Jagode dišijo po miru

Tako vsaj menijo poznavalci ene najbolj zaprtih držav današnjega sveta. Ti posamezniki, na srečo, vidijo spremembe. Jagod je, kot pravijo, vse več.

V učinek njihovega vonja verjame tudi Andrej Lankov, profesor na Univerzi Kukmin v Seulu in eden najboljših poznavalcev Severne Koreje, ki pojasnjuje, da se je v zadnjih dveh ali treh letih v tej državi nenehno povečevalo število toplih gred. Čeprav je pridelovanje jagod v njih še vedno zelo drago, si zdaj to sadje lahko privošči približno četrtina prebivalcev. In če upoštevamo, da je še do nedavnega okus jagod poznal le slab odstotek Severnih Korejcev, je jasno, da govorimo o napredku.

Hkrati pa Urad za koordinacijo človekoljubnih poslov ZN v poročilu, ki so ga objavili 22. marca, trdi, da je skoraj 70 odstotkov prebivalcev Severne Koreje podhranjenih. Približno 18 milijonov ljudi, od tega 1,3 milijona otrok, mlajših od pet let, trpi za posledicami slabe prehrane s pomanjkanjem proteinov in maščob, tako da bo treba letos zagotoviti najmanj 114 milijonov dolarjev človekoljubne pomoči za državo, ki je v prvih treh mesecih leta izstrelila kakšnih deset močnih raket in ki se, kot kažejo satelitski posnetki, pripravlja na nov jedrski poskus.

Kot se zdi, prihaja sprememba v Severni Koreji od zgoraj. Najprej jo začutijo tisti privilegirani, a čeprav je ta družbeni razred vse večji, je še vedno preveč tistih, ki ne le da še dolgo ne bodo spoznali okusa jagod, temveč zelo redko okusijo celo povsem navaden riž.

Reuters

Porscheji in jagode za manj bojevito ljudstvo

Pa vendar je najrevnejša država na svetu veliko manj lačna, kot je bila pred desetimi leti. V mestih se je povečal zasebni sektor, tako da se je del kapitala prelil v vasi, kjer so prav novi kapitalisti vložili denar v gradnjo toplih gred. Ker izjemno poceni delovna sila novopečenim podjetnikom omogoča hitro kopičenje bogastva, ti še naprej vlagajo, tako da se po vsej državi gradi več kot kdaj prej. Sloviti satelitski posnetek Korejskega polotoka, ki je bil narejen pred šestimi leti in ki prikazuje povsod osvetljeni jug in povsem zatemnjeni sever, se bliskovito spreminja. Pomanjkanje električne energije v severnokorejskih mestih in primestnih naseljih nadomeščajo s sončnimi ploščami, ki jih prav tako prodajajo zasebni trgovci.

»Pričakovati je,« pravi Lankov, »da se bo z novim vladajočim razredom, ki je zdaj sestavljen ne le iz brezčutnih partijskih aparatčikov, temveč tudi iz pogumnih podjetnikov, Severna Koreja začela vesti bolj previdno kot prej. Navsezadnje lažji dostop do Porschejevih avtomobilov za vladajoče in svežih jagod za množice v glavnem pripomore k temu, da postaneta ljudstvo in država manj bojevita.«

Kako razvita je Severna Koreja

In kako sploh vemo, o čem govorimo, ko govorimo o severnokorejskem gospodarstvu? Na katere podatke se opiramo, ko pa ta država ni nikoli objavila letne statistike? In katere parametre upoštevamo, ko pa se ti prepletajo med vsemi odtenki bele (centralistično načrtovane), črne (ilegalne) in sive (napol ilegalne, a tolerirane) ekonomije?

Vse bolj jasno je, da družbeni sloj, ki se imenuje »dongdžu« – »gospodarji denarja«, ne bo žrtev ideoloških čistk.

Demokratična ljudska republika Koreja se, kot pravi Nicholas Eberstadt, avtor knjige Severnokorejska ekonomija, giblje nekje med socialistično danimi dobrinami, ki pripadajo prebivalcem, državnimi prodajalnami in trgom, ki se rojeva na robu sistema. Zato je mogoče izpeljati zgolj predkvantitativno analizo, ki vsebuje različne možne napake. Časopis The Economist pa meni, da se lahko opiramo zgolj na metodo južnokorejske centralne banke, ki v glavnem temelji na podatkih južnokorejskih tajnih služb o tem, koliko blaga se proizvede v Severni Koreji, in na ekvivalentni vrednosti, dobljeni iz cene tega istega blaga južno od 38. vzporednika.

Že na prvi pogled je jasno, da ta metoda ni zanesljiva. Navaja namreč vrednost blaga, ki ga sploh ni na trgu. Določeni analitiki poskušajo raven razvitosti Severne Koreje ugotoviti tako, da število gospodinjstev, ki za pripravo hrane uporabljajo trda goriva, primerjajo s številom gospodinjstev v drugih državah s podobno nizkimi prihodki. Tako se je v popisu iz leta 2008 pokazalo, da skoraj 93 odstotkov gospodinjstev v tej državi nima ne elektrike ne plina, tako da še vedno uporabljajo les in premog. Če je ta številka točna, potem je bila Severna Koreja pred slabim desetletjem tam nekje na ravni Ugande ali Haitija.

Skoraj vsi, ki so proučevali to državo, se strinjajo, da je bil v zadnjih petih letih, odkar je prišel na oblast Kim Džong Un, narejen pomemben korak naprej. Same številke ne povedo veliko, ko navajajo, da je Severna Koreja leta 2016 dosegla skromno enoodstotno rast. A na ulicah Pjongjanga je nenadoma veliko več taksijev, vse več ljudi ima v rokah mobilne telefone in tukajšnji prebivalci niso bili še nikoli lepše oblečeni kot zdaj.

Je to znamenje reform po kitajskem receptu? Je in ni. Kim Džong Un se srečuje s povsem drugačnim zunanjim svetom od tistega, ki mu je Kitajsko odprl pokojni Deng Xiaoping, njegove prioritete pa še vedno ostajajo na področju varnosti in ideologije.

Reuters

Prazne grožnje?

Seveda pa obstaja cela vrsta podobnosti med Kitajsko v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja in današnjo Severno Korejo, in to zlasti na področjih, kjer kaže mladi vodja vse več strpnosti do »neformalne ekonomije«, kot jo imenuje Re Ju Džin z oddelka za združitev korejske razvojne banke. Vse bolj jasno je, da družbeni sloj, ki se imenuje »dongdžu« – »gospodarji denarja«, ne bo žrtev ideoloških čistk. Precej bolj verjetno je, da se bo postopoma širil in se prav tako, kot se je to zgodilo na Kitajskem, integriral v svojevrstno koalicijo s partijsko elito.

Država, ki je privolila v razvoj, se najbrž ne bo zlahka odločila za sprožitev jedrske vojne.

Bruto domači proizvod Ljudske demokratične republike Koreje znaša 33,3 milijarde dolarjev, kar jo uvršča na 194. mesto na svetu. Po podatkih, ki so bili objavljeni pred petimi leti, znaša prispevek kmetijstva 23,4 odstotka, industrije 47,2 odstotka, prispevek storitvenih dejavnosti pa 29,4 odstotka. Kar zadeva zunanjo trgovino, gre 63 odstotkov vsega izvoza na Kitajsko, hkrati pa iz te države prihaja kar 73 odstotkov celotnega uvoza. Politične nestrpnosti, ki jo komunistični zaveznici vse pogosteje kažeta druga do druge, na gospodarskem področju v glavnem ni čutiti, čeprav je bil cilj nekaj grobih čistk, ki jih je izpeljal mladi vodja, prav odstranitev kitajsko usmerjene frakcije iz partijskega vodstva.

Na ulicah Pjongjanga je nenadoma veliko več taksijev, vse več ljudi ima v rokah mobilni telefon in tukajšnji prebivalci niso bili še nikoli lepše oblečeni kot zdaj.

Kaj nam kaže ta meglena slika severnokorejskega gospodarstva? Predvsem to, da Kim Džong Un spodbuja gospodarski razvoj, in to celo za ceno premoženjskega razslojevanja, ki se ga je tako zelo bal njegov ded in ustanovitelj komunistične dinastije Kim Il Sung. Čeprav ni nobenega dvoma, da bodo v državi nadaljevali jedrski in raketni program, da bodo v to vložili velikanska sredstva, pridobljena na različne načine, tudi z ilegalno prodajo orožja in droge, je vse bolj jasno videti Kim Džong Unovo odločnost, da okrepi tudi gospodarstvo in da na vse mogoče načine poveže razvoj vojaške in civilne industrije.

Država, ki je privolila v razvoj, pravi profesor Lankov, se najbrž ne bo zlahka odločila za to, da sproži jedrsko vojno, ne glede na vse grožnje, s katerimi hoče odgnati tiste, ki želijo strmoglaviti režim v Pjongjangu.

Vprašanje pa je, koliko je zaradi tega novega okusa jagod Severna Koreja neizogibno bolj ranljiva za gospodarske sankcije, ki so kazen za vsak izstreljen balistični izstrelek in vsak jedrski poskus. Za zdaj ima še vedno dovolj prostora, da se izogne gospodarskemu zlomu. Bo pa škoda, če ne bodo tega prostora zapolnili z novimi možnostmi za dialog, namesto z vojnimi grožnjami. Jagode dišijo po miru.