Izzivi energetske tranzicije - kdo bo plačal račun?

V danskem glavnem mestu København je pod okriljem največjega evropskega pospeševalnika s področja čiste in trajnostne energije potekala konferenca TBB (The Business Booster), na kateri so se kresala mnenja o tem, ali bomo energetsko tranzicijo na svetovni ravni izpeljali dovolj hitro in kdo bo na koncu plačal račun.

O energetski tranziciji govorimo že dolgo. A cilj, da s fosilnih goriv preidemo na energente, zaradi katerih ne bomo v ozračje spuščali ogljikovega dioksida, je še vedno precej oddaljen. Zdaj zastavljen mejnik je leto 2050. A kot opozarja Patrice Geoffron, francoski profesor ekonomije in direktor centra za energetiko, je to optimističen cilj, za dosego katerega bo treba eksponentno pospešiti naša prizadevanja za rabo čiste energije: »Leta 2050 moramo biti sposobni proizvesti desetkrat višji svetovni BDP, kot je bilo to sto let prej, torej leta 1950, z enako količino izpusta ogljikovega dioksida kot takrat. Ta izziv je enormen.«

Pexels

Celo najbolj optimistične strategije, po katerih naj bi ta cilj dosegli, zarisujejo pot do tja kot eksponentno funkcijo, s katero naj bi tik pred iztekom roka močno pospešili napredek. Drži, da v primeru enakomernega tempa prehajanja na čistejše tehnologije cilj leta 2050 sploh ni dosegljiv: »Simulacije kažejo ne le, da smo še vedno prepočasni pri uvajanju novih tehnologij, ampak tudi, da samo z uvajanjem rešitev, ki jih že poznamo, ne bo šlo. Vložek v investicije bo moral biti nenehno velik, če želimo toliko razviti tehnologije čistejše energije, da nam bo zadani cilj uspel,« opozarja Geoffron: »V primerjavi z danes to pomeni, da moramo zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida nekje med dve tretjini in tri četrtine v prihodnjih tridesetih letih. S preprostim nadomeščanjem pridobivanja energije iz premoga s tistim iz vetra in sonca se to matematično ne izide.«

Lepa priložnost za poslovneže

Ni naključje, da je konferenca TBB potekala v Københavnu. Danska slovi kot zgled prehajanja na čistejše tehnologije in že danes tretjino energije pridobi iz obnovljivih virov. Do leta 2050 naj bi iz njih pridobili prav vso energijo, ki jo porabijo. A pozor, načrti so zastavljeni z zelo velikimi omejitvami; predvidevajo, da jim bo to uspelo tako, da bodo do takrat tako zelo izboljšali učinkovito rabo energije, da jo bodo porabili tretjino manj kot danes. Lars Aagaard, direktor danske energetske zveze, pravi, da so izzivi vedno lepa priložnost za poslovneže: »Tako prvi cilj s prehodom na obnovljive vire kot drugi – manjša poraba zaradi večje učinkovitosti – predstavljata vrhunske poslovne priložnosti. Vmesni cilj je do leta 2030 doseči 50 odstotkov energije iz obnovljivih virov.

Povprečna danska družina več porabi za rdeče vino kot za energijo (če tej odštejemo davke in takse). --- Lars Aagaard

To pomeni izjemen porast rabe električne energije. Kar gre danes na nafto in plin, bo šlo takrat na elektriko – vsi avtomobili, javni transport, ogrevanje stanovanj in poslovnih stavb. Do leta 2035 mislim, da bomo za ogrevanje tudi prenehali uporabljati plin. To ustvarja fantastično povpraševanje po novih rešitvah; tu so priložnosti za mnoge ljudi – ne iščejo se zgolj nove tehnologije, temveč tudi novi poslovni modeli. Prepričan sem, da lahko ogromno pridobimo že z boljšim upravljanjem in uporabljanjem trenutnih tehnologij.«

Danska ima že dolgo zgodovino pri trudu za čistejšo energijo; prvi so postavili moderno vetrno elektrarno, prvi so v velikem obsegu začeli izrabljati tudi vetrne elektrarne, postavljene na morju, zdaj pa se nadejajo, da bodo prvi zares izkoristili moč valov – dolgo se že razvijajo tehnologije, ki za pridobivanje energije izrabljajo valovanje, toda do zdaj so bile stroškovno precej neučinkovite – z novimi izpopolnitvami pa naj bi se to spremenilo.

Subvencije, subvencije …

Ni nenavadno, da mnoga podjetja s področja čiste energije pritiskajo na vlade, naj bolj odločno krenejo na pot podpiranja čiste energije oziroma, v prevodu, naj temu sektorju namenijo čim več subvencij. A Sara Bell, ustanoviteljica in vodja inovativnega energetskega start-upa Tempus, trdi, da bi bilo krivično vse opisati le kot bitko za denar: »Z davčno in drugimi politikami usmerjamo naš svet in nujno je, da so te usmeritve prave. Ne pravim nujno, dajte nam denar za to, da bomo ustvarili čistejšo tehnologijo, pravim pa – prekleto, prenehajte že dajati denar za to, da energijo pridobivamo na čim bolj umazan način; sama se že štiri leta na sodiščih bojujem, da bi preprečili po mojem mnenju nezakonito podeljeno subvencijo v višini 2,5 milijarde funtov na leto za petnajst let, ki jo je Velika Britanija dodelila za to, da bi čim bolj stabilizirala svoj energetski sektor. Mislite, da jo je podelila nekomu zato, da bo izboljšal tehnologijo in zagotavljal čim čistejšo energijo? Ne, dodelila jo je najbolj umazanim načinom pridobivanja energije iz fosilnih goriv.«

Leta 2050 moramo biti sposobni proizvesti desetkrat višji svetovni BDP kakor sto let pred tem, torej leta 1950, z enako količino izpusta ogljikovega dioksida kot takrat. Ta izziv je enormen. --- Patrice Geoffron

S tem, da bo treba politične okoljske cilje podpreti tudi s premikom sredstev, se strinja tudi Aagaard: »Hkrati bo treba storiti oboje, podpreti čiste tehnologije pridobivanja energije in močneje obdavčiti manj čiste tehnologije. To ne pomeni, da smo do teh starih tehnologij krivični in jim otežujemo življenje na trgu. Ne, zgolj začenjamo vračunavati povračilo za okoljško škodo, ki jo povzročajo,« trdi. Pri tem dodaja: »Treba je povedati, da če danes pogledamo razviti svet, moramo reči, da je energija relativno poceni. Če odštejemo vse možne davščine in takse, potem statistika pokaže, da povprečna danska družina na leto več odšteje za rdeče vino kot za energijo. Zavedam se, da je v nekaterih predelih sveta slika zelo drugačna, saj je Danska relativno bogata država, a v zahodnem svetu res težko govorimo o tem, da moramo za energijo plačevati izjemne zneske. Če pogledamo, kakšne vse koristi imamo od energij, moramo priznati, da je ekstremno poceni. Drži, če ste revni, je slika drugačna, zato je to treba reševati s pravilno davčno politiko.«

Cena čiste energije

Če želi postati prva izbira potrošnikov, mora čista energija preprosto postati najcenejša. Zanašanje na to, da bi okoljevarstveno ozaveščeni ljudje zavestno izbirali do okolja prijaznejše rešitve in bili zanje pripravljeni tudi bolj globoko seči v žep, je utopija. Raziskava znotraj EU je pred kratkim pokazala, da je več kot 60 odstotkov vprašanih zaskrbljenih zaradi podnebnih sprememb, a celo med temi jih je manj kot polovica takšnih, ki bi bili pripravljeni plačati za to, da poskušamo te spremembe zaustaviti. Michael Sen, član upravnega odbora Siemensa, je optimističen, saj pravi, da izjemen napredek pri učinkovitosti novih tehnologij kaže, da bodo vsekakor postale prva izbira: »V zadnjih desetih letih je cena proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov izjemno padla, za solarne panele s fotovoltaiko za neverjetnih 80 odstotkov, za vetrno energijo za 32 odstotkov.«

Pexels

Decentralizacija in digitalizacija

Do pred nekaj desetimi leti je bila za energetiko značilna centralizacija; ogromni energetski objekti, ki so sproducirano razpečevali med tisoče in milijone uporabnikov. Z novimi tehnologijami prehajamo vedno bolj v drugo smer decentralizacije – na tisoče in tisoče manjših proizvajalcev energije iz različnih virov, pogosto tudi isti vir, ki je v nekem trenutku proizvajalec, v drugem pa zgolj porabnik električne energije. To bo pomenilo veliko zahtevo za omrežje; digitalizacija bo morala opraviti ogromno delo pri usklajevanju ponudbe in povpraševanja iz toliko različnih virov, pri čemer se bo pojavila še dodatna težava; če se bo omrežje moralo odzvati na toliko različnih situacij in prenesti toliko več različnih vstopnih točk za energijo, to pomeni tudi veliko večjo možnost za to, da gre kaj narobe; obvladovanje omrežne varnosti bo postajalo vedno pomembnejše.

V Nemčiji vsako leto izplačajo 20 milijard evrov subvencij za proizvodnjo energije, ki jo nato na trgu prodajo za zgolj deset odstotkov tega zneska.

Za nekatere prepočasi, za druge prehitro

Če danes vsi govorijo o prepočasnem prehodu na obnovljive vire energije, se mnogi tudi nekoliko posmehujejo Nemčiji, da je na to pot stopila prehitro ali vsaj nepremišljeno. Pred leti je začrtala izjemno drzno pot prehoda na obnovljive vire energije in očitno dokaj nespametno razpisala subvencije in sklenila dolgoročne pogodbe za izrabo sončne energiji (v zelo pogosto oblačni Nemčiji z relativno dolgo zimo), zaradi katerih je do danes plačala že več kot 130 milijard evrov subvencij. In to za zelo pičel izplen – vsako leto izplačajo 20 milijard evrov subvencij za proizvodnjo energije, ki jo nato na trgu prodajo za zgolj deset odstotkov tega zneska.

Drago ali poceni?

Kako gredo te številke skupaj? Kako lahko ugledni ljudje trdijo, da so cene energije iz obnovljivih virov tako izjemno padle, da so danes že cenejše ali vsaj konkurenčne tistim iz fosilnih goriv, hkrati pa Nemčiji prinašajo takšne izgube? Kdo tu zavaja? Sicer drži, da se pri javnem pregovarjanju enih in drugih pogosto uporabljajo zavajanja (na primer tisti iz vrst starih tehnologij delajo primerjave z uporabo starih podatkov, ko je bila cena pridobljene energije iz obnovljivih virov višja, drugi pa delajo primerjave tako, da zamolčijo, koliko bi bila cena iz teh virov, če ne bi imela nikakršnih subvencij.

A zadnje primerjave kažejo, da je cena iz obnovljivih virov res že lahko konkurenčna tistim iz fosilnih goriv, toda – in to je ogromen toda – cena še zdaleč ni vse. Kajti pred obnovljivimi viri je še mnogo izzivov. Cena iz različnih obnovljivih virov dosega precej večji razpon kot pri fosilnih gorivih; za vetrno ali solarno elektrarno je precej večja razlika, kje točno stoji, kot za termoelektrarno ali jedrsko elektrarno. Še bolj pomembni sta zanesljivost in obvladljivost dobave; če je ta pri starih sistemih precej visoka, nam pri vetrnem ali solarnem viru energije ne pomaga kaj dosti, če nam uspe iz njega pridobiti energijo za nižjo ceno od povprečne na trgu, če je to zgolj v tistih trenutkih, ko je na trgih presežek električne energije in je njena cen izjemno nizka ali pa je presežek tolikšen, da jo je preprosto treba izničiti.

Dokler torej ne bodo dovolj dobro razviti sistemi uravnavanja ponudbe in shranjevanja energije, bodo obnovljivi viri imeli to dejstvo kot mlinski kamen za vratom. A napredek je očiten in smer je znana – od starih tehnologij se bomo premaknili k novim, čistejšim.

Treba bo določiti plačnika tranzicije

Vprašanje, kako hitro se bomo premaknili, pa je predvsem politično – vsekakor je odvisno od tega, koliko bosta regulativa in državno financiranje podpirala eno ali drugo. Ob tem ni nepomembno, da gre pri energetskih vprašanjih vedno za velike, dolgotrajne projekte; to pomeni, da se bo v prihodnosti vedno pogosteje treba spopadati z vprašanjem sredstev, ki na neki način obvisijo v zraku – pripravili smo jih za izrabo energije v času, ko je bilo to smiselno, nato pa jih bo treba umakniti iz uporabe, še preden bodo odslužila svoje.

Pri vseh teh vprašanjih drži, da gre tu za težave, ki so brez potnega lista, a rešitve imajo potni list in te niso enake v Evropi, ZDA (ki se pod Trumpovim vodstvom spet bolj opira na fosilna goriva), na Kitajskem (kjer premog igra še zelo veliko vlogo) in v Afriki (kjer se ves čas srečujejo z energetsko krizo zaradi vedno hitreje naraščajočega prebivalstva, ki se seli v velika mesta). In tu je tudi odgovor, kdo bo plačnik te tranzicije; hitreje ko jo poskušamo pognati, več plačujejo davkoplačevalci v razvitih državah, toda počasnejši ko bomo, več bomo plačevali tako mi kot naši zanamci, predvsem z bolj uničenim okoljem in večjim škodljivim vplivom na zdravje ljudi.