Kaj bo z ribiči, če ne bo rib?

Ko se ob šestih zjutraj aprilskega jutra dobiva na pomolu v Strunjanu, ribič Marino Trani najprej izpolni ladijski dnevnik. Kazen za poklicnega ribiča, ki ga nima, lahko znaša tudi 420 evrov, pravi. V ladijskem dnevniku piše vse: »Kdaj sem dal v morje mreže, kdaj jih bom dvignil, koliko je bilo rib, napisati je treba vse izhode …« Predati ga mora v 48 urah. Ko je papirologija urejena, vzame vedro in led. Za vsak primer, pravi, če bo kaj ulova. V hladnem jutru, ko se sonce šele prebuja, počasi plujeva proti kraju, kjer ima mrežo. Peljeva se skozi rezervat (v slovenskem morju sta dva ribolovna rezervata, namenjena varstvu ribolovnih virov – Portoroški ribolovni rezervat in Strunjanski ribolovni rezervat s solinami, op. a.), mimo strunjanskega klifa in gojišč školjk.

Pozna zgodbo vsake morske čeri in kamna. Ve, kje je bilo največ polžev, ki so odlični za pašto. Ve, kje so, ko je bil majhen, ponoči z lučko na trnek lovili lignje. »Veš, koliko smo jih nalovili? Pa to je bilo toliko robe, da sem bil raje na morju kot v šoli,« vzhičeno pripoveduje Trani. Z bratom ribarita že od mladih nog: »Na barki sem že 45 let,« pravi. »Vedno sem šel raje na barko lovit ribe kot v šolo. Na morju je bilo bolj zanimivo,« razlaga. Ko ga med vožnjo do mreže vprašam, kako je danes z ribami in ali se da preživeti z ribištvom, se zamisli. Spomni se časov, ko je bilo rib mnogo več. Tudi lignjev je bilo pri nas veliko, zdaj jih skorajda ni več. »Ulovi so danes manjši,« pritrdi. »Še pred leti je bilo stanje boljše, zdaj pa več ur lovijo za manjši ulov, z večjimi stroški,« pritrjuje nekdanji direktor Krajinskega parka Strunjan Marko Starman (začasno od 20. aprila Krajinski park vodi Robert Smerkar, op. a.). Za stanje, kakršno je, je kriv čezmeren ribolov, a Trani pravi, da škodo delajo tudi kormorani, ki pojedo ogromno rib na dan. Pa tuni, ki jedo male ribe. Tudi veliki brancin, ki tehta od 5 do 8 kilogramov – ti živijo tudi do osem let –, poje veliko rib. In delfini. Po dvajsetih minutah s Tranijem prideva do mreže, ki je bila v vodi tri dni. »Od septembra do novembra pobiramo mreže vsak dan. Zunaj sezone pa redkeje,« pravi. Izplen? V mrežo se je ujelo le pet neužitnih rakovic, en polž, bogomoljka in štirje morski listi.

Jože Suhadolnik

Ulov na letni ravni vse manjši

Evropa ima dolgo tradicijo izkoriščanja morskih darov. Ribolov, predvsem komercialen, z mrežami, ki segajo tudi do kilometra globoko, pa je nekatere morske vrste že pošteno zdesetkal. Da je ulova resnično čedalje manj in da se poslabšano stanje ribolovnih virov v Jadranskem morju, kaže tudi pri nas, pritrjuje tudi Bojan Marčeta iz Zavoda za ribištvo Slovenije. Lani je bil pri nas iztovor ribiških proizvodov za okoli 22 odstotkov manjši od tistega iz leta 2015, pravijo podatki statističnega urada (Surs). Po podatkih Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano so slovenski ribiči leta 2016 ulovili okoli 152 ton svežih ribiških proizvodov. V strukturi skupnega ulova leta 2016 je bilo 76 odstotkov svežih rib, 19 odstotkov mehkužcev in pet odstotkov rakov. Glede na strukturo skupnega ulova leta 2015 je bil delež svežih rib manjši za deset odstotkov, mehkužcev in rakov pa sta bila večja za šest in štiri odstotke. Skupna odkupna vrednost iztovorjenih ribiških proizvodov glede na njihove odkupne cene (brez DDV), ocenjuje Zavod za ribištvo Slovenije, je bila okoli 1.080.000 evrov ali za 15 odstotkov nižja od vrednosti iztovora leta 2015. Najvišje povprečne prodajne cene so dosegli sveži morski listi, rombi in korbeli, in sicer več kot 18 evrov za kilogram. Vendar pri nas organiziranega odkupa rib ni in to je velika težava, pravi Trani. Oktobra in novembra, ko je sezona ulova, lahko Trani, če ima srečo, ulovi tudi do 40 kilogramov rib, ki jih proda na borzi v Trstu. Manjših količin se tam ne splača prodajati, tudi zato, ker si borzni posrednik vzame provizijo od prodaje. Ko vidijo slovensko ali hrvaško registrsko tablico, cena ribe pade tudi za 30 odstotkov, razlaga. Ribič ima torej bore malo dobička.

Marko Starman, nekdanji direktor Krajinskega parka Strunjan: Ko je sezona, vsi lovijo in cena ribam pade. Če bi imeli neposreden odjem ali zadrugo, bi dosegali tudi bolj predvidljivo ribiško dejavnost.

Poklicnih ribičev je pri nas le še 65, pravi. Ker so večinoma mali in ne ulovijo količin, ki bi se lahko prodale na borzi, se morajo znajti po svoje. Nekateri prodajajo v ribarnice, drugi v restavracije. Dogodi pa se tudi, da je bera tako majhna, da je samo za kakšno ribjo obaro doma. »Ko je sezona, vsi lovijo in cena ribam pade. Če bi imeli sistemski odkup in neposredno zvezo z restavracijami, bi si ribiči lahko takrat finančno opomogli, tako pa grobo konkurirajo med seboj. Če bi imeli neposreden odjem ali zadrugo, bi dosegali tudi bolj predvidljivo ribiško dejavnost,« meni Starman in doda, da so razmišljali, da bi tovrstno zadrugo naredili v Strunjanskem krajinskem parku. A se morajo s tem strinjati tudi ribiči.

Nove omejitve pri pelagičnem ribolovu

Ribe, večje od 1,5 metra, so najbolj ogrožene, pravi nova študija, objavljena v znanstveni reviji Nature Ecology and Evolution. Izmed 1020 analiziranih morskih vrst je v Mediteranskem morju ogroženih kar 8,2 odstotka vseh. Ogrožene so, ker so se zmanjšale populacije ne samo zaradi ribolova, ampak tudi zaradi onesnaženja. Med 115 proučevanimi vrstami v evropskem morju – za komercialni ribolov lovimo le 31 vrst – jih je le še 19 v zadostnih količinah, 46 je čezmerno lovljenih, 19 jih upada, 11 pa je v fazi rehabilitacije. Najbolj skrb vzbujajoča situacija je v Sredozemskem morju. Niti ena izmed proučevanih vrst ni trajnostna. Za devet vrst so celo ugotovili, da so lovne vrednosti petkrat višje glede na trajnostni prirast. Pričakovali bi, da v toplem Mediteranskem morju, v nasprotju z Atlantikom, ribe hitreje rasejo in da ni težav s čezmernim ribolovom, a ni tako.

Evropska komisija je nedavno na Malti sprejela deklaracijo za ohranjanje ribjih jat v Mediteranskem morju. V prihodnjih desetih letih bo ribolov bolj trajnosten. Maltežan Karmenu Vella, komisar za okolje, ribištvo in pomorstvo, je podpis deklaracije označil za zgodovinski trenutek, ki naj bi prinesla svetlo prihodnost za ribištvo, ribiče, obmorska mesta ter ribe. V Jadranskem morju pa je komisija že inicirala večletni načrt za ribištvo za male pelagične vrste.

Marco Affronte, politik iz Skupine zelenih in član odbora za ribištvo, ki je bil tudi pobudnik prve študije stanja Mediteranskega morja, nam je v Strassbourgu povedal, da je stanje v Mediteranskem morju veliko slabše kot v Baltiku, za katerega so pred desetimi leti rekli, da je prazno. »Kar 90 odstotkov zalog je čezmerno ulovljenih,« pravi. Zato si evropska komisija, ki sicer do nedavnega ni kazala nobenega zanimanja za Sredozemsko morje, zdaj prizadeva za novo regulacijo, ki določa, da bodo do leta 2020 države podpisnice znanstveno zbirale podatke za ključne mediteranske ribje vire, da bi določili količino rib in tudi ribolovne kvote. Pri tem bodo večji pomen dobili mali ribiči, ki so ključni za prenos znanja in podatkov o ribjih populacijah.

Trenutno znanstvene podatke o ribah zbira 15 znanstvenikov v severni Evropi, na Mediteranu pa samo dva. Bistvo zbiranja podatkov je podobno kot v kmetijstvu. »Vplivalo bo na okolje in ekonomijo pa tudi biologijo; videli bomo tudi, kaj se dogaja v naših habitatih,« razlaga Affronte. Poudarja, da je za trajnostni ribolov ključno, da spoznamo, koliko rib sploh imamo in kako hitro so se sposobne razmnoževati, da vemo, koliko jih lahko lovimo. »Na podlagi kvot se namreč odločimo, katero ribo loviti in katere ne,« poudari. EU predlaga kvote za pelagični ribolov (plava riba: sardela, sardon, cipelj, papalina, šuri, skuša, velika sardela, palamida ...), ki bi lahko začele veljati že prihodnje leto. Veljale bi za upadajoče populacije rib. Zato bo ponekod pelagični ribolov povsem prepovedan.

Marco Affronte, član EU odbora za ribištvo: Stanje v Mediteranskem morju je veliko slabše kot v Baltiku. Kar 90 odstotkov zalog je čezmerno ulovljenih.

In ker si Jadransko morje delijo tri države – Italija, Slovenija in Hrvaška –, se lahko pojavi družbeno-gospodarska težava; glede na kvote ribiči omenjenih držav ne bodo smeli več enako loviti. Ker ima Slovenija samo 40 kilometrov obale, je vprašanje, koliko ji bo EU dovolila loviti. »Ena država, en glas,« pravi Affronte. Kljub temu pa bi evropska komisija z novimi kvotami in pravili lahko omogočila, da bi hrvaške in italijanske velike ribiške flote povsem povozile slovenske male ribiče. Spomnimo, da je na Mediteranu 80 odstotkov vseh ribičev malih in mednje spadajo tudi slovenski.

Poleg tuna so februarja letos v Madridu izglasovali alokacijo kvot za lov na mečarico v Mediteranskem morju. S tem naj bi se končal čezmerni ulov mečarice. Omejitev bo veljala 15 let v vseh državah ob Sredozemskem morju, tudi v Tuniziji, Maroku, Alžiriji, Libiji in Turčiji. Sočasno je EU zagotovila več kot 70 odstotkov celotnega dovoljenega ulova mediteranske mečarice ali več kot 7400 ton letos.

Jože Suhadolnik

Posla s tuni si ne upajo dotakniti

Moratorij in kvote niso nič novega. Trenutno v Mediteranu še vedno velja moratorij za lov tuna, ki je riba roparica. In tako bo do leta 2018, ko se izteče desetletno obdobje moratorija, čeprav se je populacija tunov, pravi Affronte, samo v zadnjih treh letih povečala za 10 odstotkov, in s tem ogroža male ribe, saj se prehranjuje z njimi. Če je kvota dosežena, zakaj je ne opustimo in ponovno dovolimo ribolova? Affronte odgovarja, da so nemočni proti industriji tunov, saj gre za večmilijonski trg. Nemočni so tudi proti ladjam, ki lovijo male ribe, da z njimi hranijo tune, saj je to enačeno s prodajo rib na tržnici. In četudi se zavedajo, da bo moratorij za lov dveh rib roparic lahko povzročil veliko škode, ne morejo nič.

Dragoceni tuni

Kako velik posel so tuni, priča zgodba hrvaškega Tportala. Štiri hrvaška podjetja – Kali tuna z Ugljana, Jadran tuna iz Biograda na Moru, Pelagos Net Farma iz Zadra in Sardina iz Postira – jadranske tune izvažajo na Japonsko. Lastnik Pelagosa, ki je poslovno tesno povezan z Jadran tuno – obe podjetji imata istega direktorja –, je hrvaški general Ante Gotovina. Ta je domnevno eden glavnih igralcev v poslu s tuni in bojda tudi o vsem odloča. Največji vzreditelj in izvoznik tunov je sicer Kali tuna, ki je v lastni japonskega podjetja J-Trading – lani so prihodke povečali za 62 odstotkov. Poslovna matematika pa bi se jim v prihodnjih letih lahko zamajala – zaradi kvot nimajo več dovolj tunov za vzrejo na območjih, za katera so plačali drage koncesije. Zato so lani štiri polja v bližini Dugega otoka prepustili podjetju Gotovine. Že brez teh polj je Gotovina lahko na leto vzgojil 450 ton tunov, z novimi pa se bo količina povečala na tisoč ton. Lansko poslovno leto je Gotovina končal s 5,2 milijona kun čistega dobička, kar je za 15,2 odstotka več kot leto prej. Dobil je tudi za osem milijonov kun državnih subvencij.

V Mediteranu do leta 2018 velja moratorij za lov tunov, čeprav se je njihova populacija v zadnjih treh letih povečala za 10 odstotkov. Za posel s tuni je daleč največji in odločilen japonski trg, kjer je po njih veliko povpraševanje. Hrvaška je lani na Japonsko izvozila kar 2900 ton tunov. K nam pa tuni več ne pridejo.

Za posel s tuni je daleč največji in odločilen japonski trg, ker je po njih veliko povpraševanje. Zveneča imena iz sveta sušija so na znamenitih dražbah tokijske ribje tržnice Cukidži pripravljena za primernega tuna plačati tudi večstotisoč evrov. Lani je cena za kilogram tuna v povprečju znašala 12,7 evra. Letos je Mednarodna komisija za zaščito atlantskega tuna (ICCAT) Hrvaški odobrila izlovno kvoto v višini 586,8 tone, kar je 71 ton več kot lani. Na Japonsko pa so jih lani izvozili kar 2900 ton.

So rešitev rezervati?

Še leta 2011 je bil morski gospodarski ribolov 80 odstotkov celotnega ulova vodnih organizmov v Sloveniji. Leta 2014 se je ta delež zmanjšal na 62 odstotkov, lani pa je bil le še okoli 50-odstoten, pravi statistični urad. Morja so po eni teoriji izropana predvsem zaradi čezmernega ribolova. Da bi rešili ribje jate v Mediteranskem morju, je EU pred leti velikodušno dajala subvencije za opustitev ribolovne dejavnosti. Zato smo danes priča osipu ribičev, kar pa ni izboljšalo stanja ribjih jat v Mediteranu. Ribje jate si ne morejo opomoči predvsem zaradi drugačnega načina ribolova, tudi bolj invazivnega. Homo sapiensi smo zelo inovativni v tem, kako uloviti čim več – tudi z mrežami kilometer globoko. A prave politične volje, da bi ribolov z mrežami omejili na globino do 700 metrov, kolikor je bilo rečeno in s čimer bi bistveno okrepili sposobnost morja, da se regenerira, ni. Deloma poskušajo težavo ponekod rešiti z ribolovnimi rezervati. Slovenija ima štiri kilometre zavarovanega območja, kar je deset odstotkov morja. A tudi v ribolovnih rezervatih gospodarski ribolov ni prepovedan, je le omejen. »Loviti je prepovedano le na določenem delu, v preostalem delu pa je jeseni in spomladi ribolov dopusten,« razlaga Starman. Takšen režim v Strunjanskem krajinskem parku še vedno omogoča preživetje šestim do sedmim družinam. »Ni veliko,« priznava Starman, »a v kontekstu slovenskega ribolova tudi ni tako malo.«

Če to povežemo z gojenjem školjk, je to dopolnila dejavnost, ki je za nekatere ljudi bistvena in je tudi del tradicije tega območja.« Kako je z ribami v varovanem območju? »Kakšnega velikega prilova ni, v resnici se lovijo ribe, ki so tranzitne in stalno v zavarovanem območju, kot so orade, brancini in ciplji. To so sezonske jate. V nekaterih obdobjih lovijo tudi sipe, vendar so količine majhne,« pravi Starman in dodaja, da že drugo leto zapored skupaj z ribiči spremljajo stanje in popisujejo ulov in prilov. Pravi, da ribiči opažajo, da je Sredozemsko morje zelo ranljivo, Jadransko pa še bolj: »Ribiči opažajo stalen trend upadanja ulova. To je težava.« Vendar, pravi, je poslanstvo varovanega območja varovanje narave. In rezervati imajo tudi pozitiven učinek na bodoči ribolov. »Če je rezervat dovolj strogo varovan, imajo ribe mir in možnost drstenja in razmnoževanja, tako jih bo več tudi zunaj varovanega območja. Če bo več zavarovanih območij, se bo stanje izboljšalo tudi zunaj rezervatov. Ne vemo pa še, ali ima tudi naš rezervat tak pozitiven čezmejni učinek, se bo pa to ugotovilo z dolgoročnim spremljanjem,« pojasnjuje.

Jože Suhadolnik

Leta 2020 konec nelegalnega lova?

V Sloveniji je gospodarski ribolov omejen izključno na morski gospodarski ribolov. Pomemben je predvsem za obalno regijo in občine Koper, Izola in Piran. Ribolov ne zagotavlja delovnih mest le neposredno, temveč je povezan tudi z gospodarstvom celotne regije, predvsem s turizmom in ponudbo v restavracijah. A poleg vsega omenjenega ribiče pesti tudi nelegalen ribolov. Koliko je črnega ulova pri nas, ne ve nihče, pravi Starman. Sodeč po pričevanjih ribičev, ga je veliko. Preganjanje pa je omejeno predvsem zaradi podhranjene inšpekcijske službe. Ribiči pravijo, da je inšpektorjev premalo. Zato skupaj z ribiči snujejo projekte, v katerih bi ribiči pomagali izvajati okrepljen nadzor, pravi Starman: »Takšno sodelovanje podpirajo tudi ribiči.«

Kdo so krivolovci? Pravega pregleda ni, nam zatrjujejo ribiči. Pravijo, da črni ribolov pogosto poteka ponoči, zunaj časa pregleda, in ribiči jih opazijo šele, ko vidijo, da imajo raztrgane mreže. A z novo uredbo bo do leta 2020 treba preprečiti nelegalni ribolov. Sprejetje nacionalnih kontrolnih mehanizmov in kazni bo vodil Generalni svet za ribištvo v Sredozemlju, ki se med drugim zavzema za podporo malemu ribištvu, predvsem z denarjem za lokalne projekte, kot je nadgradnja flot, boljše ribiške opreme, družbene vključenosti in varovanja okolja. Mediteransko morje zagotavlja delo 300.000 ljudem. Od teh je 80 odstotkov malih ribičev, ki imajo barke krajše od 10 metrov, in ki ulovijo četrtino vsega ulova. In prav ta delovna mesta so ogrožena, saj količina rib v Mediteranskem morju upada. In upadanje količine rib nas mora skrbeti, saj je od tega odvisen obstoj ribištva. V luči tega se pojavljajo tudi zagovorniki ribogojnic. Poudarjajo, da bi morala biti cena divje ribe bistveno višja od gojene.

Užitnih rib je veliko

»Naše morje je z ribami zelo pestro. Je kot Noetova barčica. Zelo veliko vrst, a ničesar v njem ni v preobilju. Nazadnje so na tej (po površini) tisočinki Jadrana našteli 2260 vrst živih organizmov, več kot tretjino vseh znanih v Jadranu,« pa pravi biolog Morske biološke postaje Piran NIB dr. Lovrenc Lipej, ki je dober poznavalec jadranske biodiverzitete. Opozori, da moramo, ko govorimo, da rib ni več, biti previdni. Imamo namreč popise o populacijah obrežnih vrst, ki kažejo, da je število osebkov in vrst še vedno veliko, res pa je, da jih večina ni komercialnih. »Ljudje posplošujejo, da so ribe bolj ali manj le tiste, ki so za na krožnik, drugo pa jih ne zanima,« pravi. Opaža, da Slovenci kupujejo samo manjše število komercialnih rib, ki jih dobro poznajo, radi posegajo tudi po tujih ribah in npr. patagonskih lignjih, čeprav je v našem morju veliko užitnih rib, ki se manj lovijo, so manj znane in morda težje dostopne. »Naše morje je tako majhno, da se tukaj nekatere ribe, kot sta na primer mečarica in morski mesec, pojavijo povsem slučajno. Imamo pa ogromno babic in drugih ribic ter številne obrežne ribe, ki niso komercialne in jih nihče ne uživa.«

Glede onesnaženosti morja pravi, da so s kolegi delali analize živega srebra v tkivih rib in ugotovili, da imajo morski biči in morski skati razmeroma visoke vrednosti živega srebra. »Vendar se ljudje s temi ribami ne prehranjujejo, vseeno pa ta podatek nekoliko vzbuja skrb,« razlaga.

TRETJE OKO: Mitja Bricelj, Ministrstvo za okolje in prostor

Tuni do našega morja sploh več ne pridejo

V Sloveniji sicer govorimo o varovanju morja in da je vse v redu, tuni pa ne pridejo do Tržaškega zaliva oziroma do zgornjega konca Jadrana, je nedavno v Delovi Sobotni prilogi dejal Mitja Bricelj z ministrstva za okolje in prostor. »Imamo muzej tuna v Križu, tu je bila razvita avtohtona tehnika lova na tune. Z vzpetine so podrobno spremljali dogajanje v zalivu, ko so opazili jate tunov, so jih obkrožili s čupami, za tiste kraje značilnimi čolni«. Dejal je tudi, da ribje jate nastajajo pri otoku Jabuka in prav tam bi morali vzpostaviti režim, da jat ne bi mogli preloviti niti Hrvati niti Italijani.

Določena kvota rib bi morala priti tudi do slovenskega morja, da se bodo vrnili tudi tuni, je dejal Bricelj in opomnil, da nam to omogoča tudi evropski pravni red. In evropska ribiška zakonodaja bi to upoštevala, če seveda jasno izrazimo to voljo. A Slovenija, pravi, piše v Bruselj, da je s trajnostnim ribištvom pri nas vse v redu, čeprav slovenski ribiči ulovijo manj kot 0,5 odstotka rib v primerjavi z ulovom pred letom 1991. »Kako lahko pišeš, da je vse v redu in trajnostno, in kako lahko potem kaj zahtevaš? Hrvati nam bodo rekli le, naj si preberemo lastna poročila, saj je vse v redu. Morali bi poročati, da smo zaradi ravnanja ene države izgubili 99,5 odstotka virov, ki so nam zgodovinsko pripadali in so tudi socialno pomembni. Morali bi poročati, da smo prizadeti, da to v 25 letih znese več kot 100.000 ton rib, kar pomeni, da moramo dobiti nadomestilo v obliki vlaganja v zeleno infrastrukturo in vzpostavitev režimov, kot so bili pred letom 1991. Tako bi se uskladili z evropskimi načeli. To so času primerna pogajalska izhodišča, ne pa neka enostransko zarisana meja na morju, to nam omogoča že evropski pravni red,« je še povedal Bricelj in hkrati poudaril, da tega na pravni fakulteti nihče ne uči.