Kaj morate nujno vedeti o prodaji NLB

Stave med dobro obveščenimi kažejo na to, da si politiki letos banke ne bodo upali privatizirati.

Svet kapitala vam želi pojasniti ključna dejstva, ki jih morate poznati, če hočete razumeti ozadje prodaje NLB. Pri odgovorih smo si pomagali z analizo, ki jo je o postopkih privatizacije pripravil Inštitut za strateške rešitve.

Zakaj sploh privatiziramo NLB?

Ker je vlada leta 2013 dala evropski komisiji oziroma generalnemu direktoratu za varstvo konkurence zavezo, da bo v zameno za pomoč domačim bankam v težavah do konca leta 2017 privatizirala našo največjo banko. Skladno s to zavezo Slovenija brez soglasja komisije prodaje NLB ne sme prekiniti ali prestaviti.

Zakaj NLB prodajamo prek ponudbe delnic na borzi?

Da bo vlada prodala NLB prek prve javne ponudbe delnic na borzi (IPO) in ne bo iskala strateškega lastnika, je določeno v strategiji upravljanja državnega premoženja: »… bo SDH za realizacijo te zaveze v sodelovanju z vodstvom NLB pripravil program uvrstitve delnic NLB na mednarodno borzo po programu IPO.« Pod odlok o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države je podpisan predsednik državnega zbora Milan Brglez.

Kakšne so sankcije, če privatizacijo NLB prekinemo ali prestavimo?

Vlada in evropska komisija sta se leta 2013 dogovorili, da komisija v primeru neprodaje NLB do konca tega leta avtomatično dobi mandat za prodajo vseh njenih bank v tujini. Torej v Makedoniji, Srbiji, Črni gori, BiH in na Kosovu. Določena je tudi cena: direktorat za konkurenčnost pri evropski komisiji to lahko stori za najmanj 75 odstotkov knjigovodske vrednosti.

Jože Suhadolnik

Je kakšen primer, kako je evropska komisija ravnala v preteklosti?

Če nam je lahko dosedanja praksa kaj v pomoč, je primerljiv zlasti primer banke BayernLB, vendar še iz leta 2012. Bavarska vlada jo je dokapitalizirala, ker pa je kasneje kljub zavezi ni hotela prodati, se je z evropsko komisijo dogovorila, da bo banka v obrokih vrnila pet milijard evrov državne pomoči.

Slovenska vlada in Evropska komisija sta se leta 2013 dogovorili, da komisija v primeru neprodaje NLB do konca tega leta avtomatično dobi mandat za prodajo vseh njenih bank v tujini.

Kaj bi to pomenilo za NLB – ob domnevi, da bi se z evropsko komisijo sploh lahko dogovorila za tak način? NLB bi morala vrniti celoten znesek državne pomoči, se pravi vseh dokapitalizacij (250 milijonov evrov iz leta 2011, 383 milijonov iz leta 2012 in 1558 milijonov evrov iz leta 2013), in znesek, prenesen na DUTB (nominalno je to bilo 2,3 milijarde evrov, koliko bi direktorat za konkurenčnost dejansko zahteval, je odvisno od pogajanj). Vprašanje: Je NLB zmožna državi vrniti 2,2 milijarde evrov neposredne pomoči in še znesek, prenesen na DUTB?

Komu nameravamo prodati NLB?

Glede na to, kako je zastavljen postopek privatizacije, torej zahteva za dvojno kotacijo, podelitev mandata za vodenje postopka Deutsche bank in lanski road show, je logično sklepanje, da bi bili najverjetnejši kupci tuji institucionalni vlagatelji, zlasti londonski.

Ali je domače lastništvo največje banke pomembno?

Če bo banka spet kdaj zapadla v krizo, jo bomo reševali davkoplačevalci, pa če bo lastnik tuj ali domač (s predpostavko, da bo ostala še naprej sistemska banka).

Kdo bo dobil kupnino, če bo banka prodana?

Naložba v NLB je pisana na Republiko Slovenijo, tako da je SDH samo upravljavec in bo kupnina končala v proračunu.

Kateri so dobri primeri privatizacije državnih podjetij v tujini?

Inštitut za strateške rešitve navaja zlasti privatizacijo kanadskih podjetij med letoma 1982 in 2012, s katero je država dobila v proračun 16 milijard dolarjev. Sklicujoč se na študije o učinkovitosti kanadskega gospodarstva glede privatizacije poudarjajo dvoje: da so podjetja, ki so bila privatizirana, bolj uspešna kot tista, ki niso bila privatizirana, in da privatizirana podjetja svoj vrhunec doživijo 14 oziroma 16 let po privatizaciji.

Če bo banka spet kdaj zapadla v krizo, jo bomo reševali davkoplačevalci, pa če bo lastnik tuj ali domač.

Drugi pozitiven primer je IPO britanskega poštnega podjetja Royal Mail iz leta 2013. Delnica podjetja je bila na začetku vredna 330 penijev, skupna vrednost je znašala okoli dve milijardi funtov. Zanimanje za IPO je bilo veliko, prvi dan trgovanja se je delnica Royal Maila podražila za 38 odstotkov. V petih mesecih so delnice dosegle za 72 odstotkov višje cene od prvotno načrtovane.

Kaj se dogaja s postopkom privatizacije v Sloveniji?

Zdajšnji privatizacijski val se je začel na podlagi seznama 15 podjetij, ki ga je parlament potrdil leta 2013. Takrat se je namreč Slovenija spoprijemala z grožnjo, da bo k nam prišla »evropska trojka«, torej sanacijska ekipa mednarodnih institucij. Leta 2015 je bila nato sprejeta Strategija upravljanja državnega premoženja.

Doslej je bil postopek uspešno končan v družbah Aerodrom Ljubljana, Letrika, Žito, Elan, Helios, Adria Airways Tehnika, Fotona, Adria Airways in Nova KBM. Brez transakcije so se zaključili postopki privatizacije v primerih Cinkarne Celje, Telekoma Slovenije in Gospodarskega razstavišča. Trenutno se poleg NLB prodajajo Paloma, Cimos, Mariborska livarna Maribor in Unior.

Jože Suhadolnik

Kateri so slabi primeri privatizacije državnih podjetij v tujini?

Na ISR kot najbolj viden primer navajajo privatizacijo britanskih železnic, pa čeprav je bilo njihovo upravljanje v zasebne roke dokončno preneseno že leta 1997. Od takrat so debate o tem, ali bi jih morali nacionalizirati, vsakodnevna tema, ta privatizacija pa se skoraj vedno znajde na seznamu neuspešnih privatizacij v Veliki Britaniji.

Po navedbah ISR naj bi vnovičen prehod britanskih železnic v državno last po nekaterih podatkih ustvaril več kot 1,5 milijarde evrov prihrankov, kar bi lahko vodilo v petinsko znižanje cen vozovnic, ki sicer veljajo za ene najdražjih v Evropi. Odkar so bile britanske železnice privatizirane, se je obseg državnih subvencij za železniški sektor močno povečal in je celo višji kot takrat, ko so bile železnice še v lasti države.

Primeri privatizacije bank

Za nas je najbolj svež spomin na privatizacijo NKBM. Najprej zato, ker smo leta 2007 v vrstah stali pri poštnih okencih in po 27 evrov za delnico kupovali drugo največjo slovensko banko. Imeli smo srečo, da je bilo zanimanje večje od ponudbe, kajti na koncu je lahko največji posameznikov nakup znašal le nekaj tisočakov evrov, ne pa 50 tisoč, kolikor je bilo sprva obljubljeno. Srečo smo imeli zato, ker so bili mali delničarji nazadnjeu iztisnjeni in je država banko nacionalizirala, drugega IPO pa ni bilo.

Nato smo NKBM dokapitalizirali s 400 milijoni evrov in jo pred natanko enim letom za 250 milijonov evrov prodali ameriškemu investicijskemu skladu Apollo Global Management in EBRD.

Na Hrvaškem nimajo nobene banke v domači lasti.

Z vidika privatizacije bank sta zanimiva primera Poljske in Madžarske. V obeh se je ta proces začel na pragu devetdesetih letih. Odkar je na Madžarskem na oblasti Viktor Orban, se je delež države v bančnem sektorju povečal s 30 na 50 odstotkov. Sredi devetdesetih je bilo okoli 70 odstotkov madžarskega gospodarstva pod nadzorom države. Med največjimi bankami po številu poslovalnic ima država lastniški delež v zgolj dveh – v OTP banki ima tretjinski delež, v Budapest banki pa le 0,27-odstotnega.

Na Poljskem sta bili na začetku devetdesetih let samo dve banki, obe v državni lasti. Kriza poljskega bančnega sektorja ni prizadela, sta pa kar dve tretjini sektorja v tuji lasti. Največja banka v državi, PKO Bank Polski je še vedno v večinski lasti države, druga največja je v lasti italijanskega UniCredita, tretja pa v lasti španskega Santanderja.