Kaj se zgodi z odsluženimi elektronskimi napravami

Leta 2014 je svet odvrgel 41,8 milijona ton elektronskih in električnih odpadkov (e-odpadkov), kamor sodijo tudi televizorji, mali gospodinjski aparati, električno orodje, razsvetljava, sijalke, računalniki, tiskalniki, električne igrače in zabavna elektronika, pravi študija univerze Združenih narodov. Po ocenah evropske komisije bomo samo v Evropi do leta 2020 odvrgli več kot 12 milijonov ton elektronskih in električnih naprav na leto. Ob takšnih količinah in ob dejstvu, da je povprečna življenjska doba računalnika danes od 18 do 24 mesecev, a ne zato, ker bi bil pokvarjen, ampak zaradi napredka tehnologije, postaja recikliranje e-odpadkov še posebej pomembno.

Leta 2016 smo proizvedli 44,7 milijona ton e-odpadkov, kar ustreza 4500 Eifflovim stolpom.

Odpadna elektronika namreč ni le odpad. Je skupek materialov, ki se jih da ponovno uporabiti. Po drugi strani pa sodobne tehnološke naprave vsebujejo tudi škodljive snovi, ki ob nepravilnem odlaganju pronicajo v okolje in lahko imajo škodljive posledice tako za okolje kot zdravje. V ZDA, kjer na Inštitutu za recikliranje (ISRI) razpolagajo z za naše razmere starimi podatki, so leta 2011 reciklirali okoli 4,4 milijona ton elektronskih odpadkov. V Evropi leta 2012 od 12 milijonov ton nismo reciklirali kar 5 milijonov ton e-odpadkov. Z 1,3 milijona tonami ilegalno izvoženih e-odpadkov pa smo obremenili Afriko in Azijo. Tako ZDA niso edine, ki svojo kramo mečejo na drugi konec planeta. Poleg tega smo po nekaterih ocenah v Evropi, ki bi rada bila zgled vsem drugim, pravilno reciklirali le tretjino e-odpadkov. Kje v tej sliki je Slovenija?

Tadej Regent

Količina e-odpadkov na letni ravni raste

Zaradi sodobnega potrošništva je e-odpadkov čedalje več. Na odpadu vse pogosteje končajo zabavna elektronika, deli informacijske tehnologije, mali gospodinjski aparati in oprema za prosti čas. »V Sloveniji vsako leto pride na trg 32.000 ton električne in elektronske opreme ali 16 kilogramov na prebivalca. S tega vidika se uvrščamo med države, ki nadpovprečno kupujejo te izdelke,« pravi Emil Šehič, direktor družbe za ravnanje z električno in elektronsko opremo Zeos. Še bolj potrošniške od nas so Belgija, Švica, Danska, Francija, Velika Britanija, Nizozemska in Norveška. Dodaja, da ima po podatkih univerze Združenih narodov povprečno slovensko gospodinjstvo doma v uporabi dobrih 500 kilogramov e-opreme. Ko ta odsluži svoje, jo je treba reciklirati. V Zeosu to počnejo že od leta 2006. »V primerjavi z drugimi evropskimi državami v Sloveniji dokaj učinkovito zbiramo e-odpadke. Zberemo jih dobrih 40 odstotkov glede na količine, dane na trg, vendar nam za izpolnitev cilja v letu 2020, ko bi jih morali zbrati 65 odstotkov, še precej manjka,« pojasnjuje Šehič. Učinkovito zbiranje elektronskih odpadkov ni več le v domeni izvajalcev javne službe, prevzemajo in zbirajo jih tudi v trgovinah, podjetjih in drugi zbiralci. »Ker sistem ravnanja z e-odpadki deluje po principu razširjene odgovornosti proizvajalcev, so s tem podjetja vedno bolj seznanjena in se aktivno vključujejo v ozaveščanje o pravilnem ravnanju s tovrstnimi odpadki,« dodaja sogovornik.

Tadej Regent

Potrošniki e-odpadke pridno nosijo v trgovine

Kako dobro so potrošniki seznanjeni s tem, kam lahko odnesejo elektronsko in električno opremo? Dobro, pravijo naši sogovorniki. V Mercatorju od leta 2013 količine odpadnih baterij in akumulatorjev, ki jih zbirajo, naraščajo. Takrat so jih zbrali 34.541 kilogramov, leta 2016 pa dva tisoč kilogramov več.

V vasi Dongxiaokou, glavnem centru za recekliranje na Kitajskem, delavci, ki se ukvarjajo z recikliranjem, e-odpadke pogosto kar odvržejo.

Skladno z zakonskimi predpisi so odpadne prenosne baterije in akumulatorje začeli sprejemati septembra 2009. »Kupci jih lahko prinesejo v vse Mercatorjeve trgovine, v katerih prodajamo baterije in akumulatorje. Oddajo jih v temu namenjen zabojnik,« so pojasnili.

Tudi v Big Bangu pravijo, da so njihovi kupci dobro obveščeni, da lahko v njihove trgovine prinesejo odpadno elektronsko in električno opremo: »O tem obveščamo na naši spletni strani, poleg tega smo z Zeosom lani in letos že izvajali posebne ozaveščevalne promocije po naših trgovinah.« Lani so zbrali 205.698 kilogramov odpadnih izdelkov, od tega 268 kilogramov sijalk, 83.955 kilogramov hladilnikov, za nekaj več kot 4 tone televizorjev, 5 ton malih in čez 116 ton večjih gospodinjskih aparatov. »Na ekološko sprejemljiv način lahko torej v vseh trgovinah Big Bang v količini, ki je ustrezna za gospodinjstvo, potrošniki oddajo baterijske vložke, plinske sijalke, sijalke, akumulatorje in manjšo odpadno električno in elektronsko opremo. Potrošniki lahko oddajo izdelke brez obveznosti za nakup. V sklopu storitve 'dostava, vnos in odvoz' ponujamo tudi brezplačen odvoz stare naprave,« pojasnjujejo. Sodeč po zbranih količinh se potrošniki zavedajo, da so e-odpadki specifični, in jih pogosteje ločujejo od drugih odpadkov.

Tadej Regent

Liam iphone razstavi v 11 sekundah

Po svetu najbolj narašča količina odpadne elektronske opreme. Potrošniki v želji po novem, boljšem, zmogljivejšem neverjetno hitro menjujejo telefone, računalnike in tablice. Apple recimo plača tako za star računalnik kot iphone. Po poročanju revije Business Insider te naprave podari podjetju Brightstar, to jih popravi in da na trg rabljenih predmetov. Apple tudi reciklira. Leta 2015 so zbrali za 40 milijonov dolarjev starih naprav. Aprila 2016 so predstavili robota Liama, ki razstavi iphone 6 v zgolj 11 sekundah.

Kar 45 odstotkov ameriških e-odpadkov konča na deponijah v Hongkongu, na Kitajskem, drugod po Aziji in v Afriki. za 100 gramov starih računalnikov dobijo preprodajalci 19 centov, pol kilograma stacionarnih telefonov prodajo za 16 centov, LCD-televizorji in računalniški monitorji pa se prodajajo po 7,5 dolarja za enoto.

V Telekomu Slovenije odslužene telefonske aparate, mobilne naprave, baterije, polnilnike ter drugo odpadno električno in elektronsko opremo zbirajo na prodajnih mestih po vsej državi. V skladu z uredbo o odpadni električni in elektronski opremi odpadne telefone in tablice zbirajo tudi pri A1. »V ta namen imamo na vseh prodajnih mestih nameščene posebne zbiralne posode, v katerih ločeno zbiramo telefone in polnilnike ter baterije,« pravijo. Te k njim na leto prinese od osemsto do tisoč ljudi, ki niso nujno uporabniki storitev A1. Naraščanja tovrstnih odpadkov ne zaznavajo: »Razlog je verjetno v bolj kakovostnih telefonih kot pred leti. Uporabniki telefonov ne zavržejo, ampak jih podarijo ali prodajo, kar jim omogočamo s ponudbo staro za novo.«

Družbena odgovornost velja tudi za spletne trgovine. »Če kupec kupi večji kos električne ali elektronske opreme, smo dolžni od njega sprejeti rabljen ali odpadni artikel iste blagovne skupine. Če je torej kupil hladilnik, smo dolžni sprejeti hladilnik,« pojasnjujejo v spletni trgovini Mimovrste. Vendar malo kupcev uporabi to storitev, čeprav je brezplačna, saj prejmejo le od 15 do 20 odpadnih aparatov na leto. Dodajajo, da kupcem pri nakupu novega aparata bele tehnike omogočajo odvoz starega: »Nov aparat dostavimo do vrat stanovanja in poskrbimo za odvoz starega. Za to storitev je treba plačati 10 evrov, a se zanjo odloči več kupcev. Lani smo izvedli 511 takih odvozov.« Sicer pa lahko kupci na prevzemna mesta trgovine Mimovrste v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kranju in Kopru prinesejo tudi manjšo električno in elektronsko opremo. Šehič ob tem pojasnjuje, da si potrošniki pri e-odpadkih in baterijah želijo predvsem, da jih lahko oddajajo ločeno čim bliže svojemu domu oziroma da trgovci, pri katerih kupijo nov aparat, prevzamejo starega.

Tadej Regent

ZDA e-odpadke odlagajo daleč od doma

Na drugi strani Atlantika so z drznim projektom sledili e-odpadkom. Projekt GPS-sledilec, ki sta ga zasnovala nevladna organizacija Basel Action Network (BAN) in ameriška univerza MIT, je pokazal, da je recikliranje e-odpadkov goljufija. Kar 45 odstotkov ameriških e-odpadkov, zajetih v raziskavo, konča na deponijah v Hongkongu, na Kitajskem, drugod po Aziji in v Afriki, je poročala ameriška revija Vice.

Slovenci nadpovprečno kupujemo električno in elektronsko opremo. Na trgu je je letno za 16 kilogramov na prebivalca.

Jasno je, da recikliranje elektronskih odpadkov ni brezplačno. Tudi vrednost surovin v njih je manjša od dejanskih stroškov recikliranja, ki ga večinoma financirajo vlade, podjetja in organizacije. V dveletni študiji so ugotovili, da je trajnostno ravnanje z e-odpadki donosno le za peščico podjetij, ki za prevzem večjih naprav tudi zaračunajo, prodaja recikliranih materialov pa redko pokrije stroške recikliranja.

V ZDA odslužene naprave za nekaj centov zbiralci odpravijo v zbiralne centre, ti jih potem prodajo v države v razvoju, tam pa delavci za mizerno plačo iz njih vzamejo še vitalne in uporabne dele. Pri pregledu podjetij, ki se ukvarjajo z recikliranjem, je organizacija BAN razkrila, da jih je kar 40 odstotkov prevarantskih. »Ta podjetja zavajajo javnost o svojem početju,« je za Vice dejal direktor BAN Jim Puckett. »Zatrjujejo, da e-odpadke v skladu z zakonodajo reciklirajo v ZDA, kar je laž.« V 205 kosov e-opreme so namestili skrivne GPS-naprave, ki so sledile odpadkom, in izkazalo se je, da jih je 40 odstotkov končalo na deponijah v državah v razvoju.

Na Kitajskem za pol kilograma e-odpadkov plačajo nekaj centov. Žal, ugotavlja študija, dobiček pogosto prevlada – izvoz se splača. A brez posrednikov, ki sodeč po ceniku Peony Online za pol kilograma starih škatel od kablov ali 100 gramov starih računalnikov dobijo 19 centov, tega ne bi mogli početi. Pol kilograma stacionarnih telefonov prodajo za 16 centov, tiskalnike za 3 cente, medtem ko se LCD-televizorji in računalniški monitorji prodajajo za 7,5 dolarja za enoto. Morda se ne sliši veliko, toda če pomislimo, da v ZDA vsako leto v recikliranje roma 1,25 milijona ton e-odpadkov, številke niso zanemarljive.

Denar je tako premamil tudi direktorja največjega ameriškega podjetja za recikliranje E-World, Roberta Erieja. Le nekaj mesecev pred kazensko ovadbo je v intervjuju za revijo Forbes moraliziral, kako pomembno je postaviti mrežo in ne samo enega obrata, kako si prizadevajo, da vse reciklirajo doma. Resnica je drugačna. Šefa podjetja, ki je na leto recikliralo več kot 70 milijonov ton e-odpadkov v 25 ameriških zveznih državah, so po razkritju BAN ovadili. Očitajo mu nedovoljeno preprodajo elektronskih in drugih naprav, ki jih je carinski urad v letih 2009 in 2010 poslal v uničenje. Na spisku je bilo 1888 palet dizajnerskih ur, pisal in slušalk. Erie je s kolegom dobrine skril v prijateljevi hiši in jih skušal prodati, pri tem pa seveda umazal ugled podjetja, med strankami katerega so bili Sony, Samsung, NEC, ViewSonic, Waste Management, FedEx Kinko in Hitachi.

V past se je ujel tudi Eric Lundgren, ki je ustanovil »prvo hibridno podjetje za recikliranje elektronske opreme« v ZDA, je pisal Washington Post. Lundgren, ki je obseden z recikliranjem elektronske opreme, je iz delov sestavil električni avto, ki je prekosil celo Teslo, sicer pa reciklira odpadne telefone in druge naprave ter jih sestavi v ponovno funkcionalne. Njegovo kalifornijsko podjetje vsako leto reciklira več kot 20 milijonov kilogramov e-odpadkov, predvsem IMB, Motorole in Sprinta. Zdaj mu grozi zapor. Lundgren je namreč podaljšal življenjsko dobo osebnih računalnikov, državni tožilec mu očita, da je oškodoval Microsoft, ko je ponaredil 28.000 diskov, nanje naložil operacijski sistem Windows in jih nameraval prodati. Obtožen je kršenja pravic intelektualne lastnine in piratstva, za kar mu grozi 15 mesecev zapora in 50.000 dolarjev denarne kazni.

Tadej Regent

Naše televizorje obdelajo v tujini

Kaj se zgodi z e-odpadki, zbranimi pri nas? Trgovini Mimovrste in Mercator jih predata Zeosu, pri Telekomu zanje poskrbita pogodbena partnerja Interseroh in Gorenje Surovina. Zbrane velike in male gospodinjske aparate, zabavno elektroniko in informacijsko opremo delno obdelamo v Sloveniji, hladilno-zamrzovalni aparati, odpadne sijalke, katodne cevi televizorjev pa obdelajo v tujini – v Italiji, Avstriji, Nemčiji, kajti »tovrstnih tehnologij obdelave pri nas ni«, pravi Šehič.

Emil Šehič, direktor Zeosa: Zberemo dobrih 40 odstotkov e-odpadkov, vendar nam še precej manjka do izpolnitve cilja v letu 2020, ko bi jih morali zbrati 65 odstotkov.

Kot dodaja, nam evropske direktive in nacionalna zakonodaja nalagajo, »da moramo zagotoviti od 75- do 95-odstotno stopnjo obdelave in predelave e-odpadkov. Te stopnje za e-odpadke, zbrane v Sloveniji, dosegamo«. Pojasnjuje, da 60 odstotkov e-odpadkov prevzamejo pri izvajalcih javne službe, po 15 odstotkov pri trgovcih in zbiralcih odpadkov, drugo pa pri podjetjih in institucijah, ki naročijo odvoz teh odpadkov. Na vprašanje, kako globalizacija vpliva na posel e-odpadkov, odgovarja, da je Zeos v lasti proizvajalcev, uvoznikov in pridobiteljev električne in elektronske opreme, ki s pristojbinami financirajo proces zbiranja in ravnanja z e-odpadki. »Delovanje družbe je neprofitno, kar pomeni, da se morebitni presežki vračajo v razvoj procesa ravnanja z e-odpadki,« pravi Šehič, ki ne zanika, da je globalizacija nedvomno opazna tudi na tem področju: »Dogaja se prodaja na naš trg, tudi po spletu, hkrati pa je proces obdelave e-odpadkov odvisen od razmer na trgu sekundarnih surovin. Da bi bili ti vplivi na poslovanje in stabilnost sistema čim manjši, je treba izvajati aktivnosti skupaj s partnerji in se pravočasno odzivati na spremembe.« S težnjo po krožnem gospodarstvu bo recikliranje še pomembnejše – ponuja se priložnost v razvoju novih poslovnih modelov in učinkovitejšem ravnanju z odpadki.