Kako je Nizozemska postala največja izvoznica paradižnika?

Pija Kapitanovič
Tipične kmetijske posesti na Nizozemskem. Fotografiji Reuters

Kmetije na Nizozemskem so majhne, a med seboj že od nekdaj sodelujejo. Kmet je polnopravni član v celotni verigi, podjetja pa se z diverzifikacijo medsebojno dopolnjujejo.

Eno se specializira za semena, drugo za tehnološke rešitve sejanja, tretje za maksimizacijo genov, četrto za spodbujanje rasti z LED-lučmi. S skupnimi močmi je Nizozemska postala ena največjih svetovnih izvoznic hrane in edina, v katero stroka verjame, da bo uspešno nahranila planet, tudi ko bo tukaj že 11 milijard lačnih ust.

Nizozemska je zelo majhna in gosto naseljena država. Njeno ime dobesedno pomeni zemlja, ki je nižje. Kar 17 odstotkov ozemlja je pod ravnjo morske gladine, 50 odstotkov pa le za odstotek nad njo. Sedemnajst milijonov prebivalcev ima na voljo 41.500 kvadratnih kilometrov površine, dejansko pa je kopenske površine le 33.700 kvadratnih kilometrov, s čimer je Nizozemska ena najbolje gosto poseljenih držav na svetu. Če nas učbeniki učijo, da je za poljedelstvo primerno območje, ki ni gosto poseljeno, kako je torej mogoče, da je ta država po vrednosti druga največja izvoznica hrane na svetu, takoj za ZDA, ki so 270-krat večje in kjer na kvadratnem kilometru živi več kot štirikrat manj prebivalcev?


Z izkupičkom, ki ga Nizozemci ustvarijo le z izvozom hrane, bi lahko kupili celoten BDP Slovenije in še bi jim ostalo 20 milijard evrov.


V strahu pred poplavami


Odgovor je po eni strani preprost. Zaradi naravnih nesreč, predvsem poplav, so se ljudje že v srednjem veku naučili sodelovati in v ključnih trenutkih stopiti skupaj. V 13. stoletju je recimo poplava svete Lucije, ki velja za eno najbolj usodnih v zgodovini, na Nizozemskem in Nemčiji vzela 50.000 življenj. Podobno je v 15. stoletju visoka plima zaradi napačnega delovanja protipoplavnega sistema uničila t. i. polderje (predvsem za Nizozemsko tipičen nizko ležeč pas zemlje, zaščiten z nasipi).

image
Foto Yves Herman Reuters Polja cvetlic. 


Poplavljanje Severnega morja je leta 1953 uničilo številne nasipe na jugozahodu Nizozemske, umrlo je 1800 ljudi. Kmalu potem so oblasti uvedle finančno in strokovno zahteven program Delta za zaščito pred poplavami, ki je trajal kar trideset let, njegov glavni in več kot uspešno dosežen cilj pa je bil zmanjšati tveganje poplav na enkrat na 10.000 let. Zgradili so 3000 kilometrov zunanjih morskih nasipov in 10.000 kilometrov notranjih, tako kanalskih kot rečnih, ter zaprli morsko ustje pokrajine Zeeland. Projekt je bil inženirsko zelo zahteven in še danes velja za eno izmed sedmih čudes sodobnega sveta. Z njim je Nizozemska zavarovala tako svojo kmetijsko kot pristaniško dejavnost. Kljub grozeči naravi Nizozemci nikoli niso omahovali pri tem, da bi jo ukrotili, in so že v 18. stoletju začeli izsuševati razmeroma visoko ležečo močvirsko planoto za potrebe poljedelstva. To je po nekaterih teorijah tveganje poplav sicer še povečalo, zagotovo pa Nizozemcev ni puščalo lačnih.

image
Foto Cris Toala Olivares Reuters Nizozemske visokotehnološke družbe so pripomogle, da je Nizozemska postala drugi največji izvoznik kmetijskih izdelkov. LED-razsvetljava, namakalni sistemi in proti suši odporno seme omogočajo, da kmetje ostajajo konkurenčni tudi v času, ko se zmanjšujejo zaloge vode, ko nam grozi pomanjkanje energije in naraščajajo potrebe po hrani


Ruralna elita


Zdaj je Nizozemska v strokovnih krogih znana kot najbolj produktivna država v agrikulturnem sektorju, ki edina lahko najde odgovore na vprašanje, kako bo vedno bolj urbaniziran svet ob grožnji podnebnih sprememb nahranil kmalu že 11 milijard ljudi. Agrikulturni zgodovinarji pravijo, da je razlog v mešanici socialnih okvirov, kulture, tehnologije in politike. Kakor navaja Michael Wintle v svoji metaanalizi, so bili že v 17. stoletju nizozemski kmetje, čeprav jim je družba pripisovala konservativnost, zelo prilagodljivi. V nekem trenutku so zaradi izjemnega povpraševanja in velikega hektarskega donosa denimo začeli gojiti tobak. K uspešnemu razvoju je pripomoglo tudi dejstvo, da do konca druge svetovne vojne na Nizozemskem skoraj ni sledi industrializacije, to pa je najverjetneje posledica usmeritve v izobraževanje prebivalcev o kmetovanju.


Nizozemski kmetje so se zgodaj začeli povezovati v lokalna združenja in organizacije, s katerimi se je krepil položaj ruralne elite. Veliko nizozemskih bank je izšlo iz kmetijskih zadružniških gibanj.


Na začetku 20. stoletja so bili denimo razširjeni intenzivni programi, v katerih so se dekleta na domu poučila o ekonomiji poljedelstva. Avtor omenja tudi študijo, ki dokazuje, da se do sredine 20. stoletja oblast ni vmešavala v kmetijsko politiko, ki so jo vodili kmetje sami (Nizozemsko sestavlja izjemno veliko število zelo majhnih kmetij). Ti so se že zelo zgodaj začeli povezovati v lokalna združenja in organizacije, s katerimi se je krepil položaj ruralne elite. Veliko nizozemskih bank (finančni sektor je paradni konj nizozemske ekonomije, ki je najkonkurenčnejša ekonomija v Evropi in četrta na svetu) je izšlo iz kmetijskih zadružniških gibanj. Denarja za vlaganje v napredne tehnologije, najprej kemično industrijo in po intenzivni industrializaciji v drugi polovici 20. stoletja v mehanizacijo, zadnja desetletja pa v robotizacijo, torej nikoli ni zmanjkalo.


Znanje, raziskave in razvoj


Danes ima 40 največjih podjetij v industriji hrane in pijače svoje raziskovalno-razvojne oddelke na Nizozemskem, med drugim francoski Danone in ameriški Heinz. Tam deluje tudi najboljša fakulteta v agrikulturnem sektorju na svetu, Wageningen University & Research. Z znanjem in nenehnim vlaganjem ter medsebojnim sodelovanjem, pri katerem so pridelovalci enakovredni partnerji v celotni verigi, nizozemski kmetje tako že desetletja ohranjajo vodilno prednost pred tujo konkurenco. Njihov osnovni cilj, ki je zapisan tudi v vladnih dokumentih, je z inovativnimi, družbeno odgovornimi in trajnostnimi metodami pridelovati hrano, cvetje in rastline z optimalnim razmerjem med ceno in kakovostjo; dvakrat več za pol manj porabljenih virov.


Nizozemska že ima odgovore na vprašanje, kako bo vedno bolj urbaniziran svet ob grožnji podnebnih sprememb nahranil kmalu že 11 milijard ljudi.


Nizozemska izvozi v svet v povpreč­ju za 65 milijard evrov zelenjave, sadja, cvetja in mesnih pro­izvodov (leta 2018 že 90 milijard). Z izkupičkom bi lahko kupili celotno gospodarstvo Slovenije in še bi jim ostalo 20 milijard evrov. Kako obsežno in učinkovito je na splošno njeno gospodarstvo, pa morda pove dejstvo, da agrikultura predstavlja okoli deset odstotkov njihovega BDP. Če bi jim jo vzeli, Nizozemska ne bi veliko izgubila, bi pa izgubil svet; paradižnik, krompir, kumare, mleko in meso. Četrtino izvozijo v Nemčijo, ki je njihova najpomembnejša trgovinska partnerica.

Nizozemska ima na hektar trave enega najvišjih donosov mleka na svetu. Meso in jajca se pridelujejo na intenzivnih živinorejskih gospodarstvih, kjer ogromno število prašičev, telet in perutnine redijo v velikih ogradah, ki usmerjajo gibanje živali, da sta vzreja in pot čim bolj produktivni, kar je sicer predmet številnih kritik in političnih diskusij. Dobrobit rejnih živali je tudi na Nizozemskem že dobila mesto v uradnih dokumentih, če že v praksi ne.

image
Foto Reuters Vzgoja paradižnika pod steklom in s posebnimi lučmi. 


Vrtnarstvo pod steklom


Tehnologija vrtnarstva pod steklom je nizozemska posebnost, ki prinaša izjemne donose pri pridelkih, kot so paradižnik, kumare, paprike in rezano cvetje. O njeni inovativnosti je bilo že marsikaj napisanega, nizozemski kmetje pa zdaj inovirajo naprej. Do prihodnjega leta morajo namreč drastično zmanjšati porabo energije v vrtnarskem sektorju, vsi novi rastlinjaki morajo biti tudi podnebno nevtralni. To lahko dosežejo z inovativnimi tehnologijami, kot so izkoriščanje sončne energije, ukrepi za varčevanje s svetlobo, energetsko učinkoviti načini spodbujanja rasti, raba geotermalne energije, biogoriva, pri čemer ima velik potencial uporaba bioplina in ostankov lesa, proizvodnja trajnostne električne energije in uporaba rastlinjaka kot vira energije. Slednje je rezultat programa sodelovanja med vlado in odborom za vrtnarske proizvode ter nizozemsko konfederacijo kmetijstva in vrtnarstva. Vlada želi spodbujati uporabo biomase za proizvodnjo goriv, ​​kemikalij, električne energije in toplote. Tako naj bi do leta 2030 nadomestila 30 odstotkov fosilnih goriv (nafta, premog, zemeljski plin).


Kooperativnost strok za sočen paradižnik


In kako je Nizozemska postala ena največjih pridelovalk paradižnika (22 odstotkov svetovne proizvod­nje), ko nima niti približno tako ugodnih naravnih razmer kot njeni glavni tekmici Mehika (24 odstotkov paradižnika) in Španija (13 odstotkov)? Nizozemska je v sredini devetdesetih let povzročila močan pretres na trgu paradižnika, saj je kar za 800 odstotkov povečala njegov izvoz čez ocean. Uspelo ji je s tradicionalnim znanjem hortikulture in inovacijami pri gojenju pod steklom, s katerimi so vzgojili paradižnik, ki je bil sočen, hkrati pa je dobro prenašal transport. Znanstveniki podjetja Rijk Zwaan maksimirajo moč rastlinskih genov za ustvarjanje sort zelenjave z zaželenimi lastnostmi, kot so odličen okus in aroma, dolg rok trajanja in enakomerna velikost. V demo rastlinjaku podjetja vsak dan preskušajo in primerjajo 80 sort paradižnika.

Nizozemska je izjemno močna tudi v semenarski industriji. Podjetje Incotec je pionirsko razvilo sistem za peletiranje, ki seme obloži z zaščitnim slojem, kar olajša sejanje z mehanskim sejalnikom. Incotec je imel tudi ključno vlogo pri razvoju metod za sejanje semen (sprožitev in nato ustavitev procesa kalitve), ki je na globalnem trgu spremenil potek igre in dal Nizozemski izjemno prednost pri kakovosti in količini.

image
Foto Michael Kooren Reuters Visokotehnološke luči, ki spodbujajo rast. Foto Reuters


Podjetja, kot sta Rijk Zwaan in Incotec, znanje delijo tudi s podjet­jem Duijvestijn, nedavno imenovanim za najboljšega pridelovalca paradižnika na svetu. Duijvestijn, ki ga vodijo štirje bratje, slovi po vrhunski kakovosti pridelka in zelo trajnostnih metodah gojenja: med prvimi je v svojih rastlinjakih uporabljal geotermalno energijo in porabil za 60 odstotkov manj energije, kot bi je v standardnih rastlinjakih. S svojim vizionarskim pristopom lahko podjetje Duijvestijn pridela približno 10 milijonov kilogramov paradižnika na samo 15 hektarih površin. Še eno nizozemsko podjetje je zaslužno za opisani uspeh.

To je Philips, ki je revolucioniral nizozemsko kmetijstvo z linijo LED-luči, ki pospešujejo rast. Zaobiti ne gre niti tehnološkega podjetja, specializiranega za vrtnarstvo, Priva, ki je razvilo sisteme za avtomatizacijo, nadzorovanje klime in odmerjanje vode, ki usklajujejo spremenljivke, kot so zrak, CO2, ogrevanje, hlajenje in prezračevanje. Priva je razvila tudi večkrat nagrajeni robot za odstranjevanje listja.

Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Več iz rubrike