Je vrag vzel šalo pri Trumpovih carinskih vojnah?

Kitajska podjetja z državnimi subvencijami kupujejo tudi evropske tehnološke prvake, po nekaterih analizah pa je država tudi gospodarsko manj stabilna, kot je videti na prvi pogled.

Svetovne borze so z globoko rdečimi številkami zaznamovale znamenja, da ZDA in Kitajska ne bodo popuščale v najbolj odločilni trgovinski vojni sveta. Potem ko je predsednik Trump za začetek septembra napovedal desetodstotne kazenske carine na še preostali kitajski izvoz v ZDA, je vrednost kitajske valute do dolarja padla najniže v zadnjem desetletju, ameriško finančno ministrstvo pa je azijsko velikanko označilo za valutno manipulatorko.

V Pekingu zavračajo obtožbe načrtne devalvacije, pravijo, da finančni trgi pač odgovarjajo na unilateralne in protekcionistične akcije proti njihovi državi. A bodo kitajska podjetja vendarle prenehala kupovati ameriške kmetijske izdelke, ponedeljkova odločitev ameriškega finančnega ministrstva pa je prvo označevanje Kitajske za valutno manipulatorko po letu 1994. Še pred štirimi meseci so se obotavljali s takšnimi nalepkami.

Washington se bo moral posvetovati z Mednarodnim denarnim skladom, a finančni trgi vsaj za zdaj ne verjamejo v hitro pomiritev med najpomembnejšima gospodarskima velesilama sveta. Trump je že pred tem naznanil možnost še višjih kazenskih carin, potem ko je za 1. september desetodstotne napovedal še na preostalih 300 milijard dolarjev kitajskega izvoza v ZDA. Petindvajsetodstotne carine na 250 milijard vrednosti izvoza azijske velikanke na njen najpomembnejši trg je uveljavil že lani, Kitajska je odgovorila s podobnimi povračilnimi ukrepi.
 

Kdo bo koga

Trump še vedno meni, da ima v roki več vzvodov od Pekinga. Kitajska je vedno z valutnimi manipulacijami kradla naše posle in tovarne, prizadevala naša delovna mesta, zniževala plače in oškodovala kmetijske cene, je tvital: »Nič več!« Kdo bo koga? V Trumpovem Washingtonu računajo, da Kitajska ne bo še bolj zniževala vrednosti svoje valute, saj lahko s tem povzroči beg kapitala, a tudi ameriški predsednik lahko pričakuje odpore, potem ko je v zadnjih mesecih tako rekoč vsak dan hvalil rast ameriških borz. Zdaj s tviti še dodatno pritiska na svojo centralno banko Fed, ki je s pogledom na vplive svetovnega gospodarstva na ameriško že nižala obresti.



Predsednik ostaja v napadu in pravi, da ga ne bi prav nič skrbelo, če Kitajska ne bi več trgovala z ZDA. »Prihranili bi veliko denarja!« Pred zadnjimi zaostrovanji je celo razglašal, da se zadeve s tekmico zelo dobro razvijajo: plačujejo nam na desetine milijard dolarjev, naši potrošniki pa niso plačali še niti centa in tudi inflacije ni, se je že veselil »pravih« trgovinskih sporazumov, »ne pa enostranskih grozljivk, ki so jih sklenile prejšnje generacije«. Zdaj opozarja, da lahko carine še dvigne, če Kitajska ne bo uresničila obljub o kupovanju ameriških kmetijskih in drugih izdelkov.

A bo kitajska »valutna manipulacija« podražila ameriški izvoz ter pocenila kitajskega in izničila vsaj del učinka nedavnega nižanja ameriških obrestnih mer. A nedavna pogajanja v Šanghaju niso prinesla rezultatov, pa naj si je Trump sredi predvolilne kampanje še tako želel dobrih novic za ameriške kmete, ki jih mora zaradi izpada prodaje na Kitajskem podpirati z državnimi subvencijami. Zdaj domneva, da hočejo Kitajci carinski spopad potisniti v ameriško predvolilno kampanjo v upanju na zmago demokratskega kandidata ali kandidatke.


 

Kako bo Kitajska kupila socialni mir?

Zasebno in državno zadolževanje azijske velikanke nekateri primerjajo kar z ameriškim pred zadnjo finančno krizo in po ocenah Mednarodnega denarnega sklada naj bi samo kitajski korporativni dolg znašal 145 odstotkov bruto domačega proizvoda. Če ne bodo mogli prodajati svojih izdelkov, kako bo avtoritativna država kupovala socialni mir? V Hongkongu se množice odpravljajo na ulice zaradi groženj njihovi demokraciji, v celinskem delu države pa je eden pomembnih vzvodov oblasti relativna blaginja prebivalcev. Jo bodo s sedanjimi trgovinskimi težavami še lahko zagotavljali? Kitajska ni edina v takšnih dilemah, saj Trump s sankcijami pritiska tudi na Iran, na Rusijo pa z zahtevami zaveznikom za kupovanje ameriškega plina in nafte.

Medtem se protekcionistična politika širi tudi drugod po svetu. Japonska in Južna Koreja sta si zaradi nesporazumov iz časov druge svetovne vojne medsebojno odvzeli status držav s posebej ugodnimi pogoji trgovanja. Opazovalci se že bojijo posledic spora na varnostno sodelovanje pomembnih zahodnih zaveznic, kar bi bil še en udarec dosedanji mirovni ureditvi po drugi svetovni in hladni vojni.