Jub - portret blagovne znamke

Le kdo ne pozna oglaševalskega slogana »Jub, barve spremenijo dom«? Prvo disperzijsko barvo Jupol, ki je pravzaprav generično ime za (notranjo) barvo, je Jub, ki je od nekdaj najbolj znan po notranjih zidnih barvah, na trg poslal leta 1969, le kakšen teden dni prej, preden je Neil Armstrong stopil na Luno. Danes jo izvažajo na kar 30 tujih trgov.

Ni veliko podjetij, ki bi se lahko pohvalila, da so na poslovnem zemljevidu že več kot 140 let. Med temi redkimi je Jub, podjetje, ki domuje v Dolu pri Ljubljani in uspešno zgodbo barv piše že 142. leto. Obdržal se je kljub menjavam lastništva – leta 1919 ga je kupila zagrebška delniška družba Jugoslovanska industrija ulja i boja, od koder tudi izvira ime Jub. Uspešno pa krmari tudi med čermi gospodarskih negotovosti. Leto 2015 so končali s 87 milijoni evrov konsolidiranih prihodkov. Skoraj 75 odstotkov prihodkov ustvarijo na tujih trgih. Skupina Jub, nekoč poznana predvsem po proizvodnji barv, danes obsega dvanajst odvisnih družb in posluje na več kot tridesetih trgih po Evropi in zunaj nje, leta 2012 pa se je usmerila tudi v proizvodnjo materiala za izolacijo.

Medvojni dobavitelj tiskarskih barv

Proizvodnja mineralnih barv se je začela v Dolu pri Ljubljani leta 1875, ko je Viktor Gale, lastnik mlinov za žito, začel mleti različno obarvane minerale oziroma tako imenovane zemeljske barve. Najpogostejše surovine za izdelavo zidnih barv so bili v tistem času saje, rdeča kreda, oglje, apno ter svinčev, železov in drugi oksidi. Z namenom oprijemanja teh barv na površine so jim bili kasneje dodani olja, mast, klej in druge snovi, ki jih danes poznamo kot veziva. Že med obema vojnama je bil Jub uveljavljena tovarna barv in tudi pomemben dobavitelj tiskarskih barv. Največje prodajne uspehe so tedaj dosegali v Beogradu in tudi drugod po Kraljevini Jugoslaviji. Takrat so tržili že tudi barve za cement, mleti kalcit, krede …

Ko je vihrala druga svetovna vojna, je tovarna zaprla vrata. Še nekaj let po vojni se niso pobrali, čeprav so obnovili proizvodnjo. Kar desetletje je trajalo, da so splezali na zeleno vejo oziroma ponovno dosegli obseg prodaje kot pred vojno. Vrhunec pa je Jub dosegel leta 1990, s 50.000 tonami prodanih izdelkov v vrednosti 50 milijonov tedanjih nemških mark in s kar 60-odstotnim tržnim deležem v nekdanji Jugoslaviji na področju disperzijskih barv. Poleg tega je bilo podjetje po drugi svetovni vojni tudi drugi največji proizvajalec steklarskih kitov v Jugoslaviji, ki pa jih je državna devizna suša v 80. letih prejšnjega stoletja natiho eliminirala.

Leon Vidic

Z Jugoslavijo so ugasnili tudi trgi

Kot velika večina slovenskih podjetij je tudi Jub krepko občutil izgubo jugoslovanskih trgov po osamosvojitvi Slovenije. Tedaj so se znašli pred največjim izzivom – čez noč so se morali prestrukturirati in iskati nove izvozne priložnosti na Češkem, Madžarskem in Slovaškem, saj se je jugoslovanski trg, ki je do tedaj predstavljal okoli 60 odstotkov izvoza, znatno zmanjšal. Sašo Kokalj, predsednik uprave, je ob 140-letnici podjetja dejal, da je bila to najbolj kritična točka, a se je podjetju uspelo obdržati. Uspeh je med drugim pripisal temu, da so se transparentno in pošteno lotili privatizacije ter jo dokončali, predvsem pa poštenemu delu vodstva in vseh zaposlenih.

Podjetje se je po razpadu nekdanje skupne države za kruhom obrnilo na srednjeevropski trg. Barva Jupol se je s tem uveljavila ne le doma, ampak tudi na mnogih tujih trgih. Kljub temu pa so največji trgi še vedno Hrvaška, Bosna in Hercegovina ter Srbija, Slovaška, Češka in Madžarska. Izvažali so tudi v Izrael, na Malto in Ciper, navzoči so v Rusiji. Poiskali so tudi nove trge, recimo britanskega. Tam so že dobrih deset, nanj pa so vstopili z majhno prodajo. Danes so na Otoku že precej večja riba, saj je lani prodaja presegla milijon evrov. To morda ne zveni prav veliko, vendar je pri tem treba upoštevati lokalno okolje, ki se nedvomno razlikuje od slovenskega ne le po potrošnji, ampak tudi po zakonitostih gradbeništva, kanalih lokalne prodaje, ipd. Pa tudi tržni pristopi na tujih trgih so drugačni. Kokalj je že pred časom rekel, da čeprav je Jub veliko in pomembno slovensko podjetje, ni multinacionalka, zato tudi novih tujih trgov ne more osvajati tako, kot to počno multinacionalke. Poleg tega se morajo podjetja, ne glede na skupni imenovalec Evropske unije, prilagajati lokalnemu okolju z izdelki in certifikati. In Jub ni izjema. Lani spomladi jim je uspelo pridobiti certifikat inštituta British Board of Agrément (BBA), ki potrjuje 60-letno življenjsko dobo toplotnoizolacijskih sistemov jubizol EPS, so zapisali v Jubovem Magazinu. »Ravno pravočasno, pred očitnim izstopom Velike Britanije iz EU,« so dodali. S tem so si namreč zagotovili nemoteno prodajo, četudi bi Velika Britanija izstopila »že jutri in preklicala vse certifikate EU«.

Investirajo doma 
in v tujini

Leta 2004 so odprli tudi prvi lastni proizvodni obrat za izdelavo zidnih premazov v srbskih Šimanovcih pri Beogradu, septembra 2015 pa se je temu obratu pridružila še tovarna za proizvodnjo stiropora za izolacijo. Investicija je stala 5,6 milijona evrov, je pisalo Delo.

Dejavnost pa so širili tudi v deželi pod Alpami. Leta 2010 so zgradili Tehnološko-raziskovalni center Jub, dve leti kasneje so odprli obrat za proizvodnjo izolacijskih plošč iz stiropora in sistemskih plošč jubizol.

Prilagajajo se tudi vse strožji okoljski in energetski zakonodaji EU. Bili so prvi proizvajalec v osrednji Evropi, ki je za izdelek Jupol Junior pridobil okoljsko marjetico. Imajo tudi lastne male hidroelektrarne ter biološko in kemično čistilno napravo, ki čisti vodo v samem okrožju tovarne v Dolu pri Ljubljani.