Vzhodno Nemčijo in v času hladne vojne Nemčija ni hotela imeti vseh zalog zlata na domačih tleh, saj bi v najslabšem primeru lahko ob nepredvidenem zasuku hladne vojne padlo v roke Sovjetske zveze, zato je hranila svoje zlate zaloge v tujini; večino v ZDA, del pa tudi v Franciji in Veliki Britaniji.

Kako je potekala selitev zlata v Frankfurt, nočejo razkriti, po mnenju poznavalcev je večina zlata tudi iz Francije najverjetneje prispela po zraku in ni bilo prav veliko prevoza po cestah. So pa velik del zlata iz različnih obdobij v različnih oblikah zlatih palic odpeljali najprej v Švico, kjer so ga pretopili v enako obliko palic.
Ne glede na to, koliko pomena pripisujejo različne centralne banke svojim zlatim rezervam, si nobena od njih ne želi nenadnega hitrega padca cene zlata. Zaradi tega Evropska centralna banka in mnoge centralne banke evropskih držav podpisujejo dogovore o usklajenem delovanju na trgih zlata. Trenutni, že četrti tovrstni dogovor, ki velja do leta 2019, jih obvezuje, da nobena od podpisnic ne bo prodala velikih količin zlata, zlasti ne v kratkem času, in da se bodo o morebitnih transakcijah z zlatom med seboj usklajevale, da bi se izognile prevelikim nihanjem na trgu. Ena od podpisnic tega sporazuma je tudi Banka Slovenije.

Koliko zlata hrani Banka Slovenije?

Slovenija je prejela zlato po razdelitvi premoženja nekdanje Narodne banke Jugoslavije junija 2001. Banka Slovenije je takrat prejela približno 7,55 tone zlata. Ga je toliko še danes? Ne, od takrat so se zlate rezerve Banke Slovenije dvakrat zmanjšale. Prvič se je to zgodilo ob vstopu Slovenije v evrosistem. Takrat je Banka Slovenije v skladu s statutom ECB prenesla del deviznih rezerv v rezerve Evropske centralne banke, od tega 15 odstotkov v zlatu. Zaradi tega so se zlate rezerve Banke Slovenije zmanjšale za približno 1,85 tone. Ker od takrat tečajno politiko opravlja ECB, so preostale rezerve Banke Slovenije, vključno z zlatom, postale finančne naložbe mednarodnih denarnih rezerv, ki jih je treba upravljati.
Štiri leta pozneje je Banka Slovenije odprodala še približno 2,5 tone zlata in tako ima danes še 3,2 tone zlata. Zakaj točno je leta 2005 Banka prodala zlato, nam niso pojasnili, z Banke Slovenije so odgovorili le, da je to v skladu z dolgoročno strategijo in da strateških odločitev ne komentirajo. Prav tako niso hoteli razkriti, kje Banka Slovenije hrani zlato – izdali so le, da je deponirano pri finančnih institucijah, specializiranih za hrambo zlata, zunaj ozemlja Republike Slovenije. To omogoča, da zlato upravlja oziroma trguje z njim na mednarodnih finančnih trgih in da razpolaga z njim tudi v izrednih razmerah. Prav tako niso razkrili, koliko je treba plačevati za to hrambo (zanimivo je, da Nemčija za hrambo velikih količin zlata v ZDA ni plačevala ničesar). Zlato Banke Slovenije v obliki zlatih palic je standardne oblike (t. i. »good delivery«), palice imajo določeno težo (med 350 in 430 unčami) in minimalno 99,5-odstotno čistost.

Pa cena?

Po tem, ko je cena zlata od leta 2001 zelo hitro naraščala, je po letu 2012 začela padati in v zadnjih letih niha brez prave smeri. Številni analitiki so lansko leto ocenili kot dolgočasno, kar zadeva ceno zlata, desetodstotna rast je sicer solidna, a precej slabša od rasti borznih indeksov (kaj šele kriptovalut). V Goldman Sachsu ocenjujejo, da tudi letošnje leto še ne bo posebej razburljivo za zlato. Po njihovem mnenju nas v naslednjih mesecih čaka manjši zdrs cene, nato pa bi morda lahko nastal preobrat kot zavarovanje investitorjev pred morebitnim koncem bikovskega trenda na borzah in prav tako morebitno slabitvijo dolarja zaradi povečanja ameriškega dolga zaradi Trumpovega nižanja davkov.

Bojmo se časov, ko je cena zlata visoka

Pravijo, da lahko po ceni zlata predvidimo, v kako nemirnih časih smo.

Zlato rudarijo na vseh celinah z izjemo Antarktike.

Ko je cena visoka, so časi nemirni, ko je nizka, se nam ni treba ničesar bati. V času ameriških volitev in letih, ki sledijo, je cena zlata praviloma nizka. Tako je bilo tudi leta 2016 in 2017. Razlog je v tem, da v času pred volitvami tako odhajajoči predsednik in njegovi morebitni nasledniki govorijo o dobrih časih, ki se nam obetajo, če jih bomo izvolili, kar odvrača investitorje od vlaganja denarja v zlato, optimizem sprememb pa se zavleče tudi v prvo leto po volitvah, ko naj bi investitorji šele spregledali, ali bo novi predsednik zares spremenil ekonomsko sliko. Ta je poleg inflacije največji razlog za investicije v rumeno kovino.
Ravno inflacija in šibek dolar naj bi letos poganjala rast zlata, a ta še ne bi dosegla ravni iz druge polovice leta 2011, ko je bila kar 1889 dolarjev za unčo (0,03 kilograma). Zlato je 12. januarja letos doseglo ceno 1338 dolarjev za unčo, kar je znak stabilnosti. Cena zlata do leta 2020 naj ne bi presegla cene iz leta 2011, pravijo analitiki.

Kje vse rudarijo zlato

Zlato rudarijo na vseh celinah z izjemo Antarktike in razpošiljajo po svetu v nadaljnjo obdelavo. Običajno po zapletenih postopkih nastanejo zlate palice, ki jih nato prodajo ali v proizvodnjo nakita, centralnim bankam, zasebnim vlagateljem itd. Kot kaže graf, je največ zlata predelanega v nakit.

Evropa ima največje zaloge zlata

Največ zlata izkoplje Kitajska, sledita Avstralija in Rusija, nato ZDA, ki ga izkopljejo enkrat manj kot Kitajska, a imajo kljub temu bistveno več zalog od slednje. Kar 8133 metričnih ton zlata imajo v zalogah ZDA, s 3374 metričnimi tonami sledi Nemčija, Italija z 2451 metričnimi tonami, nato Francija z 2435 metričnimi tonami. Zgolj največje evropske države imajo v rezervah več zlata kot ZDA. Če bi Mednarodni bančni sklad obravnavali kot državo, bi bila ta z 2814 metričnimi tonami na drugem mestu po zalogi zlata. Toda če državne valute niso več podprte z zlatom, zakaj imajo centralne banke še vedno tolikšne zaloge zlata, če bi lahko kupovale tuje obveznice in tako dobivale obresti ter prihranile pri visokih stroških shranjevanja zlata ter manjših donosih? Odgovor je preprost. Ker je to edino povsod veljavno plačilno sredstvo, ki ne potrebuje garancije tretje strani in je v primeru večjih finančnih kriz edina varnostna rešitev, ki pomaga podpreti notranje vrednosti valut z določitvijo podlage za njihovo vrednotenje na svetovnih trgih.
Do zdaj se je ohranila skoraj vsa izkopana količina zlata, saj je zlato precej lahko reciklirati. Nedavna uporaba v zelo majhnih količinah v raznovrstnih elektronskih napravah je prva v zgodovini izkopavanja in uporabe zlata, ki datira daleč v leto 4200 pred našim štetjem. Iz tistega časa namreč izhaja najstarejša najdba zlata v grobnici v Bolgariji, kar je raziskovalce pripeljalo do ocene, da je človek začel izkopavati zlato že 7000 let pred našim štetjem. Tako kot takrat še danes velja, da imamo zlato najraje tam, kjer ga lahko vidimo in uporabljamo, torej kot okras na telesu.

Indija vodilna proizvajalka nakita

Dolga leta, stoletja, je bila Italija največja proizvajalka in izvoznica zlatega nakita. Chopard, Bulgari, Damiani, Roberto Coin so svetovno znani italijanski izdelovalci luksuznega nakita in drugih modnih izdelkov z zlatom. Leta 2012, ko je bila cena zlata rekordno visoka, je Italija zgubila položaj proti Indiji in Kitajski, ki je uvedla visoke dajatve na izvoz zlata, zlatarski sektor v Italiji pa je prizadela velika finančna kriza doma, ki je znižala povpraševanje po zlatu. Povpraševanje po nakitu se je v recesiji, ki je Italijo zadela še močneje kot druge evropske države, nemudoma zmanjšalo za 12 odstotkov. Celotni prihodki zlatarskega sektorja v Italiji so bili leta 2011 nižji za 16 odstotkov v primerjavi z letom 2007. K izgubi položaja vodilne proizvajalke nakita je bistveno pripomoglo tudi to, da je izdelava nakita v Indiji in na Kitajskem bistveno cenejša, imajo tudi boljšo davčno obravnavo zlatih izdelkov od Italije. Indiji namreč za uvoz izdelkov iz zlata v ZDA ni treba plačati carine, medtem ko jo italijanski proizvajalci morajo.
Ne glede na to, kakšno pomembnost pripisujejo zlatu različni analitiki in centralni bančniki ter politiki, je dejstvo, da je zlato že dolga stoletja cenjeno, saj ohranja vrednost in ostaja varna naložba v turbulentnih časih. Vendar to ne pomeni, da je odločitev za nakup zlata vedno donosna. Če bi upoštevali inflacijo, zlato še vedno ni doseglo svoje vrednosti iz leta 1980.