Jaz, tajkun: Avtobiografija lastnika hotela v Ljubljani

»To je moja zgodba o življenju in poslovanju. Osnova vsakega uspeha je znanje,« je eden najbogatejših Srbov Miroslav Mišković zapisal v posvetilu v izvodu svoje avtobiografije, ki ga je podaril redakciji Dela. Lastnik srbskega Delta Holdinga sodi med tri največje lastnike kmetijske zemlje v Srbiji, je prvi Srb, ki se je znašel na znameniti Forbesovi lestvici svetovnih milijarderjev, njegova Delta pa je po napovedanem, a spodletelem poskusu naložbe v stadion Stožice uspešno zgradila prvi hotel s petimi zvezdicami v Ljubljani.
Če rešimo gospodarstvo, lahko vsi podsistemi v državi dobro delujejo, šolstvo, kultura, zdravstvo in vsi drugi podsistemi bodo imeli pogoje za dobro delovanje, če je gospodarstvu omogočeno normalno delo in razvoj, je iz ust uspešnih poslovnežev in bogatih ljudi mnogokrat slišana trditev, ki se je je do nedavnega oklepal tudi 73-letni Miroslav Mišković.

Kaj je uspeh? To ni doseganje strehe sveta in ležanje na zlatih palicah.

»Vendar pa izkušnje, ki sem si jih nabral na sodišču, to spreminjajo. Menim, da brez delujočega pravosodja ni države. Meni je zelo žal, da letos Nobelova nagrada za književnost ne bo podeljena. Preostane mi prihodnje leto. Ne bi bilo dobro, da bi jo dobil letos, saj veste, da nimam potnega lista in ne bi mogel dvigniti te nagrade,« je na nedavni predstavitvi svoje knjige z naslovom Jaz, tajkun povedal Mišković. Govori moža, ki mu v Srbiji sodijo zaradi zlorab v cestnih podjetjih in zaradi suma pomoči pri utaji davkov, zvenijo kot govori Zorana Jankovića na enem izmed južnoslovanskih jezikov, pogosto pa govori o težavah sodstva, ki tarejo Janeza Janšo. Potem ko je bil zaprt in proti varščini tudi izpuščen, so Miškoviću zaplenili potni list, in ker ne more zapustiti domovine, se tudi ni mogel udeležiti lanskega odprtja svojega hotela Intercontinental v Ljubljani.

Leon Vidic

Čeprav je v Sloveniji dobro znano, da je Mišković obogatel v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je bil na oblasti še Slobodan Milošević, je manj znano, da ga je ta povabil za predsednika vlade, a je potem pol leta opravljal le dolžnost podpredsednika vlade, pristojnega za gospodarske reforme. Ker je kmalu po vstopu v visoko srbsko politiko dojel, da Miloševićev režim ne misli resno s privatizacijo družbene lastnine, brez katere niso mogoče korenite gospodarske spremembe, je Mišković po pol leta zapustil Miloševića, a nikoli ni skrival, da je z njim ostal v dobrih odnosih. Morda je tudi to razlog, da so poslej številni njegovi poslovni načrti trčili ob zid aktualne politike.

Atlet in prodajalec kozmetike

Manj znana podrobnost iz življenja enega vodilnih balkanskih tajkunov je dejstvo, da je bil v mladosti vrhunski atlet. Nastopal je za jugoslovansko reprezentanco v sprinterskih disciplinah, teku na sto in 200 metrov. Z rezultatom 10,7 sekunde na sto metrov na tedaj še peščeni progi je gojil povsem uresničljive ambicije, da bi postal evropski sprinterski prvak. Vse do poškodbe, ki mu je sicer prekinila tekmovalno kariero, ni pa mu vzela tekmovalnega duha. Že kot študent ekonomije je kupoval kozmetične izdelke v Italiji in jih preprodajal v Srbiji. Kmalu je zaslužil dovolj, da se je lahko začel lepo oblačiti in si je s tedanjim partnerjem kupil dva opla, model olimpija. Enega sta imela za vožnjo, drugega za dele.

Slovenija je v gospodarskem smislu že dolgo svetal tranzicijski zgled.

Slovenija se v Miškovićevem življenju in v knjigi Jaz, tajkun pojavi večkrat in vedno v izjemno pozitivni luči. Slovenski bančnik Božidar Linhart, tedanji generalni direktor Jugobanke, je bil Miškovićev prvi šef po končani fakulteti. Po končanem usposabljanju v Jugobanki v Dubrovniku je Linhart mlademu Miškoviću v začetku 70. let prejšnjega stoletja ponudil odlično plačano službo v poslovalnici v Frankfurtu, kar je Mišković hvaležno zavrnil in raje ostal v Jugoslaviji oziroma v Srbiji.
Po odhodu iz Jugobanke se je Mišković hitro izkazal tudi v kemijskem velikanu Župa v Kruševcu. Kot generalni direktor tega velikana se je vprašal, kako naj iz tega socialističnega mastodonta naredi gibko in dobičkonosno podjetje. »Ko me je delo v Župi pripeljalo do Ferda Hribernika, generalnega direktorja družbe Feromoto iz Maribora, se mi je vse odprlo,« je zapisal Mišković, ki se je v tistem obdobju spraševal, zakaj so Slovenci kljub svoji majhnosti vodilna gospodarska sila v 22-milijonski državi. V svojem podjetju je kmalu uspešno preizkusil slovenski model in ga »pripeljal do popolnosti«.
Da mu je Slovenija v gospodarskem smislu že dolgo svetal tranzicijski zgled, Mišković skozi svojo avtobiografijo večkrat poudari. Zanimivo se mu zdi, da se v naši deželi komunistični zakoni nikoli niso izvajali prav dosledno, direktorjem državnih podjetij je partija dajala svobodo, da poslujejo po tržnih zakonitostih in tudi po izstopu iz Jugoslavije je gospodarska elita v Sloveniji ostala nespremenjena. Kot primer dobre prakse, človeka, ki je bil del elite v prejšnjem režimu in je vpliven še danes, je izpostavil Janeza Kocijančiča, predsednika evropskih olimpijskih komitejev. »Človek, ki ga izjemno cenim in ga imam za svojega prijatelja,« Kocijančiča opiše Mišković.

Dobre hitro, slabe počasi

Leon Vidic

Odcepitev Slovenije od Jugoslavije je za seboj potegnila umik številnih srbskih podjetij iz Slovenije, kar je pustilo prazen prostor, dobavitelji kmetijskih pridelkov iz Srbije so nenadoma ostali brez svojih tradicionalnih kupcev in Miškovićeva Delta je po potrebi vskočila vsakič, ko se je za to pojavila potreba. Pri tem je bila ključna hitrost sprejemanja ključnih odločitev. Načela hitrosti, logike in učinkovitosti, ki so se izkazala v tistem obdobju, so bila ključna tudi pri odločitvi za gradnjo hotela Intercontinental v Ljubljani. Odločitev so sprejeli v dveh dneh, zemljišče kupili za 2,5 milijona evrov, poslovni načrt pa so dokončali šele nekaj mesecev po sprejeti odločitvi za 40-milijonski projekt. »Vse dobre odločitve sem sprejel hitro, večino slabih pa po dolgem razmišljanju,« je zapisal Mišković, ki pravi, da mu je njegov prijatelj in ljubljanski župan Zoran Janković vsako nedeljo zjutraj pošiljal fotografije z gradbišča. »Noben tamkajšnji hotel ni resno obnovljen že skoraj desetletje in pol, Slovenija je v EU in ji obisk tujih gostov narašča 12 odstotkov na leto, Delta ima partnerstvo z Intercontinentalom, župan in jaz pa sva prijatelja. Ali ni logično narediti hotel?« svojo hotelirsko odločitev v slovenski prestolnici utemeljuje srbski tajkun.
Karkoli si mislimo o uspehu sončnih, senčnih in stranskih poteh Miškovićeve kariere, je njegova knjiga dragocen dokument tranzicije v regiji. Ali kot je zapisal srbski gospodarski novinar Miomir Brkić: »prva domača Biblija biznisa in kapitalizma, opazovanega od znotraj, učbenik za študente in vse mlade ljudi in tudi za profesorje ekonomije in namišljene analitike«. Kaj je torej uspeh? To ni doseganje strehe sveta in ležanje na zlatih palicah, gospodarstvenik ni pohlepen in se celo niti ne žene za samim denarjem, temveč stremi k ustvarjanju. »Tak človek le oblikuje konkretna dela, denar pa je samo konverzija njegovega znanja in dela,« piše tajkun Mišković. Vsak človek naj teče svojo dirko in dosega cilje, ki si jih je sam postavil. Ali bo tekel maraton ali sprint, odloča vsak sam, ko doseže cilj, pa naj si postavi nov cilj. Mišković trdi, da se s cilji ne ukvarja več, saj je številne že dosegel, njegova najljubša tekaška disciplina pa je sprint na dolge proge, piše v zadnjem stavku Miškovićeve avtobiografije.