Jeklarji prebrodili najhujše, sledi boj za tržne deleže

Prihodnost britanskega jeklarja British Steela, ki se mu je v preteklem letu za en samcat britanski funt »odrekel« indijski velikan Tata Steel, je zopet nekoliko svetlejša. Družbi gre celo tako dobro, da bo 4400 delavcev, ki so se morali lani spomladi sprijazniti s triodstotnim znižanjem plač, že poleti prejemalo stare, višje plače. Če so se vodilni v Tata Steelu zaradi izgub v višini milijona funtov na dan še lani spomladi ubadali z mislijo o zapiranju jeklarskih obratov, naj bi se British Steel že letos izkopal iz 80 milijonov funtov globoke izgube in začel poslovati z dobičkom. Približno devet milijonov funtov, za kolikor bo zajetnejši letni proračun za stroške dela, torej ni več tako velik zalogaj.

Skromno okrevanje

Okrevanje jeklarske panoge na Otoku ni osamljen primer. Jeklarji po svetu so po najhujšem padcu cen jekla in proizvodnje v letu 2015, ki je prinesel deset milijard dolarjev kumulativnih izgub, lani spet okrepili proizvodnjo, letos naj bi se trend rasti nadaljeval. Tudi v ZDA, kjer je zaradi izredno nizke, komaj 60-odstotne zasedenost zmogljivosti v jeklarnah vsako leto manj prostora za delavce. Financial Times poroča, da bo letos na trgu za 4,4 odstotka več jekla z oznako »made in USA«.

Blaž Samec

Razloge za nekoliko vedrejše napovedi gre iskati v rasti cen jekla, ki je posledica precejšnje podražitve vhodnih surovin – železova ruda, jekleni odpadek, nikelj, krom ... – na eni strani ter okrepljenega povpraševanja zaradi večjega obsega infrastrukturnih projektov na Kitajskem in velikopoteznih obljub ameriškega predsednika Donalda Trumpa na drugi. Toda boj za tržne deleže je še naprej oster, pri čemer imajo škarje in platno na veliko jezo Trumpa še vedno trdno v rokah Kitajci, z naskokom največji proizvajalci jekla na svetu.

Kitajski kolosi

Jeklo iz Kitajske je precej cenejše. To je težava za večino proizvajalcev razvitega sveta.

Kitajski jeklarji so lani proizvedli dobrih 808 milijonov ton jekla, kar je približno polovica svetovne proizvodnje, kažejo zadnji podatki svetovnega združenja velikih jeklarjev World Steel. Zadnje dejstvo pravzaprav že nekaj časa ni nič novega. Kitajci so največji proizvajalci jekla že od preloma tisočletja. Ključna razlika je, da so bili zaradi konca infrastrukturnega buma in postopnega gospodarskega ohlajanja prisiljeni precej več izvažati.

Če so jeklarji pod taktirko Pekinga še leta 2000 proizvedli »zgolj« 140 milijonov ton jekla, so ga lani samo izvozili več kot 110 milijonov ton. Za primerjavo, v drugi največji proizvajalki na svetu, Japonski, so lani ulili slabih 105 milijonov ton jekla, v Nemčiji, ki je evropska velesila na tem področju, pa dobrih 42 milijonov ton.

Protekcionizem 
in subvencije

Težava za večino proizvajalcev razvitega sveta je seveda to, da je jeklo iz Kitajske precej cenejše. Pri iskanju »rešitev« pa so običajno najbolj dejavne oblasti, ki uporabljajo dva prijema. Prvi je protekcionizem, h kateremu se vse jasneje zateka Trumpova Amerika, z ukrepi proti kitajskim jeklarjem pa ga je pred natanko tednom dni uporabil tudi Bruselj. Zaradi dampinških cen kitajskih in tajvanskih jeklarjev EU uvaja carine na uvožene cevi iz nerjavečega jekla in še nekatere druge proizvode. Kitajski izvozniki bodo prihodnjih pet let plačevali od 30,7- do 64,9-odstotne carine, tajvanski pa od 5,1- do 12,1-odstotne.

Spletna prodaja raste po 20 odstotkov na leto. Nakup jekla naj bi postal nekaj tako preprostega kot naročilo knjige ali obleke.

Drugi široko uporabljeni recept so subvencije in druge državne pomoči za domače jeklarje, ki so zaradi velikega števila zaposlenih vedno občutljiva politična tema. Italijani so denimo v zadnjih letih za podporo jeklarski skupini Ilva, ki zaposluje več kot 10.000 ljudi, namenili dve milijardi evrov, piše Economist. Javni denar so za ohranjanje delovnih mest v jeklarski industriji zapravljali tudi Belgijci. A s to prakso si države delajo medvedjo uslugo, opozarja mnogo strokovnjakov. Namesto da bi prepustile trgu, naj določi, kateri jeklarji so dovolj konkurenčni za preživetje, namreč z ohranjanjem nekonkurenčnih jeklarskih obratov prispevajo k presežnim zmogljivostim na trgu in s tem v zameno za politične točke nehote potencirajo težave v jeklarski industriji.

Toda igra je v resnici bolj zapletena. S subvencioniranjem izkrivljajo trg tudi v Pekingu, ki je s svojo industrijsko politiko omogočili vzpon jeklarjev. Ti danes zaposlujejo šest milijonov Kitajcev ali približno štiri odstotke vseh zaposlenih v kitajski industriji, kar je veliko tudi po standardih z Daljnega vzhoda. Razlog, da Kitajci proizvajajo preveč jekla, ima tako pravzaprav isti izvor kot razlog za presežne zmogljivosti tako rekoč povsod drugod – strah pred izgubo velikanskega števila delovnih mest, ki bi lahko vodila v hude nemire.

Blaž Samec

Slovenski obvoz okoli težav globalne industrije

V decembru je bilo po podatkih svetovnega združenja jeklarjev v svetu zasedenih le 68,1 odstotka zmogljivosti. Ob lanski svetovni proizvodnji 1,63 milijarde ton jekla to pomeni, da v tovarnah stojijo stroji, ki bi lahko proizvedli dodatnih 750 milijonov ton, kar ne more biti poceni. Marsikateri jeklar je že klecnil pod bremenom previsokih fiksnih stroškov.

»Problem presežnih kapacitet v jeklarstvu je predvsem ohranjanje podjetij z zastarelo tehnologijo. Razvitejše države takšna podjetja zapirajo, Kitajska in nekatere druge pa takšno proizvodnjo subvencionirajo oziroma vzdržujejo zaradi ohranjanja delovnih mest,« opozarja Jani Jurkošek, glavni direktor slovenskega jeklarja Štore Steel. Po njegovih besedah vse tri slovenske jeklarne – Štore Steel, Acroni in Metal Ravne, zadnji sta v lasti Sija – sodijo v skupino tistih s sodobno tehnologijo. »V Štorah pri sedanji organizaciji izmenskega dela nimamo presežnih kapacitet,« pravi Jurkošek. Z nadpovprečno izkoriščenostjo proizvodnih zmogljivosti, pri čemer so v posameznih segmentih polno zasedene, se lahko pohvalijo tudi v skupini Sij. »Dobra zasedenost jeklarskih zmogljivosti je zelo pomembna, saj občutno vpliva na proizvodne stroške na enoto izdelka in posledično na poslovni rezultat,« poudarja Dušica Radjenovič, direktorica prodaje v skupini, ki je lani krepila prihodke – 86 odstotkov jih ustvari na tujih trgih – in tudi donosnost poslovanja.

V Štorah prav tako nimajo težav s konkurenčnostjo. Na tujih trgih prodajo 70 odstotkov proizvodnje, od tega večji del v EU, na primer v Nemčiji (28 odstotkov), Avstriji (devet odstotkov) in Italiji (sedem odstotkov), prav tako, zanimivo, izvažajo na Kitajsko, kjer realizirajo pet odstotkov prodaje.

Kako so se znašli na trgu, ki je preplavljen z jeklom in kjer kraljujejo nekateri največji proizvajalci jekla na svetu? »Kitajska jeklarska industrija je dokaj mlada in moderna, ni pa bila grajena za specialna področja z nizko letno porabo. Dodatna problema sta pomanjkanje znanja in ponovljivost dobav,« pojasnjuje Jurkošek in dodaja: »Zato Kitajska veliko jekla tudi uvozi, predvsem za potrebe japonske in evropske avtomobilske industrije.« Pri konkurenčnosti na kitajskem trgu pomagajo tudi izredno nizke cene prevoza, saj se veliko ladij na Kitajsko vrača (pol)praznih.

Blaž Samec

Ruski premik na splet

V tekmi na svetovnem trgu, ki se utaplja v presežnih kapacitetah, morajo jeklarji najti svoje niše ali nove poti, kako priti do kupcev. »Z usmeritvijo v specialne izdelke, ponujanjem rešitev po meri kupcev in osredotočenostjo na končnega kupca se zadnja leta odmikamo od trga množičnih izdelkov, kjer je konkurenca največja in cenovni pritiski najmočnejši, ne samo s strani kitajskih, ampak tudi indijskih in drugih jeklarjev,« je pojasnila Radjenovičeva.

Masovni proizvajalci, po katerih najbolj tolčejo presežne zmogljivosti, pa morajo iskati druge poti h konkurenčnosti v industriji, ki se bo po besedah Radjenovičeve v prihodnje spoprijemala s konsolidacijo in naraščajočim pritiskom cenovno ugodnih azijskih ponudnikov, nenazadnje pa tudi z novimi materiali, ki se pojavljajo kot nadomestek jekla za nekatere namene, in digitalno transformacijo.

Blaž Samec

Po poti slednje stopa največji ruski jeklar Severstal, ki je v lasti enega najbogatejših ruskih oligarhov, Alekseja Mordašova, saj se vse dejavneje podaja v svet spletne prodaje. »Spletna prodaja ima izreden potencial, je najhitreje rastoči segment svetovne ekonomije,« je za Bloomberg nedavno dejal direktor marketinga Dimitrij Goroškov in dodal: »Prodaja prek spleta raste po 20 odstotkov na leto, industrijske družbe tako ne smejo izgubljati časa pri razvoju lastnih spletnih platform.« Nakup jekla naj bi postal nekaj tako preprostega kot naročilo knjige, obleke ali čevljev in Severstal naj bi že prihodnje leto prek spleta prodal 3,5 milijona metričnih ton jekla, približno tretjino celotne lanske prodaje.