KARTELI ali »naše stranke so sovražniki, konkurenti pa prijatelji«

A Daniels se ni zavedal, da nekdo vsako njegovo besedo vestno snema.
Človek, ki je pogovor snemal, je bil kar Mark Whitacre, podpredsednik te iste družbe. Že dve leti je poročal oblastem o organiziranem manipuliranju s cenami, na sebi pa je imel snemalno napravo, ki so jo namestili agenti FBI.

Čas je bil, da dokončno razkrije umazane igre in dogovore cele skupine navideznih konkurentov, ki so v resnici v sodelovanju skubili celoten trg. Donosni kartel se je tako zaradi žvižgača znašel na zatožni klopi in je končal klavrno. V tem primeru se je zgodba dokaj klavrno končala tudi za žvižgača, sam je namreč v tem času poneverjal poslovne listine in družbo okradel kar za 9,5 milijona dolarjev. Morda je bil prav to razlog, da je postal žvižgač, saj je ob prvih sumih na nezakonito poslovanje v družbi začel sodelovati z FBI, morda v upanju, da se bo rešil iz godlje, če bo s prstom pokazal še na precej večjo svinjarijo in krivce zanjo. A ko so na dan prišli tudi njegovi nečedni posli, je na imuniteto lahko kar pozabil in je končal za rešetkami.

To je bil prvi večji primer zrušenja kartela s pomočjo žvižgača. A zgolj upati na to, da se bo v vsaki umazani zgodbi sam od sebe pojavil skesanec, ki bo regulatorju na pladnju prinesel podatke in dokaze, ni ravno zanesljiva politika uničevanja kartelov. Zato so tako v ZDA kot v Evropski uniji pozneje začeli uporabljati institut, ki spodbuja celotne družbe, članice kartelov, da same prijavijo nelegalno ravnanje. Kaj jih k temu spodbuja? Obljuba, da lahko obdržijo kartelne dobičke in se povsem izognejo kazni.

Program prizanesljivosti

Obljubo o imuniteti so regulatorji zapisali v t. i. program prizanesljivosti, ki natančno določa ugodnosti za družbe, ki same razkrijejo nelegalne kartele. Evropska komisija je svoj prvi program prizanesljivosti uvedla leta 1996. Podatki kažejo, da institut deluje, saj je bilo z njegovo pomočjo odkritih kar nekaj kartelov in izrečenih mnogo kazni. Ker gre pri kartelnem dogovarjanju za izjemno velike nezakonite koristi, je edino smiselno, da so tudi zagrožene (in v praksi izrečene) kazni izjemno visoke. Za vse, razen za žvižgače.

Kdor se prvi pokesa …

Leta 2002 je Evropska komisija dopolnila svoj program prizanesljivosti, pri čemer je bila osrednja sprememba avtomatično priznana imuniteta. Udeleženec kartela, ki torej pride k regulatorju naznanit ravnanje kartela (in priskrbi dokaze), ima zaradi tega avtomatično imuniteto. Ni mu treba skrbeti, kakšno zaščito ali ugodnost mu bo regulator ponudil, saj ve, da je strah odveč. Seveda pa avtomatizem velja samo, če regulatorju zlorabe naznani pred uradnim začetkom postopka.
A odpustki niso zgolj za prvega, ki se oglasi. Program predvideva, da tudi po začetku postopka regulator zniža kazen prvemu, ki prizna in začne sodelovati v postopku ter priskrbi informacije, ki bistveno pripomorejo k postopku. Takšnemu udeležencu kartela se kazen zniža za 50 do 30 odstotkov, naslednji skesanec lahko računa na 20 do 30 odstotkov, vsi naslednji pa do 20 odstotkov.
Da bi postopek še olajšali in pospešili, so tudi vsi udeleženci postopka lahko deležni 10-odstotnega znižanja kazni, če krivdo priznajo in sprejmejo kazen ter ne zavlačujejo postopka s pritožbami.

Kazni za cel tovornjak

Poglejmo na primeru; leta 2010 je izdelovalec tovornjakov Komisiji naznanil obstoj tovornjakarskega kartela. V njem so poleg MAN-a sodelovali še Volvo/Renault, Daimler, Iveco, DAF ter Scania. Ni točno znano, kaj je bil povod, da so pri družbi MAN zažvižgali, a vsekakor so s tem sprožili klavzulo, po kateri za kartelno dogovarjanje ne prejmejo nobene kazni.

Karteli običajno sicer dosegajo visoke premije nad dobički, ki bi jih služili v normalno konkurenčnem okolju, a so kljub temu precej nestabilna oblika; da lahko dogovor učinkuje, se ga morajo vsi natančno držati, čeprav je seveda vsakomur v interesu, da bi prodal čim več, zato se pogosto zgodi, da skušajo dogovor nekoliko izigrati. Vsaka družba sicer želi izkoristiti visoke cene, ki obstajajo zaradi dogovora, a vendarle skušajo povečati svoj tržni delež; morda ponudijo skrit popust večjemu kupcu ali pa skušajo kako drugače premagati konkurente, s katerimi so sklenili nezakonito zavezništvo. Ob tem vendarle običajno kartela ni mogoče skleniti med vsemi udeleženci na določenem trgu. Tako se pogosto zgodi, da ima vsaj na katerem od trgov udeleženec kartela še vedno ostro konkurenco.
Velikim koristim navkljub so torej karteli po svoji naravi nestabilni in čeprav se jim pogosto uspe obdržati dolgo, običajno prej ali slej pride do nečesa, kar kartel razdre, še posebej če gre za nezakonito ravnanje in se vsak od udeležencev boji tudi visokih kazni. In te so bile v zgoraj omenjenem tovornjakarskem primeru res astronomske. MAN se je kot žvižgač kazni izognil, združba Renault/Volvo (Renault Trucks je namreč v lastništvu Volva) bi prejela kazen v višini več kot 1,6 milijarde evrov, a ker je po začetku postopka začela sodelovati in pomagala zbirati dokaze proti ostalim, so jim kazen znižali za 40 odstotkov, tako da je izrečena kazen znašala 660 milijonov evrov. Daimler, ki je popustil kot naslednji in si tako prislužil 30-odstotno znižanje kazni, je kljub odpustku vseeno pristal pri nekaj več kot milijardi evrov kazni, Iveco je moral plačati 494 milijonov kazni (ob upoštevanju 10-odstotnega zmanjšanja), polno kazen pa sta morala plačati DAF (752 milijonov evrov) in Scania (880 milijonov evrov) – slednja najprej ni želela priznati nepoštene prakse in se je pritožila, a ji to ni pomagalo.

Prvi slovenski primer

V Sloveniji smo prav pred kratkim dočakali prvi primer uporabe tega instrumenta. Agencija za varstvo konkurence je zaradi kartelnega dogovarjanja družbam Arriva Alpetour, Nomago in Integral Brebus izrekla več kot 3 milijone evrov kazni. Skoraj milijonski kazni pa so se izognile družbe Arriva Štajerska, Arriva Dolenjska in Primorska ter Veolia Ljubljana, ker so dogovarjanja o usklajenem nastopu na razpisih in razdelitvi trga prijavile regulatorju (skupna globa zanje bi znašala 935.130 evrov).

Svobodni kot ptički na veji?

So žvižgači torej rešeni vseh skrbi? Visoki kazni regulatorja se sicer izognejo, ni pa zagotovljeno, da jim žvižganje ne bo prineslo nikakršne škode.

Kadar gre za velike primere, v katerih družbe poslujejo na mnogih trgih, jih za morebitno kartelno dogovarjanje vseeno lahko udari kazen na kakšnem drugem trgu. Če žvižgač kartel naznani Evropski komisiji, si imuniteto pridobi zgolj za evropsko tržišče, ne pa za ves svet. Prav tako institut pomeni oprostitev zgolj kazni, ne pa vsakršne odgovornosti. Kot se zdaj dogaja tudi s tovornjakarskim kartelom, se družbe namreč lahko znajdejo pod plazom odškodninskih tožb nekdanjih strank, ki želijo povrnitev plačanih previsokih cen, ki so bile posledica kartelnega dogovarjanja. Izdelovalci tovornjakov se s tem že spopadajo, drži pa, da te odškodnine ne bodo v seštevku tako visoke, kot so bile kazni, pač pa bodo vsaj za en velikostni razred manjše.
Program prizanesljivosti se je v Evropi izkazal kot odličen instrument; v zadnjih dveh desetletjih je bil uporabljen v več kot 60 primerih in je zaslužen za dve tretjini vseh odkritih kartelov. Poskrbeti je treba le, da regulatorji zaradi dobrih rezultatov programa ne bi zaspali na lovorikah in se zanašali zgolj na žvižgače.