Kako bodo rokodelci živeli v dobi robotov?

Na Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) je registriranih 237 rokodelcev, od tega jih 148 deluje na področju domačih, drugi pa na področju umetnostnih obrti. Njihovo število zadnjih petnajst let drastično pada, saj smo jih še leta 2002 imeli 569. Tudi druge številke niso nič kaj obetavne, pravi Goran Lesničar Pučko z zbornice.

»Med registriranimi člani OZS se jih z rokodelskimi dejavnostmi ukvarja le še 0,6 odstotka. Če tem dejstvom prištejemo velike spremembe, ki so nastale z odpravo obveznega članstva v zbornici, je slika stanja več kot skrb vzbujajoča, da ne rečemo alarmantna.« »Položaj rokodelcev je slab na zakonodajnem, statusnem, socialnem in drugih področjih,« dodaja Nastja Dejak iz Rokodelskega centra Ribnica. Med pomanjkljivosti, ki bi sicer lahko ohranile rokodelstvo, Lesničar Pučko med drugim prišteva preveliko razpršenost posameznih dediščinskih področij, slabo ozaveščenost prebivalstva o vrednotah in pomenu rokodelstva, premajhno motiviranje mlajših generacij (in njihovih staršev) za učenje in zaposlovanje v rokodelskih poklicih, premajhno vključenost rokodelskih znanj v formalno in neformalno izobraževanje in premajhen izkoristek možnosti, ki jih ponujajo nove spletne tehnologije in s katerimi bi dragoceno znanje rokodelstva približali mladim.

Ob vseh črnogledih dejstvih pa sogovornik opozarja, da je ustvarjanja v rokodelskih dejavnostih pri nas zelo veliko, tako po obsegu kot po kakovosti. »Torej ljudje še imajo znanja in spretnosti, predvsem tudi ideje, ki pa jim jih ne uspe udejanjiti in si z njimi ustvariti posla,« pravi.

V Šeširju se bodo še rojevali klobuki

Ena tistih, ki si želijo ohraniti in ponovno oživiti rokodelstvo in unikatna slovenska znanja, je tudi Lenka Puh, ki s socialnim podjetjem Etri-CoF (co-working factory) v Škofji Loki nadaljuje tradicijo izdelovanja klobukov. Denar za zagon bodo prispevali obiskovalci, ki bodo v pop up trgovini Klobuk z namenom kupili moški klobuk ali čepico iz Šeširja. Pop up trgovina se bo selila po krajih, nameravajo tudi v tujino. »Novi pristopi prodaje imajo velik potencial,« je prepričana sogovornica. Se pa zaveda, da brez trgovine ne gre. Škofjeloška tovarna klobukov Šešir, ki je bila ustanovljena leta 1921 in je pred drugo svetovno vojno zaposlovala dvesto ljudi, je nekoč dajala kruh mnogo družinam v mestu.

Nastja Dejak, Rokodelski center Ribnica: Položaj rokodelcev je slab na zakonodajnem, statusnem, socialnem in drugih področjih.

A se črni usodi niso mogli ogniti, čeprav so njihove klobuke kupovali tudi Judje iz Brooklyna, kjer je judovski tekstilni center. »Judje so zahtevni kupci. Z nosom ali ustnicami preizkusijo, ali ima dlaka ravno pravšnjo višino in kako hitro se vrne na svoje mesto. Opazijo razlike v desetinki milimetra,« je ob predstavitvi projekta Klobuk z namenom dejala Puhova. Šešir je sicer lani šel v stečaj, v Etriju pa si prizadevajo ne le obuditi to staro, tradicionalno obrt, ampak z nakupom klobuka ljudi tudi ozavestiti o izdelavi klobukov. »Vse stare industrije je treba čim prej obuditi, da ne bo znanje povsem izginilo,« poudarja Puhova, ki je prepričana, da je v Sloveniji veliko potenciala za obujanje starih (rokodelskih) veščin in industrij.

Igor Modic

Pozabili smo na zgodovinski tekstil

Karin Čikić, prav tako iz skupnosti Etri, je kot tekstilka pred dobrim desetletjem s težkim srcem gledala zaton tekstilne industrije, ki je zdaj skorajda nimamo več. Zato si še toliko bolj želi, da bi jo oživili. Prve korake delajo s postavljanjem konopljarne za tekstil, čemur bi lahko sledilo gojenje lana. Če bi na evropski ravni spodbujali še pridelavo bombaža, pa bi lahko oživili tudi nekatere slovenske tekstilne blagovne znamke, sta prepričani sogovornici. »Ne smemo pozabiti, da je bila tekstilna industrija v Sloveniji nekoč bazična,« poudarja Puhova, ki opaža, da Evropa potrebuje »limited edition« izdelke, in tekstilna industrija je pravšnja za to. Da bi jo ponovno oživili, bi se je na evropski ravni moralo vrniti od 5 do 20 odstotkov, meni Čikićeva. »Znanja imamo ogromno, potrebujemo pa novo oblikovanje,« ugotavlja. Zato merijo na mlade kreativce, ki bi tekstilni industriji pri nas vdahnili novo življenje. Tržna niša, pravi, so tekstilni izdelki z majhnim ogljičnim odtisom. »Slovenski oblikovalci se zavedajo pomembnosti tega,« doda. Za ilustracijo pove, da moški suknjič prepotuje povprečno 48.000 kilometrov, preden pride do nas.

Zgodovinski tekstili so izraz trdega dela in ročnih spretnosti, je zapisala Bandana Tevari, urednica indijskega Voguea. Meni, da bi rokodelstvo lahko rešili, če bi se zavedali, da za vsakim izdelkom stoji človek. »Vse večje razvrednotenje in odtujitev človeka od obrti ter procesa od proizvoda sta največja pomanjkljivost razvitega sveta,« je prepričana. Poudarja, da bi v modni industriji morali zaposlovati tkalce, okraševalce in druge, saj bi s tem ustvarili dodano vrednost in delovna mesta. A globalna luksuzna modna industrija na to prepogosto pozabi. Po drugi strani pa je vse več povezovanja med rokodelstvom in računalniško industrijo, ki je, kot je v blogu zapisala oblikovalka Alice Archer, danes ključno. Tudi v Sloveniji, pravi Puhova, se v tekstilni industriji povezujejo s sodobno tehnologijo, predvsem robotiko. »Zakaj bi nekdo ročno šival mikrošive, če lahko to naredi robot? S tem tudi prispevamo k razvoju novih tehnologij in materialov,« opiše primer.

Igor Modic

Etsy razburil nekatere rokodelce

Ko je Chad Dickerson, direktor spletne strani Etsy, ki prodaja ročne izdelke z vsega sveta, preteklo jesen stopil pred skupino uporabnikov spletne strani in zaposlene, je povedal nekaj pomenljivega: »Sporočam vam, da lahko najamete kolikor želite ljudi.« S tem je prodajalcem na Etsyju povedal, da lahko najamejo zunanje sodelavce in izdelovalce, ki bodo pospešili izdelavo izdelkov, kar bo posledično vodilo k večji prodaji. Mnogi namreč niso več dohitevali povpraševanja po svojih izdelkih in so za izdelavo morali najemati dodatno pomoč, kar so delali s slabo vestjo, predvsem zaradi nejasne politike poslovanja. Ko je Dickerson nizal spremembe v poslovanju, je bila zbrana množica tiho, je poročal Wired. Izjava je namreč napovedovala precejšnjo spremembo. Etsy se je po ustanovitvi leta 2005 pozicioniral kot ponudnik ročnih izdelkov malih rokodelcev, ki lahko na spletu prodajajo svoje izdelke. V čem se bo po novem torej še razlikoval od eBaya ali Walmarta?

Goran Lesničar Pučko, OZS: Med registriranimi člani zbornice se jih z rokodelskimi dejavnostmi ukvarja le še 0,6 odstotka.

Sprememba politike poslovanja pa je več kot le pojasnjevanje definicije ročnega dela; s tem se spreminja ne le izdelava, ampak tudi prodaja. Dickerson je namreč prepričan, da je kolektivni pogled na izdelovanje zastarel. Mnogi ponudniki izdelkov na Etsyu so že ustanovili lastne »mini tovarne« ali rokodelske skupnosti, kot je Manufacture NY iz Brooklyna, ki daje možnost lokalnim oblikovalcem. Mimogrede, na tej spletni strani najdemo tudi blagovno znamko Ribrand iz Ribniškega centra, ki je nastala skupaj z oblikovalskim studiem Mashoni. »Menimo, da lahko Etsy spremeni izdelovanje in ga približa lokalnemu in trajnostnemu,« je dejal Dickerson. Priznava sicer, da je to slišati utopično, pa vendar upa, da bodo pritegnili še več izdelovalcev in prodajalcev. Vsi prodajalci niso navdušeni nad novo usmeritvijo. Upravičeno se sprašujejo, kaj je še ročno delo. Na Etysu je namreč mogoče najti tudi izdelke, izdelane s 3D-tiskalnikom. Etsy, ki od vsake prodaje vzame 3,5 odstotka, preostalo dobi prodajalec, ima več kot 500 zaposlenih, 20 milijonov izdelkov in milijon prodajalcev.

Turizem in rokodelstvo
 z roko v roki

Na okrogli mizi na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu so med drugim ugotovili, da bo vse bolj v ospredju povpraševanje po butičnih, ročnih izdelkih, izdelkih z dodano vrednostjo tudi iz pravične trgovine, in ne več po proizvodih serijske proizvodnje. To je tudi tržna niša za turizem in z njim povezano rokodelstvo. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je že pred leti opozorila, da je ohranjanje kulturnih tradicij, kamor sodi tudi rokodelstvo, ključno. EU ohranjanju in razvijanju rokodelskih dejavnosti ter predvsem z njimi povezanih znanj prav tako namenja veliko pozornosti; v obliki financiranja, dokumentiranja ali uskladiščenja znanj, kot tudi podpiranja različnih projektov s tega področja. V globaliziranem svetu je namreč rokodelstvo dejavnost, ki izhaja iz lokalnih naravnih danosti (materialov), znanje pa se prenaša iz roda v rod. Rokodelstva s tega vidika ni mogoče podvajati ali kopirati. »Leskovih viter ne morejo izdelovati na koncih Slovenije, kjer leska ne raste,« razlaga Dejakova.

Vse bolj bo v ospredju povpraševanje po butičnih, ročnih izdelkih, izdelkih z dodano vrednostjo, tudi iz pravične trgovine, in ne več po izdelkih serijske proizvodnje. To je tudi tržna niša za turizem, povezan z rokodelstvom.

Čeprav o rokodelstvu ni veliko raziskav, FAO poudarja, da se dodana vrednost kaže predvsem v ruralnih skupnostih držav v razvoju. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so kanadski raziskovalci iskali pozitivne učinke rokodelstva na gospodarstvo v azijskih državah, in ugotovili, da je rokodelstvo odlična priložnost za zaslužek. Dejakova v luči tega meni, da je s stališča turista, ki išče avtentičnost, to velika priložnost tudi za naše gospodarstvo. Sicer pravi, da natančnega pregleda nad številom rokodelcev v Ribnici, ki je sinonim za suho robo, nimajo, veščine pa ohranjajo žive v Rokodelskem centru, kjer izobražujejo. V muzejski trgovini tudi prodajajo izdelke z njihovega, suhorobarskega območja.

Strokovna komisija za vrednotenje in oceno rokodelskih izdelkov, ki deluje pri OZS, je med letoma 1993 in 2016 prejela 8754 vlog za ocenitev čez 50.000 rokodelskih izdelkov. Od teh so 3723 izdelovalcem podelili certifikat za kakovostne izdelke. »Ti podatki osupnejo tudi tuje strokovnjake, če jih seznanimo z njimi,« pravi Lesničar Pučko. Prepričan je, da lahko slovensko prepoznavnost v veliki evropski družini in svetu bogatimo s prav posebnimi in izvirnimi mojstrovinami, brez zatekanja v kopiranje tujih vzorov in hlastajoče pobiranje neumnosti, ki jih ponujajo globalizirane trgovine. »Rokodelske dejavnosti so danes vsekakor ustvarjalna oblika kot alternativa našemu 'površnemu bivanju',« je še dodal.