Kako eno največjih plinovodnih križišč v Evropi vpliva na mladi krompir?

Očitno je več zahodnoevropskih držav frustriranih zaradi svoje odvisnosti od ruskega plina. Naravni plin ima glavno vlogo v energetski mešanici EU. V zahodni Evropi velja Norveška z več kot 123 milijardami kubičnih metrov na leto za veliko proizvajalko, kljub temu pa EU uvozi približno 340 milijard kubičnih metrov plina na leto, kar je približno tri četrt njenih potreb.
Fotografija: Foto Gas Connect Austria Gmbh 
Odpri galerijo
Foto Gas Connect Austria Gmbh 

Dunaj se je v zadnjih deset­letjih umestil kot pomembna evropska okret­nica (nemško Drehscheibe). »Okretnica vzhodne in zahodne Evrope« je slogan, ki ga je letališče Dunaj dolgo uporabljalo v svojih oglasih. Nedaleč od Dunaja je še ena pomembna evropska okretnica, tista za plin. V letu 2019 mineva 60 let, odkar je začel plin pritekati iz skladišča pri spodnjeavstrijskem mestu Baum­garten na reki Morava (nemško March), nedaleč od avstrijsko-slovaške meje.

Moravsko polje (nemško March­feld), največji zelenjavni vrt Avstrije, se začne severovzhodno od Dunaja. Tam rastejo, med drugim, marchfeldski šparglji, eden prvih avstrijskih kmetijskih pridelkov z zaščiteno geografsko označbo. V tem delu Avstrije se poleg tega črpata nafta in zemeljski plin. Leta 1959 so pri Baumgartnu zgradili postajo za zemeljski plin s plinskega polja Zwerndorf. Od leta 1968 tja po plinovodu prihaja plin iz Rusije, od tam pa se ne dobavlja le na Dunaj in v druga avstrijska mesta, Baumgarten je eno največjih in najsodobnejših plinskih križišč v Evropi. Po enem kraku plin potuje v Nemčijo (in tudi Francijo), po drugih pa v Italijo, Slovenijo in Hrvaško ter na Madžarsko.

Foto Gas Connect Austria Gmbh 
Foto Gas Connect Austria Gmbh 


Prek Baumgartna poteka okoli 10 odstotkov zahodnoevropske preskrbe s plinom, ki večinoma prihaja iz Rusije, pa tudi Norveške in drugih držav. Tu se na leto distribuira približno 40 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina. Nekaj ​​več kot 20 odstotkov ga ostaja v Avstriji (8,5 milijarde kubičnih metrov), preostalo gre v druge države.

V Baumgartnu je zgodaj jeseni hlad­neje kot na Dunaju. Tu se končajo vzhodnoevropske stepe, ravnice, čez katere v hladnih mesecih piha leden veter. Praznovanje 60. obletnice plinskega postrojenja Baumgarten je bilo priložnost, da se z avtobusom zapeljemo po njem. Celotno območje meri približno kvadratni kilometer. V velikem šotoru smo poslušali, kaj je o plinu povedal Marco Alvera, direktor italijanskega podjetja Snam, največjega evropskega distributerja zemeljskega plina, potem Elena Burmistrova, podpredsednica rus­kega plinskega podjetja Gazprom in izvršna direktorica Gazprom izvoza, Rainer Seele, generalni direktor avstrijskega koncerna OMV, Andreas Piebgals, nekdanji komisar EU za energijo, in drugi strokovnjaki za fosilna goriva.

Več kot dve tretjini potrjenih svetovnih zalog zemeljskega plina je na ozemlju desetih držav. Levji delež zalog imajo Rusija, Iran, Katar, ZDA in Savdska Arabija. Evropo prečkajo plinovodi, vendar jih je očitno premalo. Plinovodi so tudi velikega geopolitičnega pomena. Zadnji primer je zaplet pri gradnji plinovoda Severni tok 2 čez Baltsko morje, od ruske obale pri Sankt Peterburgu do severa Nemčije. Potem ko Danska ni dovolila namestitve plinovoda v svojih vodah, jo bo moral zaobiti. To bo stalo več kot pol milijarde evrov, tako da bodo skupni stroški gradnje presegli deset milijard evrov.

REUTERS
REUTERS


Očitno je več zahodnoevropskih držav frustriranih zaradi svoje odvisnosti od ruskega plina. Naravni plin ima glavno vlogo v energetski mešanici EU. V zahodni Evropi je velika proizvajalka Norveška z več kot 123 milijardami kubičnih metrov na leto, ampak EU uvozi približno 340 milijard kubičnih metrov na leto, kar je približno tri četrtine njenih potreb. Ruski plin predstavlja približno 44 odstotkov tega uvoza oziroma tretjino celotne porabe zemeljskega plina v EU. Velike količine plina EU uvaža tudi iz Katarja, Alžirije in nekaterih drugih držav. Po drugi strani vsi, ki kupujejo ruski plin, pravijo, da se niti v času ZSSR niti zdaj Rusije nikdar ni zgodilo, da niso dostavili dogovorjenih količin. »Rusi so nam dostavili vsako molekulo plina,« je v Baumgartnu dejal Rainer Seele, prvi mož OMV. OMV je večinski lastnik podjetja Gas Connect Austria, ki upravlja 900 kilometrov ​​plinskega omrežja, ki vodi od Baumgartna do Nemčije, Slovaške, Madžarske in Slovenije. Za plinovod in z njim povezane objekte do Italije, v skupni dolžini 380 kilometrov, skrbi drugo podjetje, Trans Austria Gasleitung, v katerem je OMV manjšinski lastnik, večinski pa je italijanski Snam.


Zemeljski plin je elegantna začasna rešitev


Vodje podjetij za zemeljski plin poudarjajo, da gre za energetski izdelek, ki je zelo dobra »prehodna rešitev« pri razogljičenju planeta. Za plin infrastruktura že obstaja, plinske elektrarne dosegajo bistveno višji energetski izkoristek kot termoelektrarne na premog (60 %: 25–45 %; ogrevanje na plin ima 90-odstotni izkoristek), plin se lahko skladišči dlje časa in je odlična rezervna rešitev za distribucijska omrežja, ki se soočajo z nihanji v oskrbi z električno energijo iz hidroelektrarn in vetrne energije. Pri zgorevanju plina se ne sproščajo drobni trdni delci in manj CO2 kot pri nafti ali premogu ter je skoraj brez drugih za okolje škodljivih emisij.

Ko gre za plin, je treba govoriti tudi o njegovem transportu. Za to so potrebni zanesljivi mednarodni transportni sistemi. Kopenski cevovodi so običajno položeni 1–1,2 metra pod zemljo – razen v Sibiriji, kjer zaradi zamrznjene zemlje ostanejo nad zemljo. Plin teče brez hrupa, vendar ga je treba vsakih 150–200 km zgoščevati, da ima dovolj potiska za hitrost približno 30 km/h po cevovodu. Tlak v cevovodu se postopoma zmanjšuje zaradi trenja v ceveh in odtokov do porabnikov. V Baumgartnu smo videli kompresorske postaje, v katerih se poveča tlak plina. Eden od zaposlenih nas je spomnil, da ima plin, ko zapusti te postaje, temperaturo približno 45 stopinj Celzija. To so spretno izkoristili domačini. »Kmetje so v toplo zemljo sadili krompir in bili tako vsako leto z njim prvi na trgu.«

Foto REUTERS
Foto REUTERS


Plin je uporaben za različne namene, trdijo njegovi zagovorniki. Primeren je za toplotno intenzivne industrije, kot sta jeklarstvo ali steklarstvo, v gospodinjstvih za ogrevanje, kuhanje, hlajenje, kot gorivo za avtomobile, tovornjake, ladje ... Po letošnjih cenah v Avstriji, če v rezervoar avtomobila natočite za 10 evrov goriva, se lahko vozite 145 km z bencinskim motorjem, 195 km z dizelskim – in 249 km s plinskim! Če se plin ohladi (na posebnih terminalih) na temperaturo –161,5 stopinje Celzija, postane tekoč in ima 600-krat manj volumna kot v plinastem stanju. Utekočinjeni zemeljski plin se običajno imenuje z angleško kratico LNG (Liquefied Natural Gas) in se lahko med celinami prevaža z velikimi tankerji. ZDA z lastno (do okolja neprijazno) tehnologijo za pridobivanje plina iz skrilavca forsirajo izvoz utekočinjenega plina v EU.

V energetski industriji, ki bo popolnoma temeljila na obnovljivih virih energije, plin ne bo izginil, pravijo njegovi zagovorniki. Pri tehnologijah »power-to-gas« se električna energija iz obnovljivih virov (sonce, veter, voda) uporablja za pridobivanje vodika ali metana. Ta »zeleni plin« se lahko preprosto shrani v obstoječo plinsko infrastrukturo. Skladišči in transportira se lahko tudi biometan, pridobljen iz rastlinskih virov, ostankov hrane ali blata iz čistilnih naprav za odpadne vode. V Avstriji deluje že 350 bioplinarn. Plin iz njih se bodisi uporablja na kraju nastanka bodisi shranjuje v plinskem omrežju.

Več iz rubrike

Komentarji: