Kako sodobne tehnologije spreminjajo zakonodajo

»Pogovori za vstop v Slovenijo tečejo, upamo, da začnemo čim prej. Da se bo to zgodilo, pa mora najprej slovenska država posodobiti zakonodajo,« so sredi oktobra v Ljubljani razlagali predstavniki Uberja, v Kaliforniji ustanovljenega podjetja, ki prek tehnološke platforme ponuja prevoze in ki zaradi očitkov o nelojalni konkurenci in nespoštovanju pravic delavcev buri duhove na skoraj vsakem trgu, na katerega vstopi. Pri tem so neposredno namignili, da si želijo, da bi Slovenija upoštevala smernice, ki jih je evropska komisija v začetku junija predstavila glede sodelovalnega gospodarstva.

Obstoječa slovenska zakonodaja namreč Uberjevega poslovnega modela ne podpira, smernice evropske komisije pa neposredno spodbujajo spremembo regulativnega okolja, ki naj omogoča razvoj novih poslovnih modelov in odpira prostor tehnološkim platformam. Med drugim s tem, da za tehnološke platforme, ki delujejo kot posrednik med potrošniki in tistimi, ki dejansko opravljajo določeno storitev, ne bi smela veljati obveznost pridobitve dovoljenj ali licenc.

Slovenija mora slediti trendu svetovne trgovine in pustiti kar se da veliko prosto polje pri izvrševanju svobodne gospodarske pobude (prim. 76. člen Ustave RS), saj je ravno z njenim pretiranim in nerazumnim omejevanjem v preteklosti že odgnala marsikaterega investitorja. Spomnimo se samo primera pivovarne Bevog. Njen ustanovitelj je po tem, ko je v Sloveniji že imel odkupljeno zemljišče in objekt, ugotovil, da bi za pridobitev vseh dovoljenj za obratovanje potreboval več let. Zato je svojo 1,5 milijona evrov vredno investicijo prenesel v Avstrijo, kjer je v enem mesecu pridobil gradbeno dovoljenje, v dobrega pol leta pa začel obratovati. Danes se pivo iz navedene pivovarne, ki bi lahko bila slovenska, uvršča v sam vrh avstrijskih piv.

Država mora iskati in poiskati pravične in preudarne rešitve, ki za podjetnike v enakih položajih predvidevajo enakopravne rešitve (prim. 14. člen Ustave RS). Predvsem pa se mora biti pripravljena pogovarjati z naslovniki regulacije. Pri tem je dolžna, z namenom uresničevanja svobodne gospodarske pobude, enakopravno obravnavati vse igralce na trgu, ne glede na njihov domicil, velikost, profit ali siceršnji položaj v gospodarstvu.

Kaj pa lahko naredi subjekt, ki ga država iz tovrstnih pogajanj izpusti? Poglejmo primer še enega velikana ekonomije delitve – Airbnb. Tudi pri tem gre za tehnološko platformo, ki skoraj po vsem svetu omogoča razmeroma ugodno in preprosto najemanje stanovanj v lasti zasebnikov ali podjetij, ki se z oddajanjem v najem ponavadi ne ukvarjajo profesionalno. Slovenska država je prejela državljansko pobudo, naj področje tovrstnega oddajanja nepremičnin in skladno s tem tudi plačevanja davščin uredi. Tudi smernice evropske komisije države članice spodbujajo, naj poenostavljajo in pojasnjujejo uporabo davčnih pravil v sodelovalnem gospodarstvu. Rezultat državljanske pobude je bila ustanovitev medresorske komisije, ki je proučevala možnosti posodobitve zakonodaje in predpisov, ki urejajo kratkoročno oddajanje nepremičnin.

Ustanovitelj pivovarne Bevog je ugotovil, da bi za pridobitev vseh dovoljenj za obratovanje v Sloveniji potreboval več let. Zato je svojo 1,5 milijona evrov vredno investicijo prenesel v Avstrijo.

Med razpravo pa je prevladal argument hotelirske industrije, in sicer, da so tehnološka platforma oziroma konkretni najemodajalci oblika nelojalne konkurence, saj da delujejo mimo obstoječih pogojev, ki so sicer obvezni za hotelirsko dejavnost. Odziv države, ki je navedeni argument posredno sprejela, je zanimiv zlasti v luči, da se država umika iz »pregona« nelojalne konkurence. Ta je, v skladu z novelo konkurenčne zakonodaje, namreč »pregonljiva« zgolj v zasebni sferi: tisti, ki meni, da je oškodovan z nelojalnim delovanjem drugega na trgu, lahko proti temu na podlagi 63.b člena ZPOmK-1 vloži tožbo, s katero lahko zahteva prenehanje protikonkurenčnega (nelojalnega) delovanja in odškodnino, če meni, da mu je nastala škoda. Vsakdo mora torej najprej sam poskrbeti za svoje interese in pravice, pri čemer velja, da brez tožnika ni sodnika. Pri tem pa je edino uporabno pravno sredstvo tisto, ki je učinkovito tako v teoriji kot v praksi. Če se je država odločila breme pregona nelojalnih poslovnih praks prenesti na podjetnike, jim mora (tako velikim kot malim, domačim in tujim) omogočiti hitro in učinkovito sodno varstvo.

Izzive na področju nelojalne konkurence država najlaže odpravi z jasnimi in predvidljivimi pravili igre, ki bodo veljala tako za tuja kot domača podjetja ter tako za male kot velike igralce na trgu. To so pravila, ki ne zavirajo, temveč odpirajo, in ki ne odvračajo, temveč spodbujajo. Smisel od države postavljenih pravil z zakonodajo pa ne sme biti zaščita obstoječega, ampak predvsem zagotavljanje normalnega stanja, ki omogoča napredek in razvoj. Sodobni gospodarski trendi, razvoj tehnologij in digitalni svet, ki bo v naša življenja temeljito posegal tudi v prihodnjih letih, zahtevajo nova pravila.

Uroš Čop, odvetnik, Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o.