Kariera in delo: V gradbeništvu je perspektiva

Gospodarska kriza, ki je bila povod za propad slovenskih gradbenih velikanov, je vplivala tudi na vpis v programe s področja gradbeništva, in ta se je prepolovil. Dejavnost je bila v očeh ljudi celo kriminalizirana. V zadnjih letih se podoba spreminja, čemur sledi tudi rast vpisa v tovrstne izobraževalne programe. »Staršem otrok je treba povedati, da je v gradbeništvu perspektiva,« je prepričan Gvido Jager, ravnatelj Srednje gradbene, geodetske in okoljevarstvene šole Ljubljana.

»Gospodarska rast v Sloveniji je ena največjih v Evropski uniji, obenem pa primanjkuje kadrov v vseh panogah. Veliko dela nas čaka na področju izobraževanja. Med drugim se premalo pozornosti namenja prepričevanju staršev, da je za njihove otroke dobra prihodnost v poklicnem izobraževanju,« je na nedavnem posvetu o kadrih v gradbeništvu povedal Branko Meh, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije.



Kot je dejal, so v preteklem obdobju starši za svoje otroke videli možnost predvsem v visokem šolstvu, z uvedbo vajeniškega sistema pa se vračamo na staro. Kljub temu ocenjuje, da številke še niso spodbudne, saj je v vajeniški sistem in poklicno izobraževanje vpisanih premalo otrok. »Povedati bi bilo treba zgodbo o prvem možu BMW, ki je začel kot proizvodni delavec, a je v svoji poklicni karieri napredoval v vodstvo skupine. Če se otrok odloči za vajeništvo, mu pot ni zaprta, pač pa ga lahko vodi vse do doktorata,« je poudaril.


 

Na zahodu boljše plače

Branko Meh je omenil, da so v Slovenijo še v času nekdanje Jugoslavije tradicionalno prihajali gradbeni delavci iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške in Srbije, a dandanes vse bolj iščejo priložnosti drugod po Evropi, kjer so bolje plačani. Po njegovem mnenju je težava slovenska davčna politika, ki močno obremenjuje plače, obenem pa so podjetja tudi zaradi konkurence prisiljena v nižanje stroška delovne sile. »Če bi slovenska podjetja nudila delavcem v gradbeništvu 1000 do 1200 evrov mesečne plače, kolikor zaslužijo v zahodnoevropskih državah, bi bil njihov strošek 2000 evrov bruto, kar je nevzdržno,« ga je dopolnil Franc Meža, podpredsednik sekcije gradbincev pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije.

»Verjamem, da bi bilo treba dolgoročno poskrbeti, da kader vzgajamo doma, z delavci od drugod pa pokrivati konice,« je izpostavil. Kot je navedel, so s propadom velikih gradbenih podjetij posle, v katere vlaga država, začele prevzemati projektne družbe, ki pa ne vlagajo v izobraževanje svojih kadrov.
 

 

Negativna podoba v družbi

Negativna podoba gradbenih podjetij v medijih in družbi je prav tako vplivala na to, da se je manj otrok odločalo za šolanje v tej panogi. To je potrdila tudi Elvira Šušmelj z ministrstva za šolstvo. Po njenih besedah je bilo leta 2007 največ dijakov vpisanih v programe s področja gradbeništva, skupno tri odstotke vseh. Že leto dni pozneje, s prihodom krize, pa je ta delež upadel na skupno 1,3 odstotka, v zadnjih treh letih je spet narasel in znaša 1,8 odstotka. Je pa absolutno število dijakov zdaj glede na upad generacij manjše kot leta 2008. »Šolske programe prilagajamo potrebam v gospodarstvu, in sicer spodbujamo kadrovske štipendije z več prakse, odprtimi kurikulumi in ohranjanjem programov ne glede na število vpisov, da bi zagotovili kontinuiteto ponudbe posameznih poklicnih profilov, in nenazadnje smo uvedli vajeništvo,« je naštela.

Gvido Jager, ravnatelj prej omenjene šole, je prav tako povedal, da so občutili breme krize. Za njih je bilo najhuje leta 2015, saj so se celo zbali za obstoj izobraževalnega programa. »V tistem času ni nihče verjel, da bo gradbeništvo še kdaj zaživelo in število vpisov se je prepolovilo. Veljalo je, da se v gradbeništvu ne plačuje, in nanj se je celo gledalo kot na kriminalizirano dejavnost,« je pojasnil.



Leto pozneje pa so se na šolo vpisali mladi iz tujine. »Kot se je pokazalo, je prav tu naš potencial in rešitev, predvsem pri tem, da ta šolan kader tudi obdržimo. Velja jih tudi povabiti, da pridejo k nam, predvsem iz območja nekdanje Jugoslavije, saj je vse od 80-ih let prejšnjega stoletja prav od tam prihajal pomemben del kadra v slovensko gradbeništvo,« meni Jager, vesel, da se je plačilna disciplina v gradbeništvu uredila. Podjetja želi spodbuditi k podeljevanju kadrovskih štipendij. »Pomemben pa je tudi odnos delodajalcev do vajencev, ki ne sme vzbuditi vtisa, da gre za izkoriščanje,« je podčrtal.
 

Pomanjkanje kadrov rešujejo s tujci

Pomanjkanje domačih kadrov v gradbeništvu podjetja rešujejo z zaposlovanjem tujih delavcev. Kot je poudarila Anka Rode z zavoda za zaposlovanje, pa so postopki za zaposlovanje tujih delavcev precej dolgotrajni. To je sicer olajšal že pred leti sprejeti sporazum naše države z Bosno in Hercegovino, ki omogoča izdajo delovnega dovoljenja za tri leta (po prvem letu lahko delavec zamenja delodajalca), z letošnjim letom pa je mogoče vlogo za tujega delavca oddati tudi v elektronski obliki (sistem e-VEM). Podobno bo omogočal tudi istovrstni sporazum s Srbijo, ki pa še čaka na ratifikacijo v državnem zboru.



Rodetova je prepričana, da bo za zadostitev potreb po delavcih glede na napovedi o gospodarski rasti v prihodnjih letih treba sprejeti še več ukrepov za pridobivanje potrebne delovne sile za naše gospodarstvo. Morda tudi z odpravo določenih administrativnih postopkov, ki po nepotrebnem podaljšujejo pridobivanje dovoljenj za tuje delavce.
 

Pomembna so priporočila

»V družbi Pomgrad se, tako kot večina podjetij v panogi, spopadamo s pomanjkanjem tehničnega in inženirskega kadra. Potreben kader, ki ga torej v Sloveniji ne najdemo, smo primorani nadomestiti s tujimi delavci,« je povedala Alenka Samec, vodja splošnega in kadrovskega oddelka v Pomgradu. V skupini imajo zaposlenih 43 tujcev od skupno več kot 840 zaposlenih, kar je manj kot pet odstotkov. Te delavce zaposlujejo večinoma na podlagi priporočil že zaposlenih tujcev v podjetju. Samčeva je v zvezi s dolgotrajnostjo postopkov navedla, da pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo na upravni enoti traja več kot dva meseca.



Tuji delavci, ki delajo v njihovem podjetju, prihajajo iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Delovna mesta, ki jih zasedajo, pa so zidar, tesar, ključavničar in upravljavec žerjava. Večinoma so moški, prevladujoča starost pa je med 45 in 55 let. Prvo skupino tujih delavcev so v Pomgradu zaposlili v začetku leta 2017 in ti so tam še vedno zaposleni.

»V CPK so potrebe po zaposlovanju delavcev iz tujine odvisne predvsem od trenutnih razmer na trgu delovne sile v Sloveniji, kar je odvisno od zasedenosti gradbenih kapacitet in investicij v teku,« so povedali v tem koprskem gradbenem podjetju. Delež tujih delavcev je pri njih zanemarljiv, vsi pa so v rednem delovnem razmerju. Predvsem zaposlujejo delavce iz Bosne in Hercegovine. Tudi v tem podjetju izpostavljajo dolgotrajne in zapletene postopke. »Če gre za deficitaren kader, so postopki nekoliko hitrejši, sicer pa so dolgotrajni in zamudni. Želimo si, da bi bili v bodoče vsi postopki pri zaposlovanju tuje delovne sile poenostavljeni in predvsem hitrejši,« poudarijo.