Kadrovska paraliza gospodarstva

Na trgu dela takih profilov ni. Najboljša podjetja spremljajo študente že v zadnjih letnikih in jih poskušajo na različne načine pridobiti zase. Metode, da jih privabijo, so različne, prilagajajo jih posamezniku in njegovim razmeram: poskušajo ugotoviti, kaj potrebuje – ali ima stanovanje, ali si želi ustvariti družino, razmišlja o nakupu stanovanja ali vrednejših predmetov, na primer avtomobila. Dobra podjetja znajo mladega diplomanta pritegniti.

Seveda mu poskušajo zagotoviti najboljše delovne pogoje: poleg razmer pri delu omogočajo timsko vključevanje mladih diplomirancev v različne projekte, ki jih vodstva načrtujejo zaradi boljšega sodelovanja in boljše organizacije, da zvišujejo bruto dodano vrednost na zaposlenega. Razlike v dodani vrednosti so zdaj precej večje kot nekoč, znašajo lahko tudi sto odstotkov. Temu primerne so tudi razlike v plačah. Odnos vodstev do mladih, nadarjenih se je močno spremenil. Ta zdaj ni več rutinski, brezbrižen, birokratski, ampak mlade vključujejo v različne namenske skupine, ki delujejo za spreminjanje navad in načina dela v podjetju. V razvojnih oddelkih lahko dobijo nalogo, da razvijejo določen sestavni del ali napravo ne glede na svoje izkušnje. Prav to podjetja spodbujajo, saj imajo mladi nenavadne ideje, drugačne od običajne prakse. Odlična podjetja želijo pridobiti takšne nenavadne ideje, preizkušajo jih in uvajajo v proizvodnjo. Velikokrat so to pravi hiti, zaradi katerih se način proizvodnje spremeni.

Pixabay

Nekaterih preveč, drugih premalo

Med posameznimi smermi študija so velika in nerazumljiva nesorazmerja. Na področju tehnike in tehnologije spremljamo število diplomantov od pete do osme stopnje po mednarodni standardni klasifikaciji izobrazbe (ISCED), od diplomiranca, magistra do doktorja: to so diplomanti naravoslovja, informacijsko-komunikacijskih tehnologij, inženirstva, proizvodnje in gradbeništva ter agrikulture. Slika 1 prikazuje njihovo število na tisoč prebivalcev. Podatki izražajo prodornost in inovacijsko moč gospodarstva države. Zanimivo je, da poteka dodana vrednost na zaposlenega vzporedno s tem kazalnikom. Irska ima največ diplomantov inženirstva in njihova rast v zadnjih letih je edinstvena v EU.

Na Zahodu se vsak študent zaveda, da se mora odločiti za študij glede na povpraševanje. O tem je dovolj raziskav in lahko je izbirati, trg dela pa je razvit. Pri nas trg dela sploh ne deluje, ker ga nihče ne spremlja in resno ne jemlje.

Najlažje in najhitreje se je izvila iz globoke finančne krize. Ima tudi največjo dodano vrednost na zaposlenega v EU: 194.100 evrov, pred Švico z 131.400 evri. Sledi ji Finska. Avstrija je v zadnjih letih doživela zmanjšanje števila diplomantov tehnike, zato jo je prehitela Finska. Slovenija je v zadnjih dveh letih imela manj diplomantov tehnike ter se je izenačila s Slovaško in Hrvaško. V Sloveniji je dodana vrednost na zaposlenega (leta 2014) 36.500 evrov, na Slovaškem 25.000 in na Hrvaškem samo 15.000 evrov, v primerjavi s Slovenijo za polovico nižja. V Avstriji pa ta znaša 79.300 evrov, še enkrat več kot v Sloveniji. Poleg izobraženih kadrov je še nekaj, kar je podlaga za razliko v produktivnosti: način vodenja podjetij, delovna morala zaposlenih, privrženost podjetju, zavzetost pri delu in navezanost na podjetje. Če ni vrhunsko izobraženih zaposlenih, ni mogoče narediti česa več. Vodstva so brez pravih vzvodov in tudi ne morejo dodatno izobraževati. To je podlaga.

Diplomantov nekaterih ved je preveč in ti so večinoma med dolgotrajno brezposelnimi. To pomeni, da je bilo izobraževanje nefunkcionalno in zato zapravljanje časa študentov. Kdo je kriv? O tem se bo še veliko razpravljalo, ker pa nihče ne prizna krivde, bo vzrok ostal, če se ne bo spremenil sistem sprejemanja kandidatov za vpis. Na tem področju bi morala posredovati vlada in preprečiti vpisovanje študentov v neobetavne programe. Vlada vsako leto določi število vpisnih mest, kar je podlaga za financiranje fakultete. Če bi bilo to število uravnoteženo s potrebami v gospodarstvu in javni upravi, bi rešili tudi ta problem: brezposelnih ne bi bilo več, odpravili pa bi tudi težke razmere v družinah, ki so od svojega otroka pričakovale uspešen začetek kariere in to, da bi po študiju lahko prevzel stroške življenja na svoj račun.

Proračun družin, ki so se več let žrtvovale za svojega otroka, bi bil rešen. Vendar se to ne zgodi. Vodstva fakultet si prizadevajo za čim večji vpis, ker od tega živijo. Malo jim je mar, če njihovi diplomanti ostanejo brez dela, in krivijo državo, ker jim zagotovi zaposlitve. Kar je seveda nesmisel. V tem boju fakultet za proračun je vlada premalo dosledna in jim popušča. V igro vstopijo poznanstva med odgovornimi na fakultetah in ministrstvih ter različni privilegiji. Če vlada preprečuje zaposlovanje v javnem sektorju, na zasebnega pa ne more vplivati, prek svojih služb na borzi dela pa lahko spremlja poklice brezposelnih, potem mora prevzeti tudi odgovornost za takšno svoje popuščanje, saj ima vse informacije o prijavljenih potrebah. Ve, kakšne poklice podjetja iščejo in koliko jih potrebujejo, vendar se ne odziva skladno s tem. Več let je bila brezbrižna.

Pixabay

Politiki krivijo industrijo

Izobraževanje zagotavlja kadre za uresničevanje ukrepov, iz katerih sledi rast. To ni samo znanje, ampak so napotila k lastnemu iskanju novih rešitev in avtonomnosti, kar pomeni vzgojo, ki ne vceplja spoštovanja do statusa quo, ampak zahteva nenehno spraševanje in iskanje boljših odgovorov na sedanje stanje tehnologije in organizacijo dela. Teh kadrov v Viziji Slovenije 2050 ni, ker ne izhaja iz potreb gospodarstva. Vlada mu je nalagala samo obveznosti, predvsem prestrukturiranje, da bi nastajala nova podjetja za zahtevnejše izdelke na podlagi lastnega razvoja, vendar ni izpolnila naloge, da gospodarskim podjetjem zagotovi dovolj tehnoloških kadrov – teh diplomantov je vse manj.

Razlike v dodani vrednosti so zdaj veliko večje kot nekoč, znašajo lahko tudi sto odstotkov. Temu primerne so tudi razlike v plačah.

O tehnološkem razvoju nastajajo strategije po vzoru EU, čeprav politiki ne poznajo katastrofalnega kadrovskega stanja. Krivdo pripisujejo industriji. Da se gospodarstvo ni prestrukturiralo, je kriva vlada sama. Ni mogoče pričakovati nekaj, za kar niso dani pogoji. Inovacij, h katerim vlada nenehno poziva, ni, če ni ustvarjalnih potencialov v razvojnih oddelkih podjetij. Za to so potrebni izobraženi kadri, tako visoko kvalificirani kot diplomanti terciarnega izobraževanja na univerzah tehniških smeri.

Področje je kaotično, saj nihče ne ve, kako je določeno število vpisnih mest na fakultetah, ki jih bo vlada tudi financirala, in tudi ne, kako bi jih vlada lahko uskladila z realnimi potrebami v gospodarstvu čez šest let, ko bodo diplomanti zahtevali delovna mesta. Dvajset let se je število diplomantov terciarne stopnje naravoslovja in tehnologije zmanjševalo, zato je letni priliv pete in šeste stopnje na tisoč prebivalcev zdaj najnižji med razvitimi članicami EU. To postane očitno še posebno očitno v primerjavi z majhnimi bogatimi državami. Leta 2005 nas je z veliko rastjo prehitela Avstrija.

To ne pomeni, da imamo manjši vpis na univerzo, ampak da je delež diplomantov naravoslovja in tehnike vse manjši. Polovica vseh študentov diplomira v družboslovju, ekonomiji in pravu, kar se ne dogaja v nobeni razviti državi. Družbeni vpliv takšnega razvoja sociologi še niso raziskali. Posledica je gotovo nagnjenost k praznemu besedičenju, izdelavi vizij brez realne ekstrapolacije, poveličevanje poslovnih šol, kar pa ne prinaša rezultatov v gospodarstvu in večje konkurenčnosti. Ta se hitro zmanjšuje. Posledica je vse manjša dodana vrednost na zaposlenega. Odgovorni so vsi dosedanji ministri za znanost, raziskave in šolstvo. Slovenijo so pripeljali v stanje opravilne nesposobnosti. Vsaka vizija brez kadrovske podlage je nesmiselna. Problema kadrovskega neravnotežja še ni obdelala nobena strategija, pa je temelj vseh neuspehov.

Pixabay

Inovativnih kadrov dvakrat manj kot v Avstriji

Družboslovni del družbe snuje veličastne vizije, poziva k prestrukturiranju, inovacijam izdelkov z višjo dodano vrednostjo, k več patentom, večji konkurenčnosti z manjšimi stroški dela na povprečni izdelek. Potem se pa čudijo, ker rezultatov ni! Lahko to pričakujete od sociologov ali ekonomistov? Kajti tehnološkega inovativnega sloja v industriji ni. Avstrija ga ima dvakrat več, Švedska ali Finska tri- oziroma štirikrat več. Pri nas so ga zaradi malomarnosti, neznanja in oholosti uničili. Po tem smo prvi v Evropi, zato je vsa močna industrija razpadla.

Družboslovci snujejo veličastne vizije, pozivajo k prestrukturiranju, inovacijam izdelkov z višjo dodano vrednostjo ... A rezultatov ni. Ker smo v industriji izgubili tehnološki inovativni kader ...

Ni dolžnost države, da plača šolanje vsakemu, kar si želi, ampak le tistim, ki jih bo potrebovala v prihodnosti, da bo uresničila razvoj, kakršnega si je v svoji strategiji določila. Plačevanje šolanja je investicija v človeške vire, podobna investicijam v proizvodne zmogljivosti. Država mora skrbeti za polnjenje proračuna, ki prebivalstvu zagotavlja blaginjo, njen temelj pa je odlično zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo in javna uprava. Če je na nekem področju kontinuiteta preskrbe s kadri različnih profilov pretrgana, predvsem najvišjih in najustvarjalnejših, nastane praznina, takšna veja za več let usahne, saj nove generacije rastejo desetletje. V Sloveniji se je to zgodilo na področju tehnologije. Ker ta državo napaja kot izključni vir, nastaja zastoj v vzdrževanju BDP. Druge države, ki so skrbele za tehnološki kader z mislijo na prihodnost, ki jo zagotavlja samo inovativnost, nas prehitevajo in naš zaostanek za njimi se v dodani vrednosti na zaposlenega povečuje. Za Avstrijo celo vse bolj zaostajamo v dodani vrednosti na zaposlenega: leta 1997 je bila razlika 33.250 evrov, v dvajsetih letih se je povečala na 42.800 evrov, to je za 29 odstotkov, kar je zelo povedno. Slovenija ni več sposobna vzdrževati inovativnosti za vse zahtevnejše izdelke, kar je temelj za gradnjo blaginje, ker nima toliko razvojnih kadrov kot naši tekmeci. To moramo nenehno ponavljati, da bodo politiki doumeli, da ni mogoče ničesar razdeljevati, če tega ne ustvarimo.

Pixabay

Blokada za inovativne kadre

Na Zahodu se vsak študent zaveda, da se mora odločiti za študij glede na povpraševanje. O tem je dovolj raziskav in je lahko izbirati, trg dela pa je razvit. Pri nas trg dela sploh ne deluje, ker ga nihče ne spremlja in resno ne jemlje. Za napačno odločitev so krive družine in študenti. Ker pa smo še vedno napol socialistična država, mora tudi država delovati tako, da bo nesimetričnosti med študentskimi mesti in potrebami urejala tako, da bo na posamezne fakultete dovolila samo toliko novih vpisnih mest, kolikor predvideva, da bo zanje delovnih mest, ko bodo študij končali. Stanje se bo uredilo po zahodnem tržnem načelu šele, ko se bodo družine in študentje odločali za takšen vpis, da po koncu študija ne bodo več v breme svojih staršev, ampak bodo lahko začeli svojo kariero in nato tudi samostojno življenje. Izbrali si bodo partnerja ali partnerico, zasnovali novo družino z rojstvom otrok in se lahko zanašali samo še nase.

V Sloveniji smo začeli govoriti o omejevanju vpisa na fakultete leta 1995, vendar pri izvajanju nismo bili dovolj dosledni. Vlade so na tem področju odpovedale, bile so neodgovorne. Morale bi urejati nesorazmerja in neuravnoteženosti človeških resursov, ki so na voljo in ki bodo odločali o razvoju trga dela. Od tega sta odvisna BDP in dodana vrednost na zaposlenega v podjetjih, in to tudi določa plačo, s katero mora preživeti družina. Na to nihče ni mislil. To je velika odgovornost vsake vlade. Nikogar drugega ni, ki bi to dolžnost lahko prevzel. Od tega je odvisna tudi sreča ljudi, to zagotavlja nemoteno delovanje zdravstva, šolstva in vseh socialnih služb, zato ni majhna in obrobna stvar. To določa življenje ljudi.

Poglejmo samo, kako je to urejeno v kateri od velikih držav, recimo v Nemčiji: kako je tam vse strogo usklajeno, brezposelnih visoko izobraženih mladih ni. Kdor ima voljo, lahko dobi delovno mesto. Podjetja si prizadevajo pridobiti vsakega talentiranega diplomanta. Potrebe in ponudba so na trgu delovne sile usklajene. Uradi za delo (»Arbeitsamt«) delujejo zanesljivo v korist uporabnikov, kot posrednik med trgom dela in uporabniki, podjetji. Za ustrezno ponudbo skrbijo tako, da prirejajo različne tečaje, na katerih potencialni kandidati lahko pridobijo morebitno manjkajoče znanje. Uradniki se zavedajo, da je od njihovega dela odvisen dober uspeh podjetij in s tem tudi njihove plače.

Brezposelni diplomanti – 
izraz česa?

Če primerjamo število diplomantov posameznih ved z drugimi razvitimi državami, ugotovimo velike razlike. To so navadno tudi mesta, na katerih imamo brezposelne diplomante. Celotni sektorji držav delujejo strukturno in funkcionalno na podoben način. Posamezni sistemi so se organizacijsko in strukturno med seboj uskladili ter delujejo po podobnih shemah, ki se ne razlikujejo glede na politični režim. Ideološko vidimo, da socialnodemokratske vlade večjo pozornost namenjajo javnemu sektorju, šolstvu in zdravstvu, medtem ko se liberalni sistemi bolj posvečajo produktivnosti in racionalizaciji, kar se kaže v večjih pritiskih na javni sektor, šolstvo in zdravstvo. Uvajajo privatizacijo posameznih služb, vendar se strukturno glede na potrebne delavce in uradnike sistemi med seboj ne razlikujejo tako temeljito. Vlada bi zato morala spremljati potrebe po delovni sili kot vzgoji te delovne sile v šolskem sistemu. Oboje mora uskladiti država, da ne nastajajo družbene anomalije, ki smo jim priča pri nas. Nedvomno je to naloga in dolžnost vlade, ki ima za to posebne službe, te pa morajo med seboj usklajeno sodelovati: na eni strani so tiste, ki skrbijo za trg dela, brezposelne, dodatne kvalifikacije, ki naj jim omogočajo, da se lahko čim prej vrnejo na delovno mesto; na drugi strani je šolstvo, ki mora opazovati, kaj se dogaja z izšolanimi kadri v realnem življenju. Če svoje delo vestno opravljajo, na trgu dela ne nastajajo navzkrižja, brezposelnih ni, potrebe podjetij po novih kadrih pa so izpolnjene.

Če industrija investira v nove naložbe, potrebuje tudi kadre. In ker so investicije v avtomatizacijo in robotizacijo, potrebuje temu primerno usposobljene in šolane kadre, visoko kvalificirano in visoko izobraženo delovno silo. Če se pojavljajo neravnotežja in če sistem ne deluje popolno, nastajajo izgube, investicije niso v celoti izkoriščene, zato tudi ni mogoče povračilo investicije s povečanimi prihodki. To vodi v paralizo gospodarstva ali vsaj nekaterih njegovih delov. In to so najzahtevnejši deli industrije, industrije 4.0, ki temelji na avtomatizaciji in robotizaciji.

Pixabay

Veliko ekonomistov, malo tehničnih kadrov

Podatki o številu diplomantov na milijon prebivalcev po posameznih vedah in državah kažejo, da je področje naravoslovja in inženirstva pri nas najslabše zasedeno. Avstrija jih ima 23 odstotkov več. Največ jih imata Belgija in Irska. V Švici so močneje zastopane pravne vede, kar je glede na številne mednarodne organizacije razumljivo. Iz te primerjave je razvidno, da sta inženirstvo in naravoslovje pri nas slabo zastopana, ker so nekatere druge vede predimenzionirane. Sociologov je še enkrat več kot v Nemčiji, Švici in Avstriji. Še bolj to velja za ekonomijo, saj je ekonomistov med diplomanti 133 odstotkov več kot v Avstriji ter 360 odstotkov več kot v Švici, Nemčiji in Belgiji. Tudi pravnikov je med diplomanti preveč, kar dvakrat več kot v Nemčiji ali Belgiji. Če bi bilo število diplomantov sociologije, ekonomije in prava na ravni Avstrije, bi tudi v inženirstvu dohiteli Avstrijo, ker bi bil vpis pravilno usmerjen. Razumljivo je, da je brezposelnost najmanjša tam, kjer je razmerje inženirstva od vseh diplomantov največje, kar pomeni največ neustreznih kadrov in neuporabnih poklicev.

Če bi bila zastopanost posameznih ved uravnotežena tako, da bi dosegla drugim bogatejšim državam primerljivo raven, bi bilo tudi stanje v naravoslovju in inženirstvu podobnejše tistemu v drugih bogatih in razvitih državah. Tudi nenehno zaostajanje dodane vrednosti na zaposlenega po podjetjih, posledica česar je nizek BDP, bi se stanje sčasoma izboljšalo in približalo Avstriji. To je dolžna urediti vlada. Če bo to uredila tako, da bo stanje po strukturi diplomantov primerljivo s stanjem v drugih članicah EU, se bo tudi BDP začel postopno izboljševati, kajti industrija bo pridobila potrebne visoko izobražene kadre, izvedla bo že dolgo načrtovane investicije v avtomatizacijo, kar se ji zdaj ne posreči. Celo naša najboljša podjetja, katerih blagovna znamka ima visoko ceno v evropski industriji, se ukvarjajo s problemom visoko izobraženih, čeprav je okolje pri njih stimulativno za mlade in so tudi prejemki na visoki ravni. Vlada mora to področje obvladati, saj drugih možnosti na zvišanje BDP nima. V podjetjih ne more intervenirati, to lahko stori posredno prek novih kadrov. S tem lahko doseže izvedbo prave tehnološke revolucije: prehod v industrijo 4.0.

–––––––––––

* Prof. dr. inž. Marko Kos je bil v industriji konstruktor, nazadnje direktor Inštituta za RiR Litostroj, je avtor knjig Pot iz neinovacijske družbe (1986), Pogled v prihodnost (1986) in Industrializem (1988). Bil je profesor na fakulteti za strojništvo in profesor za menedžment na fakulteti za družboslovje; je prejemnik državne nagrade za življenjsko delo na področju inovacij.