Hiše za 1 evro spreminjajo italijanske kraje v "Ameriko v malem"

Hiša za ceno skodelice kave? V Italijo brnijo telefoni iz Sydneyja, Londona, New Yorka.
Fotografija: Foto Shutterstock
Odpri galerijo
Foto Shutterstock

Hiša za ceno skodelice kave? »Kje podpišem?« so si mislili tisočeri lovci na nepremičninske priložnosti, ki jih je na Sicilijo privabila akcija mesteca Sambuco, ki prodaja zapuščene hiše in stanovanja v zameno za en evro in obljubo kupca, da jih bo v treh letih prenovil.

Sambuca di Sicilia, ki se je drži sloves enega prvih krajev v državi, ki je stare hiše prodal za praktično nič denarja, postaja podobna italijanski “Ameriki v malem”, potem ko so večinoma Američani kupili ugodne nepremičnine in se preselili ter mestu vdahnili novo življenje.

A vrnimo se v leto 2019, ko se je trend nakupovanja hiš v pozabljenih krajih šele začel. Takole smo napisali v Svetu kapitala in bi zelo aktualni.

Prašna cesta se v daljavi izgublja med sivimi hišami. Z vsakim korakom postaja jasno, da med njimi ni več življenja, da so le še prazne lupine. Ostanki zgodb ljudi, ki so si nekoč tu ustvarili domove za ličnimi ograjami, doživljali intimne trenutke za lesenimi vhodnimi vrati, ki so ločevali vrt od prijetne dnevne sobe s kaminom, katerega dimnik je oddajal toploto tudi v spalnico v prvem nadstropju, ki so ga pred naravnimi elementi varovali opečnato rdeči strešniki. A večletna osamljenost je terjala svoj davek. Hiše, vasi, mesteca danes propadajo, strehe so se s tramovi vred sesedle vase, med zidaki se razrašča divje rastlinje.


Propadanje vasic in malih mestec ni nov problem, ampak dejstvo, na katerega opozarjajo demografi že več desetletij. V današnji družbi namreč največ štejejo službe, kjer zaposleni nimajo črnega za nohti. Prihodnost je v mestih, menijo množice, ki derejo v urbana središča, kjer naj bi po oceni Združenih narodov do leta 2050 živelo že 68 odstotkov svetovnega prebivalstva. Najhujši udarec za podeželje so selitve mladih. Za njihovimi starši ali celo starimi starši ostajajo tako podeželske ruševine. S tem problemom se soočajo mnoge države, najbolj inovativni ali vsaj aktivni pri njegovem reševanju pa so v zadnjih letih Italijani, ki so s težav lotili z zelo različnimi prijemi.

Dobrodošli, migranti

Enega bolj zanimivih, nedvomno pa altruističnih pristopov za oživljanje manjših podeželskih mest, se je že pred približno dvema desetletjema domislil Domenico Lucano, takratni župan mesteca Riace v Kalabriji.
»Moji starši so me vedno učili, naj dobro sprejemam tujce,« je dejal pred leti. Za njegovo mesto je to pomenilo naseljevanje migrantov, ki so v čolnih pluli proti kalabrijskim obalam. Njihovo število se je najbolj povečalo v zadnjih letih. Lucano ali Mimmo, kot ga poznajo lokalci. je migrantom ponudil dvoje, možnost izobraževanja pri delu in prostor za življenje v katerem od številnih opuščenih domov, s čimer je želel oživiti pešajočo ekonomijo podeželja.
V srednjeveško mestece z okoli 2350 prebivalci se je od leta 1998 naselilo več sto migrantov. Predstavljajo več kot četrtino tamkajšnjega prebivalstva. Lucano seveda ni pogodu italijanske populistične vlade, ki ga je obtožila prirejanja porok, da zaobidejo vse ostrejše (proti)migrantske zakone.
Foto Shutterstock
Foto Shutterstock


Mesta hoteli

Če so bili oziroma so vzgibi Lucana, ki ga je revija Fortune leta 2016 uvrstila med 50 največjih svetovnih voditeljev, večinoma dobrodelni, so za drugimi italijanskimi rešitvami predvsem ekonomski razlogi.
Ena najbolj odmevnih domislic so tako imenovani raztreseni hoteli (it. alberghi diffusi), ki si jih je že v 70. letih prejšnjega omislil hotelir in profesor za turistični marketing Giancarlo Dall'Ara. Ideja se mu je utrnila med iskanjem rešitev za turizem v potresu uničenih krajih Furlanije. Namesto drage gradnje novega hotela, ki bi v podeželske kraje privabil turiste in seveda denar, se je lotil obnove propadajočih hiš.

Albergho diffuso je torej hotel, sestavljen iz več obnovljenih hiš, ki so običajno med seboj oddaljene največ nekaj sto metrov. Ideja se je v tem tisočletju razcvetela, in to ne samo v Italiji, kjer je, denimo, na ta način leta 2005 oživela vasica Santo Stefano di Sessanio, v kateri se je število prebivalcev odtlej podvojilo. Podobna je zgodba tisoč let stare vasice Semproniano, pa Sextsantiu in številnih drugih. K podobnemu modelu so se zatekli tudi Švicarji v vasici Corippo, kjer bo zadnjih deset prebivalcev po poročanju Bloomberga letos celotno vas preuredilo v luksuzni hotel, pa Črnogorci na otoku Sveti Štefan, kot tudi Kitajci, Ciprčani, Nepalci in Japonci. Potencial ali bolje rečeno število priložnosti je brezmejno. Samo na Japonskem naj bi bilo osem milijonov opuščenih stavb, ocenjujejo pri Bloombergu, medtem ko naj bi bilo v Italiji in Španiji 2500 oziroma 3000 naselbin, ki so na pragu tega, da postanejo mesta duhov.
Zapuščena vas v goriških Brdih, Slapnik. Foto: Marko Feist
Zapuščena vas v goriških Brdih, Slapnik. Foto: Marko Feist


Hiša za en evro

Logika za urejanje raztresenih hotelov je jasna. Vaščani s prihodom turistov končno dobijo tehten razlog, da ostanejo v svojem kraju in vanj vlagajo, saj jim turizem omogoča službe ali pa vsaj dodaten zaslužek.
Nekaj podobnega si želijo tudi v sicilijanskem mestecu Sambuca, ki počasi propada zaradi uhajanja mladih v večja mesta. Če je nekoč premoglo 9000 prebivalcev, je njihovo število do danes padlo na vsega 5000. Zato so se odločili, da k nakupu opuščenih domov povabijo tujce. Cena? En evro, manj kot stane ena skodelica kave. To seveda ni povsem končna cena, kupec se mora namreč zavezati, da bo hišo oziroma stanovanje – nepremičnine so po poročanju CNN velike od 40 do 150 kvadratnih metrov – v treh letih prenovil. Da bi držal obljubo, mora plačati 5000 evrov varščine.

Kljub temu gre za odlično kupčijo, če vemo, da je povprečna cena hiše v Sloveniji v prvem polletju lanskega leta znašala 128.000 evrov. Zanimanje je temu primerno. »Kličejo iz Sydneyja, Londona, New Yorka,« je za Guardian našteval namestnik župana Giuseppe Cacioppo. Telefonske linije niso utihnile vse od objave novice o hišah za en evro v vseh večjih medijih. V tednu dni so prejeli več kot 300 klicev in kar 94.000 sporočil prek spletne pošte. Mnogi potencialni kupci so nemudoma kupili letalske karte za prvi let do Palerma, poroča Guardian. V mestecu se je kmalu začelo treti potencialnih kupcev, ki so si želeli ogledati hiše, ki so naprodaj. Prišli so iz Paname, Bostona, Dubaja, da bi si kupili hišo za ceno espressa, so razmišljali v britanskem časniku.

Reševanje Slapnika

Pisanje časnikov je nedavno privabilo radovedneže. Pisalo se je o  prenovi vasice na severu Brd, ki je brez prebivalca že desetletja, saj so vaščani že kmalu po drugi svetovni vojni začeli odhajati v mesta na Goriškem in Koprskem, pa tudi v Ameriko in Avstralijo. Vodja skupine za obnovo Slapnika je arhitekt Alessio Princic (Aleš Prinčič) iz videmskega biroja Princic & Partners, ki je dejal: »Ne gre zgolj za Slapnik, s projektom lahko dokažemo, da danes lahko oživimo vse stare vasice in jih vrnemo v novo življenje.« Poleg Slapnika jih je v Sloveniji še 56.

Več iz rubrike

Komentarji: