Kako smo nasedli kupovanju zamrznjene vode

Tip iz Bostona pride v bar in skuša lastniku prodati led. V sodobnem času to zveni kot neslana šala, pred 250 leti pa je zvenelo kot znanstvena fantastika. Še posebej poleti, ko že mesece nihče ni videl zamrznjene vode. Ampak Frederic Tudor, ledeni kralj sveta, je znal led iz lokalnih ribnikov in jezer ohraniti mrzel dovolj dolgo, da ga je lahko prepeljal čez pol sveta.
 

Presenetljiva hladna zgodovina ledu

Pisalo se je leto 1805, ko sta brata Tudor iz Bostona z družinama uživala na pikniku, kjer niso manjkali hladni napitki in sladoled. Šalila sta se, kako zavistni bi bili kolonisti, ki se potijo na Karibih. Bežna opazka se je Fredericu Tudorju vtisnila v spomin.

Nič v življenju tega možakarja ni nakazovalo, da bo izumil povsem novo industrijo. Res je, da je imel pedigre za študij na Harvardu, a je šolo pri 13 letih pustil. Malce je dirjal naokoli in se ustalil na posestvu staršev. Ko mu je brat William predlagal, da bi led s posestva zbrala in ga začela prodajati, je bil nemudoma za, saj ni imel kaj drugega početi, zgodovino popisuje CNN. Prepričan je bil, da ko bodo ljudje iz Nove Anglije in s Karibov poskusili led, ne bodo nikoli več hoteli živeti brez njega. Naslednjih šest mesecev sta načrtovala, kako bi »svoj izdelek« poslala na francoski otok Martinique, kjer sta želela ustvariti monopol na področju ledarstva. Nihče ni verjel, da jima bo uspelo. Pravzaprav nobena ladja v Bostonu ni želela prevažati nenavadnega tovora, zato je Frederic porabil skoraj 5000 dolarjev za nakup lastne ladje. Časnik Boston Gazette je 10. februarja 1806 zapisal: »Ni šala. Plovilo z 80 tonami ledu je izplulo iz pristanišča proti Martiniquu. Upamo, da se to ne bo izkazalo za špekulacijo.« Čeprav je led prišel na Martinique v dokaj nepoškodovanem stanju, ga nihče ni želel kupiti. Tudor je obupano razlagal, kako vse bi lahko bloke ledu uporabljali v zadušljivi vročini, a otočanov ni prepričal. Naslednjo zimo je spet poskusil, a mu jo je zagodel dveletni embargo na Karibih. Ko mu je leta 1810 končno uspelo, je udarila vojna, zagodlo jo je slabo vreme … Med letoma 1809 in 1813 je trikrat pristal v dolžniškem zaporu, a je bil trdno odločen, da bo z ledom obogatel. Zgodovinarji ne vedo, ali je bil njegov optimizem pogojen z jenkijevskim duhom ali z manijo. Ampak obisk v Južni Karolini se je končno obnesel. Na mizo je k večerij prinašal ohlajene pijače. Kmalu je začel misijonarski pohod po barih in prosjačil barmane, naj ponudijo hladne pijače. Zdravnike po bolnišnicah je prepričeval, da je led odličen za zbijanje vročine. Ljudje niso vedeli, da dejansko potrebujejo led, dokler niso spoznali Tudorja.



Ena desetina ledu, ki so ga pridobivali z izrezovanjem velikih ledenih ploskev in ga pakirali posode, v katere so natlačili žagovino in drugo izolacijo, da je prestal dolgo pot, je pristala na trgu. Izjemno malo, glede na nevarno početje, saj so 150-kilogramski ledeni bloki lahko poškodovali delavce, je pisal časnik Boston Globe. S pomočjo inovatorja Nathaniela Wyetha je Tudorju sicer uspelo izpopolniti proizvodnjo. Leta 1833 je 180 ton ledu poslal britanskim kolonistom v Kalkuto, na obale Singapurja in v Hongkong. Posnemovalci, ki so se jim v očeh iskrili dolarji, so hiteli v posel ledarstva. Leta 1850 je Massachusetts vsako leto zapustilo približno 140.000 ton ledu, ki je končal v več kot 50 mestih po vsem svetu. Posel je bil tako uspešen, da je Tudor vzpostavil redno linijo med Indijo in Bostonom. To je prevzelo celo ameriškega transcendentalista in filozofa Henryja Davida Thoreauja, ki je v dnevnik zapisal: »Čista voda iz jezera Walden se zmeša s sveto vodo iz Gangesa.«

Pionir pošiljanja pokvarljivih živil

Frederic Tudor je umrl leta 1864. Ponovno bogat. Ampak do takrat so bili vsi, ki so imeli dostop do zamrznjene vode, v akciji. Ob reki Kennebec v zvezni državi Maine so vzniknila »ledena mesta«, kjer so bili kmetje vse leto zaposleni z ledom.

Tudorjeva velika zamisel je spremenila potek zgodovine in omogočila, da se v poletnih mesecih ne strežejo samo hladni napitki, ampak se bistveno podaljšata tudi rok uporabnosti in doseg hrane. Nenadoma so ljudje lahko jedli pokvarljivo sadje, zelenjavo in meso, proizvedeno daleč od svojih domov. Led je zgradil novo vrsto infrastrukture, ki je na koncu postala hladna in sijoča osnova za celotno sodobno prehrambeno industrijo.

Danes je hlajenje nujno za našo prehrambeno gospodarstvo, ki temelji na premiku pokvarljivega blaga v tisočih prehrambenih kilometrih. Naravni led, zbran iz ribnikov in jezer, je pomenil prvo inovacijo, ki je to omogočila. Susanne Freidberg, profesorica geografije s kolidža Dartmouth, v svoji knjigi »Sveže: pokvarljiva zgodovina« (Fresh: A Perishable History) pravi, da je Tudor naredil revolucijo hlajenja. Pred ledarstvom so bile prehranske možnosti ljudi precej ožje. Vse vrste sadja ali zelenjave so bile na voljo le v sezoni, po obiranju, nato so izginile. V poletnih mesecih so se živila hitro okužila in pokvarila, pozimi pa jih ni bilo na voljo, če jih niso nasolili, vložili ali kako drugače konzervirali. Tudor je naredil nekaj prvih korakov k prestopu teh omejitev. Na različnih točkah v svoji karieri je na ladje poleg ledu namreč zapakiral tudi jabolka, maslo, sir, losose in jastoge. »Tudor je bil pionir ideje o pošiljanju pokvarljivih živil,« je za Boston Globe dejal Jonathan Rees, zgodovinar na koloradski državni univerzi Pueblo in avtor knjige Refrigeration Nation.

Tudorjeva inovativnost je spremenila tudi igro pri pošiljanju mesa, s čimer je nastala velika nova industrija. »Pred ledom je bilo pakiranje mesa zaradi pokvarljivosti omejeno,« je dejala Freidbergova. »Tovarne so morali v vročih poletnih mesecih zapreti, saj niso imeli mesa kje shranjevati, ali pa so ga preprosto vrgli stran.«

Inovacija je povozila inovacijo

 Ko se je ameriška družba navadila na sveže meso, mleko in sadje, je ledarstvo zraslo v eno najmočnejših industrij v državi. Toda ironično je, da je ameriška odvisnost od ledu ustvarila tehnologijo, ki je vodila k propadu ledenega imperija. Na prelomu 20. stoletja je imela skoraj vsaka družina v Ameriki hladilnik, enako je veljalo tudi za trgovce in gostince. Ti aparati so bili bolj zanesljivi; leta 1940 je bilo prodanih pet milijonov enot. Z zamrzovalniki, ki so ljudem omogočali izdelavo ledu doma, ni bilo več potrebe po velikih količinah ledu.

Kljub temu industrija ledu še danes zasluži 2,5 milijarde dolarjev na leto. Do konca leta 2025 naj bi se vrednost povzpela na 3400 milijonov ameriških dolarjev, če bo med letoma 2019 in 2025 rasla s 5,5-odstotno letno rastjo. Vodilni na trgu so kakopak Američani z 38-odstotnim svetovnim tržnim deležem. Čeprav industrija še zdaleč ni tako dominantna, kot je bila nekoč, se večina »ledenega biznisa« odvija v prehrambeni industriji in medicini. K rasti povpraševanja po ledomatih prispevajo tudi gostinci in potrošniki, ki se jim danes ne ljubi več kupovati vrečk za led, ampak imajo raje hladilnik ali napravo, ki s pritiskom na gumb izpljune ledene kocke. Glede na tržno raziskavo, ki jo je objavilo podjetje Technavio, je pričakovati, da bo svetovni trg ledenih izdelkov do leta 2021 rasel z 8-odstotno letno stopnjo. »Trg je v glavnem odvisen od naraščajočih potreb po izdelovalcih ledu v zdravstvenih ustanovah in obratih za prehrano po vsem svetu. Naraščajoče povpraševanje po hladnih in mešanih pijačah ter nenehna širitev obrata za gostinstvo po svetu povečuje obseg prodaje novih enot za izdelavo ledu,« je dejal Manu Gupta, analitik pri podjetju Technavio.

Ob tem pa vsekakor ni zanemarljivo spomniti na osem let staro raziskavo, ki je očrnila tovrstni tehnološki napredek. Revija Time je pisala, da so hladilniki (in ledomati) energetsko požrešni in da porabijo osem odstotkov vse električne energije v gospodinjstvu. Kombinirani hladilniki, ki imajo vgrajen tudi ledomat, pa porabo energije povečajo za 12 do 20 odstotkov, je ugotovil ameriški urad za energetiko. Razlog za tako požrešnost je v tem, da je večina hladilnikov kombiniranih, kar pomeni, da zamrzujejo vodo in izdelujejo led ne glede na to, ali ga potrebujemo ali ne.

Slovenski led je romal tudi v Aleksandrijo

Gavin Weightman, ki je leta 2003 napisal knjigo o trgovini z ledom v Novi Angliji, je dejal, da so znanstveniki na Harvardski poslovni šoli začeli občudovati Tudorja, ker je ustvaril povpraševanje, ki ga prej ni bilo, šele pol stoletja po njegovi smrti. Začeli so se ukvarjati z vprašanjem podeljevanja lastninskih pravic v primerih, ko si ljudje lastijo naravne vire. Profesor ekonomije David Hebert z ameriške državne univerze Ferris je pripovedoval zgodbo o tem, kaj se je zgodilo, ko so lastniki zemljišč z domovi, ki so bili v stiku z ribnikom, spoznali, da bi lahko bila zamrznjena voda na njihovih dvoriščih vredna znatnega denarja. To je privedlo do »tragedije skupnega blaga«, v kateri so vsi dirkali do ledu. Zato nobeden od proizvajalcev, vključno s Tudorjem, ni mogel dovolj dolgo čakati, da bi led zamrznil do želene debeline. Saj debelejši kot je, teže se stali.

Američani so za razliko od drugih nacij najbolj mahnjeni na led. Rees je povedal, da so ljudje zaradi nizke cene ledu v ZDA »hitreje razvili okus za hladne pijače kot kdorkoli drug«. To nikakor ne pomeni, da se z ledarstvom drugje niso ukvarjali in da zato niso razvili okusa za led. Nenazadnje so slovenski led iz ledenih jam Trnovskega gozda že v drugi polovici 19. stoletja prodajali v Trst, Gorico, na Dunaj, s parniki so ga vozili tudi v Aleksandrijo, je pisal vrhniški jamar Ivan Michlar. Sodeč po zapisih so 50 kilogramov ledu prodali za pet ali šest goldinarjev, včasih celo za več. Z ledarstvom so se pri nas ukvarjali tudi v okolici Hrpelj in Kozine ter v Žireh z okolico (tam so led pridobivali le za potrebe domačih gostilničarjev in mesarjev). V milih zimah, kot je bila leta 1873, so led izvozili tudi na Dunaj in v Budimpešto. Koliko so zaslužili slovenski kmetje, ki so se pozimi ukvarjali z ledarstvom kot z dopolnilo dejavnostjo? Če vemo, da je bilo treba leta 1783 za kilogram riža odšteti 16,47 goldinarja, za kilogram krompirja 2,03 goldinarja, minimalna dnevna plača pa je bila 0,86 goldinarja, so zaslužili precej. Če to pretvorimo v današnje vrednosti, bi pet oziroma šest goldinarjev iz leta 1873 danes pomenilo 0,72 oziroma 0,87 evra glede na kilogram riža, 3,07 evra oziroma 3,68 evra glede na krompir in 245,47 oziroma 294,56 evra glede na minimalno plačo.

Led je le zamrznjena voda. Je naraven pojav pozimi. Le kdo bi si mislil, da ga bomo v 21. stoletju kupovali v trgovinah, na ledomatih po mestih, na bencinskih servisih, v trgovinah ... Prodajajo nam zamrznjeno vodo in mi jo kupujemo. Četudi je slišati bizarno, to ne pomeni, da ne bi smeli biti hvaležni za led. Zato se naslednjič, ko boste naročili ledeni čaj ali ledeno kavo, koktajl, gin-tonic, ali pa zgolj mrzlo pivo, za trenutek zahvalite noremu jenkiju, ki je imel vizijo, kako vodo spremeniti v denar.