Kako je videti v podjetju lastništvo zaposlenih?

V Svetu kapitala smo že pisali o tem, s kakšnimi težavami se srečujejo uspešna slovenska podjetja, ki zaposlenim omogočajo, da postanejo solastniki podjetja, v katerem delajo. Andrej Orožen, direktor in soustanovitelj trboveljskega podjetja Dewesoft, je takrat dejal, da zakonodaja takšne sheme sicer omogoča, a prav olajšuje jih ne. Se bo to kmalu spremenilo?

Inštitut za ekonomsko demokracijo (IED) namreč pripravlja predlog zakonodaje za uvedbo modela lastništva zaposlenih po vzoru ameriških shem, imenovanih ESOP. Zaposleni bi tako s svojim delom dobili ne le plačo, pač pa tudi delež v podjetju. V ZDA je takšen sistem nastal kot pokojninski načrt. Zaposleni skozi delovno dobo povečuje svoj delež, ob upokojitvi pa iz njega začne črpati sredstva.

Bi bil podoben model koristen tudi v Sloveniji? David P. Ellerman, priznani ameriški ekonomist, filozof in matematik, ki deluje na področju ekonomije in politične ekonomije, član strokovnega odbora IED za to tematiko, brez dlake na jeziku niza razloge, zakaj meni, da bi bil takšen model nujen: »V post-socialističnih državah, ki so prešle tranzicijo, je večina ljudi prešla od skupnega lastništva do nikakršnega lastništva na svojih delovnih mestih, medtem ko so se tajkuni, oligarhi in vladni skorumpiranci polastili večine lastništva podjetij. To vodi v socialno odtujenost ljudi, ki se čutijo oropane, namesto da bi postali odgovorni lastniki v času nove tržne ekonomije.«

Ellerman meni, da to odpira širok prostor demagogom, ki lahko jezo in odtujenost izkoriščajo za lastne cilje po načelu 'kruha in iger'.

image
Foto Pixabay


Kako bi model deloval

Osnutek IED predvideva davčno ugoden vstop zaposlenih v lastništvo podjetja, kar bi potekalo prek sklada znotraj podjetja, na katerega bi lastniki prenesli določen delež podjetja. Zaposleni bi pridobivali lastništvo iz deleža sklada, ob odhodu iz podjetja ali upokojitvi pa bi sklad delež spet od njih spet odkupil (prodaja tretjim osebam tako ne bi bila omogočena, kar bi bila varovalka pred vstopom neželenih lastnikov v družbo).


»V post-socialističnih državah, ki so prešle tranzicijo, je večina ljudi prešla od skupnega lastništva do nikakršnega lastništva na svojih delovnih mestih.«

A kdo bi nosil stroške takega modela? Ellerman meni, da bi v zameno za poznejše koristi del bremena nosila celotna družba v obliki davčnih odpustkov, ki pa so le začasni; davki se namreč le zamaknejo. Študije v ZDA so pokazale, da je taka shema proračunsko vsaj nevtralna ali pa celo rahlo pozitivna, zaradi povečane produktivnosti. Vstop zaposlenih v lastništvo naj bi imel namreč mnoge dobrodejne učinke, od večje motiviranosti do bolj trdnega zagotovila, da podjetje 'ne gre nikamor', da ostaja v istem lokalnem okolju v delnem lastništvu tega okolja. »Ne gre za mojo ali tvojo marmelado, pač pa za našo marmelado danes v zameno za več naše marmelade jutri,« je slikovit Ellerman. Po njegovem mnenju naj bi se del teh stroškov namreč povrnil s povišano produktivnostjo zaposlenih/solastnikov in z zmanjšanjem 'neodgovornih' zahtev za takojšnje zvišanje plač ali drugih ugodnosti s strani zaposlenih, saj bi se ti zavedali, da kaj je za njih dolgoročno bolj ugodno.

image
Foto Shutterstock


Kdo bi plačal

Del stroškov pa bi nosili tudi lastniki, ki bi v zameno za to, da delež raje prodajajo svojim zaposlenim kot pa tretjim kupcem, morda celo konkurentom, dobili močnejše zagotovilo, da novi kupci ne bodo uničili podjetja zaradi večjih interesov konkurentov (potem ko bi iz podjetja odpeljali najboljše ljudi in seznam strank).

Takšen način poslovanja bi torej odvzel del agilnosti v zameno za večjo varnost tako za zaposlene kot tudi za lastnike; slednji namreč ugotavljajo, da podjetja, v katerih so zaposleni solastniki, laže prebrodijo krize ter imajo v težkih časih manjšo stopnjo umrljivosti. Ob tem bi bili lastniki tudi 'lokalni heroji', kot pravi Ellerman, ker bi podpirali lokalno okolje.


Spodbuda tudi za mlade

Tej Gonza, predsednik IED, pojasnjuje, da v modelu, ki ga pripravljajo prav za slovensko okolje, obstaja tudi instrument, ki bi zaposlenim omogočal, da lahko do sredstev pridejo tudi pred upokojitvijo ali odhodom iz podjetja. Tako bi se izognili anomaliji, po kateri bi nekateri prav zaradi tega želeli zapustiti podjetje, ker bi bil to edini način, da danes pridejo do sredstev, ki jih predstavlja njihov delež v družbi. Hkrati bi ta mehanizem spodbudil tudi mlade, da se zanj odločijo. Ti namreč pogosto ne gledajo tako dolgoročno, ob zavedanju, da sredstva niso zaklenjena do njihove upokojitve, pa bi se morda laže odločili za ta korak.
Način, na katerega je takšen mehanizem definiran, pa lahko prinese zelo različne posledice.


Seveda se pri IED želijo izogniti zablodam, v kakršne je nekdaj vodilo samoupravljanje – takšen model za podjetja nikakor ne bi bil zapovedan, pač pa le omogočen.

Gonza pravi, da ima njihov osnutek ne le na tem področju, pač pa za celoten model, vrsto varovalk, ki naj bi priskrbele karseda optimalen izid. Ni si namreč težko predstavljati tudi mnogih težav, ki se ob tovrstnem modelu lahko pojavijo, od raznih manevrov, ki 'poskrbijo', da zaposleni lastniki ne dobijo poštene vrednosti, do škodljivega ravnanja določenih zaposlenih, ki imajo svoje lastne motive, na drugi strani. Vprašanje je, kako dobro bi varovalke poskrbele, da se ne bi ponavljale slabosti, ki smo jim bili priča že ob privatizaciji. Tam se je pokazalo, da so mnogi mali lastniki zelo hitro izstopili iz lastništva, prav tako pa smo bili priča nekaterim zlorabam, ki so male lastnike žejne peljale čez vodo.


Nismo v samoupravljanju

Seveda se pri IED želijo izogniti zablodam, v kakršne je nekdaj vodilo jugoslovansko samoupravljanje – takšen model za podjetja ne bi bil zapovedan, pač pa le omogočen. Torej ponujen lastnikom, ki v tem vidijo prednost, s primernimi olajšavami in spodbudami pa bi pripomogel k lažjemu odločanju za takšen način delovanja in posledično prinesel tudi nekaj več varnosti zaposlenim.

image
Foto Shutterstock


Prav zato Ellerman meni, da mora biti model zasnovan tako, da v družbah, ki se zanj odločijo, v solastništvo vstopijo vsi zaposleni. Tako ne pride do notranje razlike in trenj med zaposlenimi, ki so tudi lastniki, in tistimi, ki niso – po njegovem mnenju bi namreč to lahko povzročilo nastanek toksičnega okolja, v katerem bi solastniki nadzirali in nadlegovali zaposlene, ki ne bi bili udeleženi v lastništvu.


David P. Ellerman: »Ne gre za mojo ali tvojo marmelado, pač pa za našo marmelado danes v zameno za več naše marmelade jutri.«

Gonza je zatrdil, da nikakor ne želijo le sprožiti debate o tej pomembni temi, pač pa premikati meje in model pripeljati skozi celotni postopek do končne uveljavitve v zakonodaji, zato se že zdaj pogovarjajo z vladajočimi strankami. Kako potekajo pogovori, nam zaenkrat ni želel razkriti, pravi pa, da so očitno naleteli na odprta ušesa. Prav tako pravi, da na terenu že pridobivajo podporo gospodarstvenikov, kar bi pokazalo, da zakon zadovoljuje potrebo, ki že obstaja na trgu. Prav primeri uspešnih podjetij, ki že danes delujejo po podobnih shemah v Sloveniji, kaže, da takšen način delovanja lahko prinese koristi podjetju in vsem vpletenim in da ne gre zgolj za teoretične argumente brez prave osnove. Če se nekateri lastniki že danes, v davčno neugodnih razmerah, odločajo za takšne modele, bi se jih verjetno v bolj ugodnih okoliščinah podobno odločilo še toliko več.

Celotni način delovanja modela bi torej omogočal lastniški sklad zaposlenih, ki bi prevzel pravno obliko zadruge. O tem, kako je v podjetjih, v katerih se v celoti odločijo za zadružno obliko, pa lahko preberete v naslednjem članku.
Več iz rubrike