Kakšna je prihodnost Mira Cerarja?

To ni članek o bilanci etičnih obljub premiera Mira Cerarja, gospodarskih dosežkih v času izjemne konjunkture ali velikih besedah o zdravstveni reformi zdajšnje vlade, ki je nismo dočakali in jo v zadnjem letu vladanja pričakujejo samo naivni. Glede na dolžino članka tudi ne more biti o dosežkih te vlade: preveč je teksta, premalo je dosežkov. To je članek o prihodnosti slovenske politike: ali bodo na čelu Slovenije politiki iz navdiha ali politiki, ki politiko dojemajo kot poklic.

Če boste ob branju članka zavijali z očmi, se z dejstvi ni modro prepirati. Dejstva so namreč sledeča:

1. Miro Cerar je osmi predsednik slovenske vlade v 26 letih samostojne Slovenije. Kriterij so osebe, ne mandati: Drnovšek in Janša sta bila premiera več mandatov. Tudi Nemčija je do zdaj imela samo osem kanclerjev – pomembna razlika pa je, da od konca druge svetovne vojne. Igra številk: toliko premierov, kot je Slovenijo vodilo v 27 letih, je Nemčijo vodilo v 72 letih.

Kaj pa v drugih evropskih državah? Theresa May je 14. britanska premierka po drugi svetovni vojni. Avstrija je od leta 1945 imela 12 kanclerjev, Andrej Plenković pa je 12. predsednik hrvaške vlade od leta 1990. Emmanuel Macron je osmi francoski predsednik od leta 1958, ko je bila ustanovljena peta Francoska republika; resnici na ljubo je treba poudariti, da je nenavadno, če francoski predsednik mandat konča predčasno, to se je do zdaj zgodilo samo dvakrat: De Gaulle je v drugem mandatu odstopil, Pompidou je pa umrl.

2. Aktivni politiki na uradnih funkcijah z najdaljšim stažem v Sloveniji so: prvak SDS in opozicijski poslanec Janez Janša, predsednik republike Borut Pahor in evropski poslanec Lojze Peterle.

»V tujini je večja profesionalizacija politikov, od izbire izobraževanja do načrtovanja kariere. Ponekod je politika lahko tudi družinski posel. Pri nas se to še ni razvilo, razlog je, da smo mlada demokracija,« pravi Peter Verovšek, redni docent na oddelku za politiko britanske Univerze v Sheffieldu. Opisuje tipično pot ameriškega politika: študira pravo, nato začne kariero kot tožilec in ob odmevnejših uspehih začne tudi kampanje, kjer je izvoljen na javne funkcije.

Leon Vidic

Kako je na primer v Franciji, kjer imajo sistem elitnih šol, ki so gojišče politične in ekonomske elite? »Macron nikakor ni novinec, on je tip tradicionalnega politika: študiral je na elitni univerzi, delal je v državni upravi, kjer je razvil omrežje, ki ga je nadgradil kot predsednikov svetovalec in minister. Vmes je bil investicijski bankir pri Rotschildih,« pojasnjuje Jure Stojan iz Inštituta za strateške rešitve. Britanska vzgoja za politike je podobna francoski: politiki so na Oxfordu ali Cambridgeu študirali politiko, filozofijo in ekonomijo, kjer so prevladovali ustni izpiti, s čimer so pilili svoje veščine nastopanja in verbalnega izražanja. Obvezna sestavina študija je bila tudi udeležba v debatnih krožkih, pojasnjuje Stojan. A opozarja: »Študentska politika v Sloveniji nikakor ni gojilnica kadrov, ima celo slabši sloves in še bolj sporne metode kot državna politika.«

Reven ali bogat politik?

Komu bolj zaupate: bogatemu politiku, čeprav vas skrbi, da bo skrbel le za svoje interese, ali revnemu politiku, čeprav vas skrbi, da bo politiko izkoristil za osebno bogatenje? Koliko bogatejši je lahko človek, ko pride iz politike, kot je bil ob vstopu vanjo? V politični teoriji obstaja izraz »revolving doors«: v dobesednem pomenu to sicer pomeni vrtljiva vrata ob vhodu v stavbo, v politiki pa nadaljevanje kariere. Vprašanje na evropski ravni je, kdaj si je nekdanji predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso odprl vrata v službo h Goldman Sachsu.

»Vsak demokratičen politični sistem poskuša vzpostaviti pravila, ki bi preprečevala osebno bogatenje v politiki in obenem, da njegovo premoženje ne povzroča konfliktov interesa. Obstajajo jasna pravila, ki omejujejo vrednost daril, ki jih politik lahko sprejme in obdrži,« opozarja Stojan. Primer, ko je pred petimi leti zaradi vrste škandalov o brezplačnih luksuznih počitnicah in dragih darilih odstopil nemški predsednik Christian Wulf.

Leon Vidic

Stojan opozarja, da pravila o preprečevanju osebnega bogatenja zaradi političnih vzvodov za aktualnega ameriškega predsednika Donalda Trumpa ne veljajo. »Kdor je prevzel funkcijo v njegovi administraciji, je moral prodati svoje premoženje ali ga dati v upravljanje. Trump pa svojega premoženja ni predal drugim v upravljanje, zato ni jasno, kje je meja med njegovimi zasebnimi posli in državniško funkcijo,« trdi Stojan. »Blind trust« pomeni, da ob nastopu politične funkcije politik svoje premoženje proda in kupnino prenese v upravljanje skladu, pri tem pa ne ve, v katere naložbe je nato sklad investiral njegov denar, pogosto ne ve niti tega, kateri upravljavec je zanj v skladu odgovoren. S tem je maksimalno zagotovljeno izogibanje konfliktu interesa.

Današnji politiki se čedalje več posvečajo interesom gospodarstva, čedalje manj pa vprašanjem temeljnih političnih vrednot, opaža Verovšek. »To je lahko problem tako za politike kot za gospodarstvenike, saj se bo politična tekma zožila zgolj na to, kako prerazporediti državna sredstva glede na rezultate volitev,« pojasnjuje Verovšek.

Toliko premierov, kot je Slovenijo vodilo v 27 letih, je Nemčijo vodilo v 72 letih.

»Veliko županov prihaja iz gospodarstva. Politični kandidati izkušnje iz gospodarstva navajajo kot reference. Tisti, ki teh izkušenj nimajo, pa kot javne podpornike svoji kandidaturi navajajo vplivne in poznane gospodarstvenike. To pomeni, da je ekonomska pismenost političnih kandidatov pomembna za odločanje volivcev. Še več, ekonomske razmere v okolju, kjer poteka volilna kampanja, pomembno določajo volilni rezultat,« pojasnjuje Domen Kos iz Instituta za politični menedžment.

»Volivci so vse bolj naveličani klasičnih politikov, zato od Berlusconija naprej vse pogosteje vidijo rešitev v podjetnikih. Prinašajo nove lastnosti v politiko, so netradicionalni in revolucionarji po duši, njihova konkurenčna prednost je rušenje ustaljenih tradicionalnih načinov,« pojasnjuje Stojan. »A če se bo podjetnik kdaj v Sloveniji povzpel na čelo vlade, se bo spoprijemal z dvema vrstama očitkov: najprej, da bi bil v tujini zgolj mikropodjetnik, nato pa, zakaj raje vodi majhno državo, namesto da bi imel ambicijo svoje podjetje razviti v mednarodno korporacijo,« napoveduje Stojan.

»Prepričan sem, da v Sloveniji ne bomo dočakali gospodarstvenika na čelu vlade. Četudi je zelo uspešen menedžer, sem prepričan, da bolj kot je podjetje, ki ga vodi, uspešno na trgu, slabši bi bil ta gospodarstvenik v politiki,« trdi Boštjan Udovič iz FDV. Gospodarstvenik, ki razmišlja, da bi želel vstopiti v politiko, se mora po Udovičevih besedah zavedati treh dejavnikov:

1. Da je politika zelo drugačna, kot je gospodarstvo: metode delovanja so povsem druge, omejitve so večje. »Gospodarstvenik se za sklenitev posla lahko neskončno dolgo pogaja. V politiki se včasih ne da pogajati.«

2. Plače slovenskih politikov: »Najvišji politični predstavniki države imajo plače na ravni vodje proizvodnje večjega podjetja.«

3. Politika nima dobrega slovesa: »Gospodarstvenik z ugledom v družbi si bo v politiki zelo hitro umazal ime.«

Kakšna bo prihodnost Mira Cerarja?

Pomembna razlika med Slovenijo in političnimi sistemi v razvitih demokracijah je, da se pri nas obrazi na čelu tradicionalnih strank ne menjajo, opozarja Verovšek. »Kdor v tujini izgubi volitve, odstopi, to je standard, ki daje prostor novim ljudem in novim idejam.« Politik ima v tujini običajno zgolj eno priložnost, da stranko popelje na volitvah do zmage: če izgubi volitve, se umakne.« Kam? Kako se nadaljuje kariera politika, ki izgubi na volitvah? Običajno ima štiri možnosti, pojasnjuje Verovšek: ali se posveti politični analizi, ali predava na univerzi, ali pa se zaposli v think tanku ali mednarodni organizaciji.

»V hramu demokracije imamo poslance, ki jim na lokalni ravni ne bi zaupali prodaje sadja. Vidi se, da nimamo tradicije, niti se ne trudimo, da bi jo ustvarili,« trdi Udovič. »Dokler bo v slovenski družbi prevladovala miselnost privoščljivosti in škodoželjnosti, tudi politika ne bo spremenila svoje logike. Zato se bo ponavljalo dušeče vzdušje.«

»Če sodim po javnomnenjskih anketah, kot kaže, Miro Cerar prihodnje leto ne bo več premier. Po mojem mnenju ima dve možnosti: ali bo kariero nadaljeval v evropski oziroma mednarodni instituciji ali pa se bo vrnil na pravno fakulteto v Ljubljani, kjer bo verjetno sčasoma pisal politične komentarje,« napoveduje Verovšek.

Opozarja, da so od gospodarske krize na volitvah v Sloveniji zmagovali novinci, ki so se z novo stranko pojavili nekaj mesecev pred volitvami. Miro Cerar je stranko SMC ustanovil manj kot dva meseca pred volitvami julija 2014. To je po Verovškovem mnenju posledica nestabilnega volilnega okolja, saj se novinci lahko pojavljajo samo v novih strankah, v starih ni menjav voditeljev. »Čeprav si za naslednje volitve želim, da bi se poraženci umaknili in tako dali priložnost novim obrazom, žal ne verjamem, da se bo to zgodilo. Politične stranke v Sloveniji, kot so SMC, SDS, Pozitivna Slovenija, Desus, so preveč personalizirane, zgrajene okoli lika predsednika, ki je ključna osebnost. Te osebnosti poraz na volitvah interpretirajo zgolj kot še eno oviro na poti do končnega uspeha,« pojasnjuje Verovšek.

Leon Vidic

Kakšni politiki prihajajo po Miru Cerarju?

»Kot posledico gospodarske krize so mladi spoznali, kako pomembna je politika. To se vidi predvsem pri protestih in novih političnih gibanjih, kjer so bili mladi zelo aktivni. Zanimivo bo opazovati, kako se bodo znašli novi politiki, kot sta Luka Mesec in Matej Tonin, če jim bo uspelo svoji generaciji ponuditi nove priložnosti,« razmišlja Verovšek.

»Generacija politikov, ki so danes stari od 55 do 65 let, bo v politiki dejavna še dve desetletji. Ne bodo se umaknili, zakaj bi tudi se, saj je družba z njimi zadovoljna. Ta generacija politikov je namreč vzpostavila državo, a smola je, da so v politiko vstopili prezgodaj,« pravi Udovič.

»Še dvajset let bomo čakali na novo generacijo politikov,« napoveduje Udovič. Ali bo z njimi nastal prelom s sedanjimi praksami? »Ne, nikakor. Politiki o spremembah razmišljajo v tisočletjih. Premiki se bodo merili v korakcih. Tudi čez dve desetletji bo še vedno tema narodna razdeljenost. Te teme sicer ni politika ustvarila, jo je pa vsrkala v svoje delovanje in jo uporablja,« trdi Udovič.

Peter Verovšek, redni docent na britanski Univerzi v Sheffieldu

»Kdor v tujini izgubi volitve, odstopi, to je standard, ki daje prostor novim ljudem in novim idejam.«

Jure Stojan, Inštitut za strateške rešitve

»Če se bo podjetnik kdaj v Sloveniji povzpel na čelo vlade, bo deležen očitkov, da bi bil v tujini zgolj mikropodjetnik, nato pa, zakaj raje vodi majhno državo, namesto da bi razvil svoje podjetje v mednarodno korporacijo.«

Boštjan Udovič, FDV

»Bolj kot je podjetje, ki ga vodi uspešen menedžer, uspešno na trgu, slabši bi bil ta gospodarstvenik v politiki.«

Domen Kos, Institut za politični menedžment

»Ekonomske razmere v okolju, kjer poteka volilna kampanja, pomembno določajo volilni rezultat.«