Kdo bo jokal, ko bo ugasnil Cimos

Če država ne bo spet posegla vmes z milijoni evrov, je Cimos končana zgodba. Konec ne bo srečen, svarijo sogovorniki, ki razmere dobro poznajo. Postopno hiranje obalnega podjetja je prava grozljivka za številne dobavitelje in predvsem za štiri tisoč zaposlenih. Toda najbolj nas mora skrbeti, ali smo se kot družba kaj naučili iz te žalostne zgodbe, da se nam polomije ne bodo ponavljale.

Konec ne bo srečen, svarijo sogovorniki, ki razmere dobro poznajo.

Medtem ko Slovenija slavi prihod velikana avtomobilske industrije Magna na vzhod države, nam na zahodu v isti panogi tiho hira domači velikan. Konec meseca se izteče rok, ki ga je sklad Palladio Finanziaria iz Italije postavil Sloveniji za predložitev jamstev za prodajo Cimosa. Posel je bil z nekaj odložnimi pogoji sklenjen lani. Za italijanske kupce ključni odložni pogoj je bil zunajsodni dogovor s hrvaško slabo banko, agencijo za zavarovanje depozitov in sanacijo bank (DAB), ki od Cimosa skupaj z obrestmi terja 57 milijonov evrov.

Jure Eržen

Ravno včeraj sta se o tej temi pogovarjala naš gospodarski minister Zdravko Počivalšek in hrvaški minister za javno premoženje Goran Marić Zdi se, da bo hrvaška stran vendarle sprejela slovensko ponudbo za poravnavo in Cimos. To pomeni, da kupci iz Italije ne bodo odstopili od nakupa, Cimos pa bo, vsaj za zdaj, rešen pred stečajem.

Hrvati zavohali, da je Slovenija stisnjena v kot?

Hrvaška slaba banka je doslej obe poravnalni ponudbi italijanskega sklada zavrnila. Poleg denarne ponudbe in lastniškega vstopa v Cimos ter kasnejšega odkupa tega deleža so bili Italijani hrvaškemu delu podjetja pripravljeni še naprej zagotavljati naročila in plače zaposlenih ohraniti nedotaknjene. Če Slovenija ne bo zagotovila jamstva za plačilo obveznosti do hrvaške agencije za sanacijo bank, bodo italijanski kupci od posla odstopili in Cimosu ne bo preostalo drugega kot stečaj. Naj spomnimo, Italijani bi za Cimos in njegovih 105 milijonov evrov dolgov odšteli okoli sto tisoč evrov, potem pa bi za zagon proizvodnje namenili 20 in kasneje še za dokapitalizacijo dodatnih 50 milijonov evrov.

Jure Eržen

Slovenija je za državne pomoči, namenjene reševanju koprske tovarne, v zadnjih treh letih namenila 126 milijonov evrov. Po neuradnih podatkih bi z 20 milijoni evrov hrvaške upnike pomirila in rešila, kar je ostalo od podjetja. Pomislek vlade je, da ji evropska komisija ne bi odobrila take pomoči, vendar bi po končani prodaji podjetja italijanskemu skladu kršitev pravil že bila odpravljena, poročajo v Financah. Upanje, da bi Cimos preživel in ohranil delovna mesta, pa bi v tem primeru živelo naprej.

Portoroški obrtnik Onelio Bernetič je Cimosu dolgo dobavljal orodjarske izdelke, nato je pred nekaj leti zaradi neplačevanja prekinil sodelovanje z industrijskim velikanom. »Ne bi špekuliral, kako se bo izšla zgodba z italijanskim kupcem. Vsekakor pa se vse skupaj predolgo vleče. To morda niti ni tako slabo, saj so dobavitelji vedeli, kam gredo zadeve, in so se imeli čas preusmeriti k drugim kupcem, preden vse skupaj ugasne,« pravi Bernetič.

Njegove izkušnje z zadnjim vodstvom Cimosa so kljub vsem težavam pozitivne, saj mu niso sadili rožic in obljubljali, česar ne morejo izpolniti, zato se je od svojega nekoč velikega kupca poslovil v dobrih odnosih.

Čeprav so na Obali po malem že pripravljeni na črn konec Cimosa, bo to velik udarec za številne obrtnike v regiji in seveda za njihove zaposlene in družine, je prepričan Bernetič.

Profesor svari pred katastrofo

Ker so hrvaški upniki pri svojih zahtevah neomajni, naša država pa je neodločna glede poravnave, so italijanski kupci potisnjeni v položaj, ko morajo pretehtati, ali sploh še vztrajati pri poslu. »Z vsakim dnem odlašanja je Cimos bližje katastrofi. Če bi se zadeva še vlekla, bi lahko italijanski kupci od prodajalcev upravičeno zahtevali še kak milijon, da podjetje sploh vzamejo,« pravi Marko Jaklič, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki podrobno spremlja sanacijo Cimosa. Kot poudarja, je v Cimosu veliko potenciala že zapravljenega, z morebitnim stečajem pa bi po njegovem največ izgubili prav zaposleni.

Kdo je kriv?

O tem, kdo je krivec za polom v Cimosu, večina naših sogovornikov nima enoznačnega odgovora, a se strinjajo, da je največ zaslug za njegov klavrn konec mogoče pripeti državi. »Ljudje, tudi mali podjetniki, slabo razumemo način, kako delujejo podjetja. Vsi za stanje v podjetju radi krivijo upravo, ki je formalno seveda odgovorna, vendar se pri tem rado spregleda krivdo direktorjev,« pravi ljubljanski podjetnik Milan Foltyn, dolgoletni dobavitelj koprskega velikana. Po njegovi oceni velik del krivde za poslovne težave Cimosa nosijo direktorji, ker so sprejemali projekte, ki niso mogli prinašati dobička, oziroma so jih vodili tako, da so leta ustvarjali izgubo, pri tem pa je bila zamegljena komunikacija med direktorji in upravo. »Gre za kombinacijo dejavnikov: zlorabe, slaba komunikacija med direktorji in upravo in nato še zahteve Hrvatov, ki so ves čas hoteli odcepiti svoje podjetje in z njim sklepati posle mimo matere, neposredno s končnimi kupci,« meni Foltyn.

Profesor Jaklič se pri iskanju krivcev za sedanje težave Cimosa ni hotel preveč spuščati v zgodovino, toda zanj ni dvoma – krivi so vsakokratni lastniki, v zadnjem obdobju je to DUTB oziroma država, ki obvladuje več kot 80 odstotkov družbe.

Jure Eržen

Če ni pravega gospodarja, propad

»Cimos ni imel pravega gospodarja. Če ni pravega gospodarja, pa podjetje propade. Nikakor nisem proti prodaji Cimosa tujcem, država bi morala to že zdavnaj storiti, in bojim se, da se bodo Hrvati tudi tokrat v sporu okoli Cimosa izkazali kot boljši gospodarji od nas,« pravi Foltyn.

Marko Jaklič pa je kritičen zlasti do vloge DUTB, ki je po njegovem mnenju zagrešila več napak, kot bi si jih v Cimosu smela privoščiti za ugoden razplet te sage. »Menim, da z DUTB ni mogoče reševati takega podjetja, preprosto zato, ker ni banka. Ob tem pa je DUTB neposredno odgovorna, da je dopustila mrhovinarsko plenjenje opešanega podjetja skozi bajne svetovalne pogodbe,« je neposreden Jaklič.

Jure Eržen

Zakaj Cimos ni kot General Motors?

Profesor Jaklič je med drugim mentor magistrske naloge, v kateri je avtor primerjal sanacijo Cimosa in ameriškega nasedlega velikana General Motorsa. Kaj so torej ključne razlike v pristopih k reševanju nasedlih industrijskih velikanov? »V grobem bi lahko rekli, da so Cimos pod diktatom DUTB sanirali tako, da so kupce njegovih izdelkov splašili do konca. Pri General Motorsu pa so se sanacije lotili bistveno bolj previdno, da ne bi povzročili nezaupanja med zaposlenimi in med dobavitelji,« odgovarja Jaklič.

Cimos so pod diktatom DUTB sanirali tako, da so kupce njegovih izdelkov splašili do konca. Pri General Motorsu so se sanacije lotili bistveno bolj previdno, da ne bi povzročili nezaupanja med zaposlenimi in med dobavitelji.

Ko je zaupanje kupcev v dobavitelja načeto, se težko povrne. Čeprav so poskus Cimosa, da pod okriljem DUTB oziroma države svoje kupce prepriča v več kot 20 milijonov evrov posojila, kupci bili pripravljeni sprejeti, je prav ta poskus načel njihovo zaupanje. Kot pojasnjuje Jaklič, veliki izdelovalci avtomobilov zaradi narave svojega posla ne morejo čez noč menjati dobaviteljev, zato je bil tak strošek zanje sprejemljiv. »Je pa taka dobaviteljeva prošnja jasen znak kupcu, da je dobavitelj v škripcih, in začne se ozirati po alternativah,« pravi profesor.

Cimos, ki ga vodi Gerd Rosendahl, je za lani načrtoval 272 milijonov evrov prihodkov od prodaje, vendar natančnih podatkov o lanskem poslovanju v podjetju še nimajo. Za primerjavo, predlanskim so ustvarili 384,8 milijona evrov prihodkov, še leto prej pa 412 milijonov.

Z vsakim dnem odlašanja je Cimos bližje katastrofi.

Za letos predvidevajo še nekoliko nižje prihodke, kar je posledica manjšega obsega poslov, pridobljenih v letih od 2013 do 2015 za to leto. Letos se namreč iztekajo življenjski cikli nekaterih proizvodnih projektov. »Lani smo sicer pridobili za skoraj 300 milijonov evrov novih poslov (velik del v zadnjem četrtletju, po podpisu kupoprodajne pogodbe med sedanjimi in prihodnjimi lastniki družbe), katerih serijska proizvodnja se bo večinoma začela prihodnje leto,« pravijo v Cimosu. Skupina ima trenutno 4000 zaposlenih, samo v Sloveniji jih je skoraj 1600. »Po diktatu DUTB, ki se je zgodil na škodo Cimosa, je podjetje v precejšnjih težavah. Če bo ostal, bo ostal močno skrčeni mali Cimos s programi, ki bodo za kupce zanimivi ne toliko zaradi izdelka, kot zaradi nizke cene,« meni Jaklič. Po njegovem mnenju je bil Cimos že do zdaj stroškovno konkurenčen, morebitni stečaj pa bi poleg zaposlenih, ki bi ostali brez dela, najbolj prizadel ugled slovenske industrije avtomobilskih delov, gonilne sile slovenskega izvoza.