Kaj smo dobili, kaj izgubili, kaj nas čaka?

Posameznih razvojnih faz država preprosto ne more preskočiti, potreben je proces zorenja in izpopolnjevanja, je prepričan Matija Rojec, ekonomist in profesor na FDV, pred vstopom Slovenije v EU pa z Janezom Potočnikom in Mojmirjem Mrakom soavtor slovenske pristopne strategije.

»Češka je bila pred drugo svetovno vojno zelo razvita država. Imela je razvite institucije in neko tradicijo. Socializem je to zatrl, a so se od 90. let do danes zelo hitro razvili in se vrnili nazaj. To je njihova tradicija. Mi se tega še učimo,« Rojec opisuje državo, ki je Slovenijo v letih članstva v uniji prehitela.

Paradoks, kaj pričakujemo od države

Za vstop v EU je marca 2003 glasovalo skoraj 90 odstotkov udeležencev referenduma, ali natančneje, nekaj manj kot 870.000 ljudi. Vprašanje je, ali bi danes ta rezultat lahko ponovili, ljudje so razočarani, k čemur je veliko prispevala tudi kriza. »Seveda ima kriza posledice na družbeno klimo, toda takšna destrukcija, kot jo vsak dan vidimo v Sloveniji, ni normalna. Vsi kritiziramo državo, njeno upravljanje in vodenje institucij, a že v naslednjem stavku kličemo državo, kaj vse mora financirati,« je kritičen Rojec. »Zdi se, da naša država pač ni sposobna profesionalno upravljati svojih bank, saj je v ozadju vedno neki škodljiv politični interes. S tem smo naredili ogromno škode razvoju države in standardu ljudi. Enako velja za širše upravljanje državnega premoženja. Vendar po večini javnomnenjskih anket si ljudje še vedno želijo, da je država lastnik podjetij. To je pač paradoks,« povzema.

Če ne bi bili v EU, bi bili brez dvoma kar nekaj korakov zadaj.

»Slovenija je veliko dobila od članstva v EU, ne samo ekonomsko, tudi politično. Poglejte, kaj se dogaja z drugimi državami nekdanje Jugoslavije. Če bi se reforme uvajale hitreje in odločneje, bi zagotovo bilo bolje, a za to ni bilo politične volje,« pravi Rojec in pristavi, da bi bili, če ne bi bili v EU, brez dvoma kar nekaj korakov zadaj. »Saj ob vstopanju v EU najbrž nihče ni imel iluzij, da bomo v vsakdanji realnosti enakopravni z Nemci in Francozi. Naša teža je žal drugje. Je pa za nas pomembno, da smo zraven pri sprejemanju odločitev. Za nas je zelo pozitivno, da nam EU daje okvir, pravila delovanja. Brez tega bi nedvomno delali še več neumnosti,« trdi. In dodaja: »Politiki so razlog za zamujene priložnosti!«

»Zame osebno je članstvo Slovenije v EU veliko razočaranje in nenadomestljiva izguba velike priložnosti,« pravi finančni minister v času vstopa Slovenije v EU in eden najzaslužnejših za kasnejši prevzem skupne valute Dušan Mramor. Svoje razočaranje pojasni: od leta 2004 do leta 2015, za katero so zadnji primerljivi podatki, se je naš zaostanek za povprečjem EU pri BDP na prebivalca po kupni moči povečal s 14 na 17 odstotnih točk. Povsem nasprotno so se vse druge nove članice, razen Cipra, povprečju EU zelo hitro približevale in zaostanek zmanjševale ter se tudi približale Sloveniji ali jo celo prehitele. Tako je na primer najmanj razvita Latvija leta 2004 za Slovenijo zaostajala 40, zdaj pa le še 19 odstotnih točk. Češka nas je medtem že prehitela. Relativno se je torej položaj Slovenije, odkar je vstopila v EU, bistveno poslabšal.

Leon Vidic

Drugi vlagali v prihodnost, mi v tekočo porabo

»Slovenija je večino tega obdobja vodila popolnoma neustrezno, največkrat prociklično ekonomsko politiko, na političnem področju pa so nesmiselne razprtije preprečevale ustrezno ukrepanje ali pa je prevladal populizem,« pojasnjuje Mramor. »Na primer, druge države so z evropskimi sredstvi gradile železniško infrastrukturo, ki omogoča vlakom vožnjo s hitrostjo nad 200 kilometrov na uro, mi pa smo jih vlagali v 'izboljšanje življenjskih razmer'. Drugi so tako vlagali v prihodnost, mi pa v tekočo porabo. Učinek enega evra evropskih sredstev je bil v Sloveniji manjši od evra, moral pa bi biti okoli dva evra in pol,« je kritičen.

To je privedlo do ene največjih kriz med novimi državami članicami in Slovenija, ki je v EU prišla kot ena najbolj razvitih držav, ni izkoristila, kar bi lahko. Od leta 2014, ko se je zgodil preobrat, se položaj po Mramorjevih besedah sicer izboljšuje, a »relativno gledano smo bili leta 2015 na ravni leta 2003 in za letom 2004 po tem ekonomskem kazalniku zaostajali za tri odstotne točke«.

Populizem cenjen, strokovnost ne

Izziv, pred katerim je Slovenija, je po Mramorjevih besedah »klima v družbi, kjer strokovnost, rezultati in delo niso cenjeni. Bolj je cenjeno to, kar je preprosto in populistično. Bojim se, da bo to v prihodnosti pripeljalo do rešitev, ki so lahko ekonomsko in družbeno gledano izredno škodljive.«

Mramor opozarja, da se te težnje že kažejo. »V zadnjih dveh četrtletjih minulega leta so na primer stroški dela v primerjavi z EU izjemno zrasli. To nas lahko skrbi tudi vnaprej. V zadnjem času smo stvari dobro zastavili, a če bo prevladal populizem, in te zelo izrazite tendence vidim, se nam ne piše dobro.«

Utopično je pričakovati, da bo gospodarsko-politično povezovanje v prihodnje tako hitro, kot je bilo v zadnjih desetletjih, saj je EU danes kulturno in gospodarsko bistveno bolj raznolika.

»Utopično je pričakovati, da bo gospodarsko-politično povezovanje v prihodnje tako hitro, kot je bilo v zadnjih desetletjih, saj je EU danes bistveno bolj kulturno in gospodarsko raznolika, kot je bila v preteklosti,« opozarja Maja Bratuša, analitičarka na Inštitutu za strateške rešitve. Interesi posameznih držav in potencialni izstopi, kot je brexit, so po njenih besedah zgolj ena stran evropskih izzivov. Druga stran evropske prihodnosti so načrti o širitvi: usoda približevanja držav Zahodnega Balkana je še precej nejasna, Turčija pa se od ideje o članstvu v EU vedno bolj odmika. Težko si je predstavljati, da bi EU lahko zagotovila nova pravila glede števila sedežev v evropskem parlamentu, Turčija bi jih namreč imela toliko, kolikor jih ima Nemčija. Bratuša zato napoveduje: »Tudi v naslednjem mandatu evropske komisije, evropske volitve so namreč že čez dve leti, širitev EU ne bo predvidena. Dvome o vnovični širitvi vzbujajo tudi Junckerjevi scenariji o EU leta 2025, ki ne predvidevajo širitve, kar evropska komisija v trenutnem mandatu imenuje širitvena utrujenost.«

Prav tako se je treba zavedati, da so postopki širitve in pridruževanja novih članic uniji precej dragi. »V luči nedavne finančne krize, visoke stopnje brezposelnosti, s katero se nekatere države članice še vedno spoprijemajo, migrantske krize in s tem večanjem števila iskalcev zaposlitve bi se lahko strah pred tujci med državljani EU še okrepil, kar bi lahko negativno vplivalo tako na rast različnih oblik nestrpnosti in ekstremizmov kot tudi na zaupanje v EU in njene institucije. To bi samo še poglobilo prepad med članicami.« 

Kakšno je mnenje očetov slovenskega vstopa v EU?

Romano Prodi, nekdanji predsednik evropske komisije

Leon Vidic

Romano Prodi, ki ga nekateri označujejo tudi kot prvega »predsednika evropske vlade«, je leta 2004 v Novi Gorici skupaj s tedanjim slovenskim premierom Tonetom Ropom dvignil zapornico in tako simbolično ukinil mejo med Slovenijo in Italijo oziroma EU. Med njegovim evropskim mandatom je enajst članic unije v svojih državah uvedlo evro, deset držav vzhodne Evrope pa vstopilo v EU. Zdaj ugotavlja, da je globalizacija evropski projekt dodatno potrdila in ga naredila še pomembnejšega, da pa hiter razvoj Kitajske v zadnjih letih stari kontinent potiska v marginalen položaj. Nedavno je v enem od intervjujev izjavil, da je ne glede na razpoke in razočaranja, ki jih je morebiti komu prinesla evropska integracija, prepričan, da bo Evropa preživela kot enotna politična družba. Seveda le v primeru, da ne bo kakšnih dramatičnih sprememb, kar brexit sicer po njegovem ni; kratkoročno torej drame ne pričakuje, dolgoročno pa je po njegovem mogoče prav vse.

Zdaj 78-letni italijanski politik in profesor od leta 2010 predava na China Europe International Business School v Šanghaju. Leta 1999 je bil za pet let imenovan na funkcijo predsednika evropske komisije, med njegovim obdobjem je bilo sprejetih kar nekaj zgodovinskih odločitev, med drugim uvedba evra in širitev unije z novimi članicami. Pred dnevi je na enem od javnih nastopov v rodni Italiji opozoril na pomen zavedanja prihodnosti, v katero je treba stopati samozavestno in z entuziazmom.

Mitja Gaspari, nekdanji finančni minister

Leon Vidic

»Kolikor sam sebe spoštuješ, toliko te spoštujejo tudi drugi,« komentira aktualne odnose z Brusljem (in Frankfurtom) Mitja Gaspari, ki je bil v času našega vključevanja v EU finančni minister, nato pa guverner Banke Slovenije in tedaj opozarjal, da Slovenija druge izbire od vstopa v EU nima, saj so vse druge možnosti nesprejemljive. Skozi sedanjo prizmo je kritičen do servilnosti naših predstavnikov do bruseljskih avtoritet. Ob vključevanju v unijo je opozarjal, da so se naši izvozniki preveč osredotočili na trg EU, zanemarjajo pa izvoz v ZDA, severno Afriko in Azijo, kjer se slovenskemu gospodarstvu prav tako ponujajo ugodne izvozne možnosti. Ena od stvari, o katerih razmišlja zdaj, je, kako zagotoviti državo blaginje. Socialno razslojevanje je dejstvo, zato bi moral biti pomemben del programskih dokumentov strank v bližnji prihodnosti tudi odnos do države blaginje.

Tone Rop, nekdanji premier

Leon Vidic

»Tri, dve, ena, dobrodošli v Evropski uniji!« nas je Romano Prodi 30. aprila 2004 na meji med Novo Gorico in Gorico pozdravil v spremstvu Toneta Ropa, četrtega predsednika vlade samostojne Slovenije. Je pa državljane, kot predsednik vlade, ki mu je Prodi v Gorici rekel kar Antonio, na spremembe pripravljal tudi s temi besedami: »V Sloveniji smo imeli doslej obdobje tako imenovanega gradualizma, to pomeni postopnega prilagajanja gospodarstva, države, javne uprave in javnih storitev evropskim kvalitetam in standardom. Z določitvijo datuma o vstopu v EU in seveda zlasti v monetarno unijo pa je popolnoma jasno, da se čas gradualizma izteka. Da je treba reforme zaključiti in konkurenčno vstopiti v EU. Menim, da je obdobje, ki je bilo do zdaj dobro, minilo. Zdaj so potrebni nekateri odločni ukrepi.«

Rop je danes častni podpredsednik Evropske investicijske banke, omenjajo ga kot kandidata za vodenje demografskega sklada, za zdaj pa skuša služiti tudi s prodajo znanja prek novembra ustanovljenega Inštituta za sodobni trajnostni razvoj (ISTR), ki ga ima skupaj z Milanom M. Cviklom, Patrickom Vlačičem, Urošem Jauševcem in Radom Bohincem mlajšim.