Kapitalizem je vse slabši po številnih kazalnikih kakovosti življenja

Christian Felber se je rodil leta 1972 v Salzburgu in je po študiju romanistike, politologije, psihologije in sociologije od druge polovice 90. let prejšnjega stoletja deloval kot politični aktivist in publicist.
Fotografija: Robert Gortana
Odpri galerijo
Robert Gortana

Na začetku prejšnjega desetletja je bil Christian Felber eden od ustanoviteljev gibanja Attac Österreich, avstrijskega dela mednarodnega gibanja, ki se zavzema za demokratično in družbeno pravično organizirano globalno gospodarstvo. Po letu 2014 se je Felber, ki je bil takrat že dobro znan v javnosti, posvetil političnemu projektu »ekonomije skupne blaginje« in ustanavljanju »banke za skupno blaginjo«. Uvrstili so ga v avstrijske gimnazijske učbenike kot predstavnika alternativnih ekonomskih teorij in ga omenjali poleg znanih ekonomskih teorij Marxa (marksizem), Keynesa (keynesijanstvo), Friedmana (monetarizem) in Hayeka (neoliberalizem).

Kakovost medčloveških odnosov, količina časa, ki ga imamo na voljo zase, to, da kot oseba lahko dosežemo vse, česar smo sposobni, in družbena povezanost so kazalniki, po katerih je kapitalizem vse slabši in slabši.

Spomladi leta 2016 je zato več kot sto znanih avstrijskih ekonomistov napisalo protestno pismo zvezni ministrici za izobraževanje in v njem opozorilo, da se čutijo užaljene, ker v šolskih knjigah omenjajo političnega aktivista Felberja, ki sploh nima ekonomske izobrazbe in ni napisal nobene znanstvene ekonomske publikacije. Felber, ki je leta 2015 kar 131-krat predaval v 25 državah ter so ga zadnja leta večkrat imenovali za sodelavca in raziskovalca v visokih ustanovah na nemškem govornem območju (leta 2018 na IASS v Potsdamu in na univerzi za uporabne umetnosti na Dunaju), je v dunajskem časopisu Standard odgovoril, da je ponosen, da ne spada med formalno uveljavljene ekonomiste. Hkrati je opozoril, da tudi Adam Smith, oče sodobne ekonomije, ni bil ekonomist, ampak moralni filozof. Felberjevi moralno-filozofski utemeljitvi gospodarstva skupne blaginje je vredno prisluhniti.

V resnično humanem svetu, v kakršnem bi verjetno skoraj vsi ljudje hoteli živeti, dobiček nekega človeka ne bi povzročil izgube drugemu človeku, prav tako ne bi škodil naravi. Kako je po vašem mnenju mogoče uresničiti takšno utopijo?

Še vedno veliko ljudi misli, da mora biti družba in življenje v njej organizirano na podlagi nizkih nagonov. To je religija, in to zelo uspešna. To je tudi sistem, v katerega verjame gospodarstvo.

Dokazan v praksi.

Delno. Kapitalizem ima pozitivne in negativne kazalnike, glede na to, na kaj smo pozorni. Če pogledamo finančne kazalnike, ima kapitalizem zelo pozitivne rastoče kazalnike: bruto družbeni proizvod, skupno gospodarsko rast, obseg mednarodne trgovine … Povečuje se tudi materialna blaginja. Toda blaginjo sestavljajo tudi občutki sreče in zadovoljstva v življenju, nedotaknjena narava … Zdaj imamo na voljo tudi kazalnike za vse to, kar naredi ljudi res srečne. Pri tem je kapitalizem vse slabši. Mediji povzdigujejo finančne kazalnike, ki so najpomembnejši v Davosu in na podobnih srečanjih, toda niso samo takšni kazalniki tisti, na čemer temelji subjektiven občutek o dobrem počutju. Res smo zadovoljili temeljne potrebe, toda tega nismo storili izključno zaradi kapitalizma. Zadovoljiti jih je mogoče tudi v drugih gospodarskih sistemih. Kakovost medčloveških odnosov, količina časa, ki ga imamo na voljo zase, to, da kot oseba lahko dosežemo vse, česar smo sposobni, in družbena povezanost so kazalniki, po katerih je kapitalizem vse slabši in slabši.

Kje vidite izhod iz slepe ulice?

V mešani obliki, ki izkorišča moč svobodne zasebne pobude in pozitivno moč tržnega gospodarstva, ki pa ni nujno kapitalistično, saj je lahko tudi kooperativno, etično tržno gospodarstvo. Vsakdo bi moral imeti na voljo možnost, da ustanovi podjetje, ki pomaga ustvarjati gospodarstvo za skupno blaginjo.

Vsakdo bi moral imeti možnost, da ustanovi podjetje, ki pomaga ustvarjati gospodarstvo za skupno blaginjo. Vsako podjetje bi moralo poročati o svojem socialnem vedenju in svojih finančnih kazalnikih. Oboje bi moralo biti uravnoteženo.

Vsako podjetje bi moralo poročati o svojem socialnem vedenju in o svojih finančnih kazalnikih. Oboje bi moralo biti uravnoteženo. Če je finančna bilanca stanja negativna, boste izginili s trga in bankrotirali. In če bi bila vaša socialna bilanca stanja negativna, sem prepričan, da bi prav tako morali izginiti s trga.

Rešitev vidim v ravnotežju med obema skrajnostma. Na eni strani imate socializem, v katerem niso dovolili zasebne pobude, zato so se mu kljub nekaterim prednostim, ki jih je ponujal, ljudje prostovoljno odpovedali. Kapitalizem je druga skrajnost, v kateri povečujemo dobiček v škodo drugih ljudi, družbe, naravnega okolja in prihodnjih rodov. Ponavljam, zavzemam se za zasebno pobudo in trg, vendar mora biti merjenje uspeha odvisno tudi od tega, ali je poslovanje podjetja hkrati dobro za skupnost. Mislim, da bi vsako podjetje moralo prikazovati svojo »bilanco stanja skupne blaginje«, družbena skupnost – občina oziroma mesto ali dežela – pa bi morala na podlagi tega nagraditi to podjetje, če je tudi ta njegova bilanca dobra. Takšnim podjetjem bi morali oddajati javna dela, jim namenjati subvencije, davčne olajšave …

Poleg tega homo oeconomicus ne bi smel biti več edino, kar raziskujejo na univerzah. V središču pozornosti bi moral biti homo universalis: celovit človek, ki se zaveda svojih občutkov in potreb ter je družbeno inteligenten, ne samo sebičnež, ki kopiči sredstva za lastno korist in ga ne zanimajo vprašanja, povezana z naravnim okoljem in prihodnostjo.

Številna podjetja že več let pripravljajo svoja ekološka poročila in poročila o »podjetniški družbeni odgovornosti«.

To je samo trženjski postopek, s katerim nas poskušajo prepričati, da je neko podjetje do okolja prijazno, čeprav to ni res. Oddelek, ki je v nekem podjetju pristojen za odnose z javnostjo, poskuša tako prikazati izdelke in storitve svojega podjetja kot ekološko neoporečne. Tako si samo poskušajo olajšati svojo vest. Številnih sistemov takšnega poročanja ne nadzirajo zunanji nadzorniki, ti sistemi niso primerljivi med seboj, niso pravno zavezujoči in nimajo pravnih učinkov.

Kakšno bi moralo biti »socialno poročilo« poslovne organizacije? Ali imamo na voljo jasne, preverljive in primerljive kazalnike?

Zelo preprosto: poročilo o splošni blaginji bi moralo biti podobno finančnemu poročilu. Nekoč smo imeli veliko mnenj o tem, kako pripraviti finančno poročilo. Sčasoma so se ljudje dogovorili o enem od načinov, ki je postal predpisan, zakonsko zavezujoč standard. Če nekdo ne pripravi finančnega poročila, ga trgovinsko sodišče izbriše iz registra in takšno podjetje neha poslovati. Finančno poročilo preverjajo zunanji gospodarsko-finančni nadzorniki.

V središču pozornosti bi moral biti homo universalis: celovit človek, ki se zaveda svojih občutkov in potreb ter je družbeno inteligenten, ne samo sebičnež, ki kopiči sredstva za lastno korist in ga ne zanimajo vprašanja, povezana z naravnim okoljem in prihodnostjo.

To je svoboden poklic, saj to niso državni uradniki. Ugotovitve takšnega poročila in ugotovitve nadzornikov, ki ga preverijo, imajo pravne učinke, saj vplivajo na višino davkov, finančno odgovornost in celo obstoj podjetja. Tudi bilanca stanja skupne blaginje je lahko takšna. Različne oblike takšne bilance stanja so v različicah že predlagali Global Reporting Initiative, ISO 26000, Global Compact in B Corporation. Če bi te predloge združili in bi postali pravno zavezujoči, nato pa bi jih preverjali zunanji in neodvisni etični nadzorniki, bi se lahko odločili tudi o tem, kakšni bi morali biti pravni učinki takšnih bilanc stanja. Odločili bi se, denimo, kako bi vplivale na višino obdavčitve, upravičenost do subvencij, sodelovanje na javnih razpisih in v raziskovalnih projektih, kako visoke carine bi morali plačati … Tako na trgu ne bi več prevladovala težnja po čim nižjih cenah. Cena ne bi bila več najmočnejši signal na trgu in vsi skupaj bi se prepričali, da so najcenejša pravzaprav podjetja, ki so najbolj ekološka, najbolj socialna, najbolj humana in najbolj solidarna – ter hkrati seveda tudi poslovno uspešna in dobičkonosna. Prav takšna podjetja – in ne tista, ki so egoistična in jih zanima samo lastna korist – bi hkrati reševala tudi družbene probleme. O tem je pravzaprav razmišljal že Adam Smith. Sanjaril je o tem, da bi posamezen uspeh podjetja na prostem trgu nazadnje povečal tudi skupno blaginjo. Prepričan je bil, da bo vse urejala »nevidna roka«. Zdaj smo poskrbeli za to, da si je vse to mogoče predstavljati: »Bilanco stanja skupne blaginje« smo vključili v gospodarski mehanizem družbe, da bo vplivala na individualne cilje podjetja in strateški cilj, skupno družbeno blaginjo. Danes poznamo številne primere individualnega uspeha, ki je hkrati tudi družbeni neuspeh, denimo odpuščanje zaposlenih in odpravljanje delovnih mest, medtem ko se dobiček podjetij povečuje.

Robert Gortana
Robert Gortana

»Skupna blaginja« vendarle ne zveni kot nekaj, kar je mogoče natančno izmeriti in prikazati matematično natančno kot, denimo, letno finančno bilanco stanja podjetja.

Ti podatki so razumljivejši od finančne bilance stanja. Kdo sploh razume finančno bilanco stanja?! Nihče! Seveda nekateri vidiki skupne blaginje niso natančni. Ugotovimo lahko, ali je neko delovno mesto zdravo, ali je varno, ali ima zaposleni pravico do soodločanja, ali je delo prilagodljivo in ali so v delo dovolj vključeni ljudje iz družbenih skupin, ki so tradicionalno v neugodnem položaju. Poudarjam, govorim o dovolj natančnih kazalnikih, ki omogočajo, da podjetje uvrstimo v eno od petih kategorij med rdečo in zeleno barvo. Lestvica takšnih »petih nogometnih lig« je dovolj dobra, da, denimo, neko podjetje oprostimo plačila davkov oziroma jih podvojimo za drugo podjetje.

Finančna bilanca stanja je polna »čarovnij« in sploh ni tako zelo natančna, kot ljudje mislijo. Ne razume je nihče, razen finančnih revizorjev in davčnih svetovalcev. Njene postavke o vrednosti nepremičnin in vrednostnih papirjev so čista čarovnija. Bilanca skupne blaginje pa ima zelo natančne postavke, denimo neenakost prihodkov. Zelo natančen je podatek o tem, za koliko so tvoji direktorski prihodki višji od mojih delavskih – so 10-, 1000- ali 12.546-krat višji? V bilanci splošne blaginje je nekaj zelo natančnih kazalnikov, drugi so manj natančni, vendar so tudi ti popolnoma dovolj dobri. Vsakdo, ki je končal osnovno šolo, lahko razume takšno bilanco stanja, njene kazalnike o delovnih razmerah, razporeditvi prihodkov, vplivu na okolje …

Bi se ljudje hoteli poglabljati v takšno »literaturo«?

Ljudje bi podatke o bilanci stanja skupne blaginje lahko odčitali neposredno v supermarketih in na drugih prodajnih mestih s črtne kode QR na embalaži izdelkov na policah. Tisti, ki se jim mudi, bi lahko prepoznali že rdečo, zeleno ali oranžno oznako na embalaži. Lahko bi navedli tudi odstotni delež, denimo 13, 30 ali 63 odstotkov od maksimuma skupne blaginje. Tisti, ki bi jih zanimali podrobnejši podatki, bi odčitali črtno kodo QR na embalaži in podrobneje preverili bilanco stanja podjetja.

Govorite o stvareh, ki verjetno zanimajo vse več ljudi, vsaj v razvitejših delih sveta. Vem, da nisem edini, ki vedno, kadar vidi oblačila in druge izdelke po zelo nizki ceni, pomisli, kako malo zaslužijo delavci, ki jih izdelujejo v eni od manj razvitih držav.

Razumljivo se je nato treba vprašati, ali delavec v tekstilni tovarni v Bangladešu ali Indiji zasluži dovolj denarja, da lahko pošlje otroke v šolo ali ne. Ali morajo tudi njegovi otroci delati, namesto da bi hodili v šolo?

Tuji delodajalci ponavadi trdijo, da imajo njihovi tamkajšnji zaposleni višje dohodke od povprečja okoliškega prebivalstva.

Pri družbenopolitičnih vprašanjih ne bi smeli samo poslušati izjav storilcev, ampak bi morali demokratično odločati o tem, kaj je dobro in zaželeno. Bančnih pravil Basel III ni pisala samo ena banka, zato tudi bilance stanja skupne blaginje ne bo pisalo, denimo, tekstilno podjetje KiK ali katerokoli drugo podjetje. O bilanci stanja skupne blaginje bodo demokratično odločali v parlamentu. Tako kakor so v Nemčiji finančno bilanco stanja definirali v tamkajšnjem zakonu o trgovini in v Avstriji v zakonu o podjetju, bi bilanco stanja skupne blaginje lahko uvrstili v ustrezen zakon v Nemčiji, Avstriji, Sloveniji in drugih državah ter vsa podjetja prisilili, da bi jo redno objavljala.

Koliko kazalnikov bi morala imeti?

Teoretično bi jih lahko imela več sto. Na podlagi teorije sistemov smo se odločili za 20 tem oziroma dejavnikov. So prepoznavni in hkrati najbistvenejši ter zelo reprezentativni. Vsak od njih upošteva tudi več vidikov. Vsak vidik ima štiri ravni z opisi, kako jih doseči. Podjetju ne bi bilo treba dosledno upoštevati teh nasvetov, ampak bi lahko uresničilo želene cilje pri posameznih vidikih tudi po svoje in bilo pri tem inovativno.

In verjetno se mu ne bi bilo treba ukvarjati z vsemi vidiki enakovredno?

O tem bi odločalo podjetje. Vsakdo bi imel posebne teme, ki bi se jim bolj posvetil, in tiste, s katerimi bi se ukvarjal nekoliko manj zavzeto. Za prve bi dobil več točk, za druge manj ali pa sploh ne. Lahko bi dobil tudi negativne točke oziroma bi ga tako kaznovali.

Ali je to podobno »okoljskemu odtisu«, s katerim vsakdo lahko izmeri, kakšen je njegov skupni vpliv zaradi količine zaužitega mesa, letalskih poletov, vožnje z avtomobilom ali javnimi prevoznimi sredstvi …?

Natanko tako, za izogibanje mesnim jedem dobite točke, za pogoste polete pa jih ne dobite oziroma dobite negativne točke.

Ste že pripravili priročnik o kazalnikih skupne blaginje?

Seveda. Ima sto strani, nemški naslov se glasi Arbeitsbuch zur Gemeinwohlbilanz. Na voljo je tudi v angleščini.

Ali poznate podjetja, ki so pozitiven zgled za bilanco stanja skupne blaginje?

El Puente iz Hannovra, Oikopolis iz Luksemburga in Grüne Erde iz Gornje Avstrije so nekatera takšna podjetja. Grüne Erde ekološko odgovorno izdeluje pohištvo. El Puente se ukvarja s trgovino med proizvajalci v Afriki in Južni Ameriki na eni strani ter porabniki v Evropi na drugi strani. Oikopolis je vodilni veletrgovec z organsko »biološko« hrano v Luksemburgu in je organiziran kot zadruga. Pravkar so me povabili v neko nemško skupnost občin, ki bi rada postala prva »regija skupne blaginje v Nemčiji«. Regija je v nemški deželi Hessen, v katere ustavi piše, da »dejavno podpira zadružništvo«, torej ga mora podpirati deželna vlada. Ugotavljam, da se po vsem svetu dogaja preporod zadružnega organiziranja. Prav v Avstriji ustanavljamo zadružno Banko za skupno blaginjo (Bank für Gemeinwohl). Nimamo še dovoljenja za bančno poslovanje, smo pa že vložili prošnjo za pridobitev bančne koncesije, o kateri zdaj odločajo. Imamo že ustrezno zadrugo, ki je imela na začetku leta 2018 več kot 6000 solastnikov, ustanoviteljev tega projekta. To bo prva banka za skupno blaginjo na svetu.

Kako bo delovala?

Dobra novica je, da so v italijanskem proračunu za leto 2016 prvič definirali, kaj je etično bančništvo: dobička se ne sme pridobivati od podjetja; vlagati je treba samo v dejavnosti s trajnostnim razvojem; organizacija mora biti demokratična; največja razlika v dohodkih v podjetju lahko znaša 1 : 5; pri poslovanju ne sme biti špekulacij. Pred navadnim preverjanjem posojilne sposobnosti, kakršnega opravi vsaka banka, bomo opravili etično preverjanje posojila. Preverili bomo, kako bo projekt, za katerega prosijo banko za sredstva, vplival na naravno okolje, podnebje, demokracijo, človeško dostojanstvo, vso družbo … Za pridobitev posojila ni treba, da delate nekaj posebno dobrega; dovolj je, da ne delate škode. Financirali smo že pet projektov, ne s posojili, saj še nimamo bančne koncesije, ampak z množičnim financiranjem. Tu počnemo to, kar bodo delale banke in borze v prihodnje – preverjamo, ali bo delovanje podjetja, ki potrebuje kapital, škodilo družbi na planetu v medčloveških odnosih ali pri okoljskih zadevah. Gospodarstvo je za nas samo tisto poslovanje, ki je predvsem etično in ne povzroča škode – poleg tega, da je seveda finančno smiselno in gospodarno. Naš odgovor je in–in, ne pa ali–ali.

Očitno menite, da pohlep ni najmočnejši dejavnik, ki spodbuja človeka k delovanju.

Dokazano je, da ima človek prirojen čut za pravičnost in da se je pripravljen boriti zanjo. Znanost je dokazala, da je človek pripravljen spontano pomagati drugemu človeku, da lahko sočustvuje z drugimi in da ga sodelovanje močneje spodbuja k delovanju kakor tekmovalnost.

Več iz rubrike

ikonomija

Električno energijo je možno pridobivati iz zraka

Britanski izumitelj, ki se ga je prijel vzdevek Elon Musk v zeleni tehnologiji, je v domači garaži iznašel način za pridobivanje zelene električne energije – iz ozračja.

ikonomija

Vse več napadov na teorijo QAnon; privrženci napovedujejo Trumpbook

Družbeno omrežje Twitter je v ponedeljek sporočilo, da je po vdoru privržencev ameriškega predsednika Donalda Trumpa v kongres blokiralo več kot 70.000 uporabniških računov, povezanih s teorijo zarot…

ikonomija

Od Hrvatice odvisen uspeh Nasine misije na Marsu

Hrvatica, ki je hkrati članica Nasine ekipe, je bila zadolžena za načrtovanje roverja, ki bo v letu 2021 pristal na Marsu.

ikonomija

Lov na Nezemljane se nadaljuje

Desetletja dolgo iskanje življenja drugod po vesolju še nikoli ni bilo tako intenzivno, kot bo letos.

Komentarji: