Kdo je bil še pred desetimi leti osrednji bolnik Evrope?

Ne, to ni Španija, niti Francija, pač pa Nemčija.

Za mnoge je ta podatek presenetljiv, saj je zgodovinski spomin običajno kratek in varljiv. Gertrud Rantzen, predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice, pravi: »Pred skoraj dvajsetimi leti je bila Nemčija gospodarski bolnik Evrope. Pa ne le pred dvajsetimi leti, trajalo je kar dolgo, da so 'zdravila prijela', da so začrtani ukrepi začeli dajati rezultate in se je ekonomska moč Nemčije začela dovolj hitro večati.«

Ob trenutni izjemni moči Nemčije, ki je četrto svetovno gospodarstvo in tretji največji svetovni izvoznik (prekašata jo zgolj Kitajska in ZDA), je mnogim nepredstavljivo, da so bili mediji še leta 2005 polni skrbi o tem, kako slabotno nemško gospodarstvo, ki že štiri leta zapored ni preseglo enoodstotne gospodarske rasti (je pa prvič po drugi svetovni vojni število brezposelnih preseglo pet milijonov), vleče navzdol celotno Evropo in ovira razvoj regije.

Reuters

Kako je danes?

Trenutni podatki so res impresivni; v zadnjih desetih letih (2006–2016) je nemško gospodarstvo zraslo za 13,5 odstotka. Zelo solidna je bila v tem času tudi Velika Britanija, kjer je gospodarstvo zraslo za nekaj manj kot 12 odstotkov. Francija je v tem času s 7,7 odstotka imela skoraj pol manjšo rast, špansko gospodarstvo je zraslo za zgolj 3,5 odstotka.

Kaj pa včeraj?

Toda sijaj teh podatkov nekoliko zbledi, če obdobje podaljšamo. Za koliko Nemčija še vodi, če ga podaljšamo za še deset let (1996–2016)? Med prej omenjenimi državami ne vodi več. V tem času je nemško gospodarstvo zraslo za 32 odstotkov. Francosko za več kot 36. Britansko za skoraj 51 odstotkov. Špansko še nekaj več. Kljub neverjetnim rezultatom v zadnjih letih je torej povprečna gospodarska rast v Nemčiji v zadnjih dveh desetletjih zaostajala za evropskimi konkurenti in med omenjenimi je zrasla najmanj.

Reuters

Kje so razlogi?

Glavnega razloga za težave nemškega gospodarstva v letih 1990–2005 ni težko najti; združitev Nemčije oziroma priključitev Nemške demokratične republike k takratni Zvezni republiki Nemčiji je seveda predstavljala izjemen gospodarski šok. Poenotili so se monetarni mehanizmi, pri čemer je bil tečaj umetno napihnjen, da so opravili zamenjavo večjega dela vzhodnonemških mark za zahodne v razmerju 2 : 1 (tako imenovani špekulativni denar, torej tisto, kar se je v vzhodnonemške marke prelilo v obdobju pred združitvijo z upanjem na izkoriščanje napihnjenega tečaja, pa so zamenjali v razmerju 3 : 1, kar je bilo še vedno več kot ugodno). Hkrati so se poenotili ekonomski in socialni mehanizmi, pri čemer je bilo treba vpeljati kup manjkajočih rešitev v vzhodnem delu države.

V zadnjih desetih letih (2006–2016) je nemško gospodarstvo zraslo za 13,5 odstotka.

Prav pogled na obdobje ponovnega združevanja Nemčije osvetli še en vidik kratkega zgodovinskega spomina in dejstva, kako hitro se razmerja lahko spremenijo; če danes Evropsko unijo pogosto vidimo le kot veliko Nemčijo z dodatki preostalih držav, je takrat pod vodstvom predsednika Françoisa Mitterranda bila Francija tista, ki si je želela in si obetala od evropskega združevanja širitev svojega vpliva. Mitterranda je skrbelo, da bo prav združevanje Nemčije zavrlo proces evropske integracije (predvsem pa, da bo Nemčija tako lahko sama začela oblikovati novo evropsko politiko po lastnih željah) in je neoviranje združevanja pogojeval prav s tem, da se Nemčija zaveže skupni evropski prihodnosti in tudi projektu skupne evropske valute.

Reuters

Bolezen je pozabljena

Danes je stanje Nemčije kot gospodarskega bolnika Evrope povsem pozabljeno; Nemčija je gospodarski motor Evrope, predvsem na krilih pošastno velikega izvoza, Francija je le še druga violina. Pa se lahko stanje tudi v prihodnje tako hitro obrne?

Ta hip je največja težava Nemčije zgolj pomanjkanje kvalificiranih delavcev.

Gertrud Rantzen na to odgovarja: »Ta hip je največja težava Nemčije zgolj pomanjkanje kvalificiranih delavcev. To lahko v prihodnosti postane še precej večje, kot je trenutno, in lahko sproži določene težave. Seveda tudi razvoj dogodkov med ZDA in Kitajsko ter njihovi carinski ukrepi lahko močno vplivajo na Evropo in krojijo usodo tudi Nemčiji, a ta hip kazalniki kažejo le na to, da nemško gospodarstvo deluje kot dobro namazan stroj, zato se lahko manj ozira na trenutne politične razmere. Tudi delovanje v smeri industrije 4.0 je morda del odgovora na vprašanje pomanjkanja delovne sile. Moram pa poudariti, da trenutno ni zgolj velik izvoz tisto, kar nas žene naprej, Nemci smo varčni ljudje in imamo radi kaj prihranjenega, a ob trenutnih obrestnih merah tudi Nemci ne vidijo smisla v varčevanju, zato trošijo in povečujejo povpraševanje.«

Reuters

Po poti Japonske?

Prav to, na kar opozarja sogovornica Rantzen, je tisto, kar imajo že mnogi za Ahilovo peto Nemčije. Ne, to ni izvoz, pač pa demografska slika. Pomanjkanje delovne sile bi lahko bil vedno bolj pereč problem Nemčije ob izjemno slabi demografski sliki, ki hkrati prinaša še čedalje večji delež upokojencev. Mnogi so opozarjali, da se lahko Nemčija boji podobne prihodnosti, kot jo doživlja Japonska, ki po več kot dveh izgubljenih desetletjih velikim vlaganjem v inovacije in kljub hudim naporom monetarne politike še vedno ne presega BDP, kot ga je imela leta 1995. Pred manj kot tremi leti je bila prav Nemčija tista, ki je Japonski prevzela neslavno mesto države z najnižjo rodnostjo. Po projekcijah naj bi bilo v Nemčiji leta 2050 kar 39 odstotkov prebivalcev starejših od 60 let. Skozi to prizmo je lažje razumeti tudi prvotno nemško odprtost do migrantov; zadnji migrantski val vsekakor opazno spreminja pričakovanja tako pri upadu prebivalstva v Nemčiji kot tudi pri staranju prebivalstva.

Marcel Fratzscher z Nemškega inštituta za gospodarske raziskave (DIW) je prav pred kratkim opozoril, da proces, ki je bil povod za številne težave nemškega gospodarstva pred dvema desetletjema, še zdaleč ni končan: »Gospodarsko se je nekdanji vzhodni del sicer približeval, a zdaj je to približevanje zastalo. Tamkajšnji prebivalci zdaj v povprečju prejemajo nekaj manj kot 80 odstotkov prihodkov kot tisti v nekdanjem zahodnem delu, a v zadnjih letih je ta proces približevanja povsem zastal.«

»Ob odlični gospodarski sliki Nemčije mnogi spregledajo izjemno visoko neenakost v državi,« pravi in nadaljuje: »Drži, da so tisti s pravimi znanji in sposobnostmi zadnjih dvajset let res bogato nagrajeni, a za spodnjih 40 odstotkov po višini plače je zgodba povsem drugačna. Temu segementu prebivalstva plače realno v zadnjih dvajsetih letih niso zrasle – nasprotno, celo znižale so se!«

Neenakost, ki seveda ni povsem neodvisna od gospodarskega uspeha države, pa ne izvira le iz pretekle delitve na Vzhodno in Zahodno Nemčijo. »Ne le vzhod–zahod, povečuje se tudi vedno večji prepad med severom in jugom; jugu gre dobro, severu pa vedno slabše, še posebej je problematična zvezna dežela Severno Porenje - Vestfalija, ki ima tudi največ prebivalcev. Da ne omenjam neenakosti pri premoženju – ta je v Nemčiji največja od vseh v območju z evrom. Ob vseh nemških uspehih torej ne gre pozabiti – Nemčija nujno potrebuje ekonomske in socialne reforme. Nemčija ni le zgled.« Kar pa ne pomeni, da Nemčija ne dela marsičesa bolje od drugih držav in da se od Nemčija ne da veliko naučiti.