Kam odhajajo Slovenci

Da smo Slovenci narod, ki se ne mara seliti prav daleč od svoje rodne države, ni le nacionalni mit. Uradni podatki Statističnega urada RS kažejo, da se je največ Slovencev v zadnjem desetletju preselilo v eno izmed evropskih držav. Med temi zadnja leta prednjači Avstrija, kamor se iz leta v leto seli več Slovencev; leta 2008 so se tja preselili 603, lani že 2404.
Fotografija: Pexels
Odpri galerijo
Pexels

Druga država, kamor se najraje selimo, je Nemčija, kamor je lani odšlo 1795 Slovencev, radi imamo tudi Švico, nekaj sto posameznikov pa se vsako leto preseli tudi v Severno Ameriko in Azijo, kamor odhajajo prav najvišje izobraženi, ki imajo med evropskimi državami najraje Veliko Britanijo, Avstrijo, Nemčijo, Švico. V zadnje tri sicer odhaja večinoma kader s srednješolsko izobrazbo, največ jih dela v predelovalnih dejavnostih ter gradbeništvu. Številke Slovencev po svetu so v resnici vsaj še enkrat višje, kot kažejo uradni podatki, saj marsikdo ne odjavi stalnega prebivališča, še posebej ko se selijo znotraj držav Evropske unije. Prav tako je vedno bolj prisoten trend digitalnega nomadstva, ko predvsem mladi visoko izobraženi pol leta ali vse leto potujejo po svetu, račune pa izdajajo prek slovenskega espeja in tukaj tudi plačujejo davke, čeprav v resnici tukaj ne živijo.

Pexels
Pexels

Zakaj, preberite v zgodbi Klemena Selakoviča, ki Slovenijo visoko ceni in se vanjo rad vrača, a vsaj pol leta preživi v Aziji. V zgodbi Tonyja Lenka preberite, zakaj je Avstralija za espejevce veliko bolj privlačna kot Slovenija. Zakaj Silicijeva dolina ni boljša od Slovenije, pove Ana Lukner, komunikologinja Sabina Vrhnjak pa z nami deli pozitivno izkušnjo, ki jo je dobila pri delu v največji pozavarovalnici v Švici.

Pexels
Pexels

 


V Silicijevi dolini ti privoščijo uspeh

Ana Lukner, podjetnica, inspiracijska predavateljica in ustanoviteljica Anine zvezdice, je San Jose v ZDA spoznala že pri 18 letih, ko je tam končala univerzitetno izobraževanje na lokalni univerzi ter se zaljubila v Silicijevo dolino, njene ljudi in njihov način razmišljanja. »Že takrat sem se odločila, da si bom v življenju prizadevala, da bom nekoč delala polovico časa v Sloveniji, polovico pa na drugi strani luže. Nekateri ljudje so me sicer čudno gledali, kako da mi bo to uspelo, a jaz sem le poslušala sebe in to dosegla.«

Nekaj let po študiju je v San Joseju preživela 30 odstotkov časa in 70 odstotkov časa v Sloveniji, danes tam preživi 80 odstotkov časa, preostali del pa v domovini. »Tako dobim od obeh držav največ,« pravi sogovornica, ki je zadnje leto najbolj aktivna kot vodja izpostave ABC pospeševalnika v Silicijevi dolini, tam pa vodi tudi Anino zvezdico in predava. Prednost Silicijeve doline vidi v njenem utripu. »To je središče sveta inovacij, IT in razvoja. Vibracije, ki tu nastajajo, sem začutila že v študijskih letih. Ta odprti duh, v katerem sem bila tudi vzgajana, me je popolnoma prevzel, tukaj je delo vrednota, ljudje so sproščeni in ti privoščijo uspeh, niso nevoščljivi.«

»Mreža poznanstev, ki si jo ustvariš, te poriva naprej, neverjetno je, kako si ljudje tukaj medsebojno pomagajo in kako se zato vse dogaja s svetlobno hitrostjo. Ravno to zelo pogrešam v Sloveniji. To pristno povezovanje in neobremenjenost. Zadnja leta sicer opažam, da se v Sloveniji stvari malo izboljšujejo, predvsem zaradi mladih, ki smo dojeli, da moramo stvari vzeti v svoje roke in nehati gledati nazaj, ampak naprej.« Slovenija ima po njenem mnenju velikanski potencial na mnogih področjih, »edina ovira na poti do zmage pa si je kar sama«. »Severna Kalifornija ponuja lepo naravo, prijetno klimo, a tukaj za kvalitetno življenje potrebuješ veliko več kot pri nas. Slovenija pa večini svojih prebivalcev ponuja zares visok in pester standard življenja, česar o ZDA ne morem reči. Žal se tega ne zavedamo dovolj, to našo čudovito državo bi lahko popeljali na višjo raven, kjer bi že zdavnaj morala biti, in za to si bom tudi prizadevala. Z ABC pospeševalnikom ustvarjamo most med Evropo in Silicijevo dolino, z enim stebrom v ZDA in drugim v Sloveniji, in prepričana sem, da bosta od tega imeli ogromno koristi obe strani.«

 


Azija daje prednost zahodnim specialistom

Klemen Selakovič, mladi kreativec in spletni oblikovalec, zadnje čase preživlja pol leta v Sloveniji, pol pa v Aziji. Čeprav je kvaliteta življenja v Sloveniji po njegovem mnenju zelo dobra, zimo raje preživi na toplem. Trenutno je na Filipinih, trikrat na leto gre na primer v Peking, kje redno sodeluje z enim od ameriško-kitajskih programskih zagonskih podjetij EventBank, prihodnji teden odhaja v Hongkong, opiše svoje življenje digitalnega nomada sogovornik, ki je bil v letih 2013 in 2015 v Sloveniji nagrajen z nagrado mladi kreativec leta. »Azijo bi rad izkoristil predvsem zaradi njene gospodarske rasti. Prav zaradi njihovega nenehnega razvoja obstaja ogromna potreba po vseh vrstah IT-specialistov za delo na različnih produktih, prednost pri najemanju pa azijska podjetja dajejo zahodnim kadrom.« Kar zadeva življenjski standard, je po mnenju sogovornika v Aziji izredno privlačna višja kupna moč: »k frizerju greš že za en evro, na masažo pa za sedem evrov«. Pri vsakem poslu se podpiše pogodba, ki se jo spoštuje, sicer pa si ne bi upal posploševati, da je v Sloveniji glede tega slabše. Stalno prebivališče ima še vedno v Sloveniji, prav tako ima espe v Sloveniji, kjer plačuje tudi davke. »Zdi se mi prav, da plačujem davke doma in s tem vračam državi, ki me je izobrazila in mi dala prve izkušnje, a najvišja vrednota zame ostaja svoboda – da lahko delam od koderkoli kjerkoli, spoznavam nove kulture in sklepam poznanstva po vsem svetu.«

Pexels
Pexels


Švica z odlično delovno kulturo

Sabina Vrhnjak, po izobrazbi novinarka, je od januarja v Švici zaposlena pri največji pozavarovalnici na svetu Swiss Re na komunikacijskem oddelku za regijo EMEA (Evropa, Bližji vzhod in Afrika). Njena prva izkušnja s tujino sega že v leto 2009, ko je dobila štipendijo za Stanford in se preselila v San Francisco v ZDA, kjer je opravljala tudi delovno prakso pri San Francisco Chroniclu. »Že takrat sem začutila, da je mednarodno okolje tisto, kjer želim nadaljevati svojo poklicno pot.« Kljub temu se je po enoletnem izteku štipendiranja vrnila v Slovenijo in več kot štiri leta delala kot predstavnica za odnose z javnostjo na kliničnem centru v Ljubljani. »Želja po odhodu v tujino se je znova okrepila in odločila sem se, da se prijavim na prosto delovno mesto v Bruslju, kjer sem nato leta 2014 dobila zaposlitev v Evropskem ekonomsko-socialnem komiteju.« Karierna pot jo je pozneje vodila v Švico, ki je po njenem mnenju odlična država, »poleg resnično pestrega kulturnega okolja ima tudi prečudovite gore, ki so moja največja ljubezen«.

S karierne perspektive ji Švica z novim delovnim okoljem ponuja možnost osebnostne in karierne rasti. »Kar v primerjavi s Slovenijo tukaj res cenim, je to, da te ljudje spodbujajo k deljenju izkušenj in znanj, ki jih imaš s preteklih delovnih mest. Seveda imamo njihovo podporo in smernice, ampak tukaj ti nihče nikoli ne reče, to moraš pa tako in tako storiti ali pa tako naredi, ker sem jaz tako rekel.« Ravno to, da se jih spodbuja, da uporabljajo lastno znanje in razmišljanje ter v ekipo prinašajo sveže poglede, je po njenem mnenju največji motivator. V Švici morda še najbolj ceni koncept »own the way you work« (sam se odloči za svoj način dela), ki ga uporabljajo v Swiss Re. Pomeni, da se lahko vsakdo vsak dan v tednu odloči, od kod bo delal, »pravzaprav ni pomembno, od kod delaš, da je le delo opravljeno«. Glede na njeno naravo dela to pomeni, da pogosto potuje v London ter dela tudi iz švicarske pisarne na sedežu podjetja, a marsikdaj tudi iz svoje dnevne sobe, »kar mi je v res veliko zadovoljstvo«.

»Tudi v Sloveniji sem uživala tako v delu kot v zasebnem življenju, ampak imam občutek, da mi Švica lahko ponudi veliko večjo kvaliteto tako zasebnega kot profesionalnega življenja, predvsem pa me na vsakem koraku spodbuja, da sem iz dneva v dan boljši človek. Ravno pred kratkim sem nekomu rekla, da se počutim, kot da sem na medenih tednih s Švico, saj sem res navdušena nad vsem, kar tukaj doživim in vidim.«

Pexels
Pexels


Avstralija potrebuje IT-ovce in zdravstvene delavce

Tony Lenko, ki v Avstraliji z družino živi že petnajst let, je domovino zapustil zaradi pomanjkanja kariernih priložnosti v tistem času. »Slovenija takrat še ni ponujala toliko možnosti za mednarodno podjetniško dejavnost, ker še ni bila tako prepoznavna. Smo majhna država in preostali svet je takrat še ni poznal, sem pa prepričan, da je danes mednarodno poslovanje iz Slovenije veliko enostavnejše, kot je bilo nekoč,« glavni vzrok za odhod navaja Lenko, po izobrazbi elektroinženir, ki je študiral tudi ekonomijo in doktoriral iz sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V Sloveniji in potem tudi v Avstraliji se je ukvarjal z iskanjem kadrom in urejanjem vizumov za tujce, največ za Slovence, ki se želijo preseliti na tuje in ne le v Avstralijo. Avstralija se po njegovih besedah letos zapira za migracije, stalni vizum je tako neprimerno težje dobiti, kot ga je bilo pred desetimi leti. »Letos bodo sprejeli še 180.000 ljudi, prihodnje leto verjetno le še 100.000, potem se bo število podeljenih vizumov še zmanjševalo, predvidevam, da bo polovico manjše kot letos.« Zato so se kriteriji za njegovo pridobitev poostrili, pojasnjuje sogovornik. »Že zdaj se zahtevajo izredno visoka stopnja znanja angleščine, daljše delovne izkušnje v poklicih, ki so tukaj iskani, to so vse vrste IT-strokovnjakov, informatikov, obrtnikov ter zdravstvenih delavcev, torej kadrov, ki se iz Avstralije tudi najbolj množično izseljujejo. Včasih so zadostovale enoletne delovne izkušnje, letos pa mora imeti kandidat vsaj tri leta delovnih izkušenj, prav tako se je najvišja starost, ko se stalni vizum še podeli, znižala z 49 let na 45.«

Avstralija je po besedah sogovornika izredno privlačna za svobodnjake, saj pri njih ne poznajo dajatev za espeje. »Na koncu leta se plača zgolj davek od realnih prihodkov, ki za zaslužek 50.000 evrov na leto, kar je povprečna plača Avstralca, znaša od 20 do 25 odstotkov, to je skoraj polovico manj, kot je davek v Sloveniji,« pojasnjuje sogovornik. Višina obdavčitve je tako kot v Sloveniji progresivna, kar pomeni, da več ko zaslužiš, več plačaš. Davek na dodano vrednost je desetodstoten. Osnovno zdravstvo je brezplačno, za nadstandardne storitve, ki vključujejo tudi izredno kratke čakalne dobe za katerekoli specialistične preglede, pa znaša doplačilo od nekaj deset evrov do 100 evrov na mesec. »Za to dobite najvišjo raven storitev, a več kot polovica Avstralcev uporablja zgolj javne zdravstvene storitve, s katerimi so zelo zadovoljni,« pojasnjuje Lenko.

Več iz rubrike