Kaj počne varuh konkurence, ko išče roparske cene

Na Agenciji za varstvo konkurence (AVK) pojasnjujejo, da v njihovo pristojnost ne sodi obravnava dampinga, ampak pretirano nizke oziroma roparske cene. O teh govorijo, ko podjetje s prevladujočim položajem na upoštevnem trgu določi cene za določen produkt oziroma storitev na trgu za neko časovno obdobje tako nizko – da celo ne pokriva svojih stroškov –, da s tem onemogoča konkurente. Ti zato trg zapustijo ali nanj sploh ne vstopijo oziroma je njihov vstop na trg otežen. Podjetje spusti cene pod svoje stroške, ker pričakuje, da bo kratkoročno izgubo lahko nadomestilo z dvigom cen, ko ne bo več deležno pritiskov učinkovite konkurence na trgu. »Iz navedenega je torej razvidno, da je cilj določitve takšnih cen izrinjanje konkurentov s trga. Posledica takšnega ravnanja so dolgoročno višje cene produkta, saj zaradi odsotnosti konkurence prevladujoče podjetja nima več potrebe oziroma spodbude za nižanje cen,« pravijo na agenciji.

Gradbena podjetja so pogosto zaradi merila najnižje cene pri javnih naročilih dobila posel po prenizki ceni, delavcev in podizvajalcev pa potem niso poplačala.

Pretirano nizke cene so ena od kršitev na področju zlorabe prevladujočega položaja na trgu, vendar mora varuh konkurence najprej dokazati, da ima podjetje prevladujoč položaj na trgu, torej da je njegov tržni delež v Sloveniji višji od 40 odstotkov.

Prevladujoči položaj ima skupaj lahko tudi več podjetij, in sicer če je njihov tržni delež višji od 60 odstotkov. Poleg tržnega deleža je merilo za ugotavljanje prevladujočega položaja tudi stopnja konkurence na trgu, možnost financiranja, možnost za nakup in prodajo, ovire pri vstopu na trgu in drugo.

Prevladujoči položaj, ki podjetju omogoča ravnanje neodvisno od konkurentov, strank in potrošnikov, ni prepovedan – prepovedano je, če tak položaj zlorablja, kar mora ugotoviti AVK, ki takšno podjetje lahko kaznuje z globo.

Na AVK so nam pojasnili, da so se do zdaj ukvarjali le z enim primerom roparskih cen, in sicer proti Telekomu Slovenije. Varuh konkurence je marca 2012 izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da je Telekom Slovenije zlorabil prevladujoči položaj na maloprodajnem trgu mobilnih telekomunikacijskih storitev. Družba je med novembrom 2008 in julijem 2010 z namenom, da bi okrepila ali ohranila svoje tržne moči na pomembnem delu maloprodajnega trga mobilnih telekomunikacijskih storitev ponujala maloprodajni paket Itak Džabest po nepoštenih prodajnih cenah. Prihodki tega paketa so bili nižji od stroškov, ki jih je imel Telekom Slovenije s povprečnim naročnikom oziroma ki bi jih imel enako učinkovit konkurent. Zato je obstajala verjetnost izrinjanja konkurentov s trga, je zapisano v odločbi.

Sodišče je odločbo agencije v postopku sodnega varstva pozneje odpravilo in zadevo vrnilo AVK v nov postopek. Ker se postopek še izvaja, AVK podrobnejših informacij o tej zadevi ne komentira.

Roman Šipić

Neplačani delavci in podizvajalci

AVK se, kot opozarjajo nekateri naši sogovorniki premalo ukvarja s postopki javnih naročil, predvsem z usklajenimi ravnanji ponudnikov. V javnih naročilih pa smo večkrat zasledili tudi nenavadno nizke cene. »Damping se v javnem naročanju najpogosteje pojavlja kot socialni damping, in sicer tudi do te mere, da je nezakonit,« so poudarili na ministrstvu za javno upravo, kjer določajo sistem javnega naročanja. Pogosto so gradbena podjetja zaradi meril najnižje cene pri javnih naročilih dobila posel po prenizki ceni, delavcev in podizvajalcev pa nato niso poplačala.

Podjetje spusti cene pod svoje stroške, ker pričakuje, da bodo kratkoročno izgubo nadomestili z zvišanjem cen, ko ne bo več pritiskov konkurence na trgu.

»V zakon o javnem naročanju je bilo zato uvedenih nekaj rešitev, ki takšna dejanja preprečujejo oziroma onemogočajo podajo ponudb ponudnikom, ki zakonodajo kršijo,« so še dodali na ministrstvu.

Novi zakon o javnem naročanju (ZJN-3) je na podlagi evropske direktive o javnem naročanju začel veljati aprila lani. ZJN-3 ne določa samodejnega izločanja nenormalno nizkih ponudb, saj tega po pojasnilih ministrstva za javno upravo ne dovoljuje evropska zakonodaja. Izločitev nizke ponudbe je mogoča samo, če te ponudniki niso sposobni pojasniti. ZJN-3 določa, da je treba nizko ceno preveriti, če ponujena cena odstopa od cen na trgu. Naročnik mora ponudbo preveriti tudi, ko prejme najmanj štiri ponudbe, pri čemer je najnižja ponudba 50 odstotkov nižja od povprečne vrednosti dopustnih ponudb in 20 odstotkov nižja od naslednje uvrščene. Izločitev nenavadno nizke ponudbe je obvezna vedno, kadar je cena nizka zaradi nespoštovanja delovne, okoljske in socialne zakonodaje. Tako pri javnem naročilu, denimo, ne sme sodelovati ponudnik, ki v zadnjih petih letih pred oddajo ponudb ne predloži vseh davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja. »Tako je bil onemogočen dostop ponudnikom, ki ne poplačujejo svojih obveznosti, in tudi tistih, ki so kršili pravice delavcev oziroma bili kaznovani zaradi prekrškov v zvezi s plačili za delo,« so dejali na ministrstvu za javno upravo. Dodali so še, da je pomembna tudi določba, ki poleg cene za nekatere storitve zahteva, da upoštevajo tudi druga merila, na primer na področju arhitekturnih in inženirskih storitev ali pri izdelavi računalniških programov.

Po sprejetju zakona so na ministrstvu skupaj z nekaterimi gospodarskimi združenji in zbornicami pripravili smernice, ki naj bi bile za javnega naročnika pripomoček pri vodenju javnih naročil za gradnjo ter arhitekturne in inženirske storitve. Eden od smernic je tudi omejevanje nenavadno nizkih ponudb. »Po prvotnih analizah, še posebno v tem letu, se je stanje zelo izboljšalo, naročniki vse pogosteje uporabljajo tudi druga merila, kot so izkušnje kadrov, ocenjevanje idejnega načrta ali stalnost zaposlitve. Je pa od uveljavitve zakona minilo šele dobro leto in pravi učinki bodo opazni šele čez nekaj časa, ko bo nova praksa naročanja postala del vsakdanje prakse,« so komentirali na ministrstvu.