Izkušnje nabiral v Avstriji, zdaj bi tam rad ustanovil poslovno enoto

Če bi bili najpomembnejše merilo za izbor podjetnika leta Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije finančni rezultati obrtnikov in podjetnikov z več kot petimi zaposlenimi, verjetno nikoli ne bi dobil tega naziva. Njegov Avtocenter Andrejek v Trdkovi na Goričkem z novejšo enoto v Veščici pri Murski Soboti s skupaj dvajsetimi zaposlenimi ustvarja le kakšnih 20 ali 30 tisočakov letnega dobička, prihodki so mu lani z več kot 850.000 padli na 455.000 evrov in tudi na zunaj z ničimer ne kaže, da bi bil velik in uspešen podjetnik. A ker ima vrsto drugih odlik, je zbornica letos prav njega postavila za zgled svojim članom in ga razglasila za podjetnika leta.

Letel boš ob prvi napaki

Miran Andrejek namreč ni lovec na hitre dobičke, ne gradi na dediščini staršev obrtnikov ali podjetnikov in je vse, kar je letos pokazal zbornični ocenjevalni komisiji, v zadnjih trinajstih letih ustvaril sam, predvsem z lastnim delom in prizadevnostjo. »Pošteno smo rastli, ves čas vlagam v najboljšo opremo in orodja in delam s srcem,« pravi 46-letnik in dodaja, da je z nazivom počaščen in da je zanj priznanje in spodbuda, da bo tako delal tudi naprej.

Star sem 46 let in kljub uspešnemu poslu sebi oziroma družini še nikoli nisem kupil novega avtomobila. Denar raje vlagam v najnovejšo opremo.

Po poklicni šoli za avtomehanike je, tako kot mnogi Prekmurci, odšel na delo čez mejo. »Šefinja v avtomehanični delavnici v Gradcu, kamor sem prišel najprej, mi je na začetku pokazala široka vhodna vrata in rekla, da naj si pogledam, kje bom letel ven ob prvi napaki. Pa sem ostal v tej delavnici zaposlen več kot sedem let, in ko sem dal odpoved, ker sem si našel delo bliže domu, nobeden od dveh lastničinih sinov tega ni hotel iti povedat materi. Stežka so me pustili, ker sem delal z veseljem in ker sem imel tak odnos do dela, kakršen je v Avstriji običajen. Marsikomu iz Slovenije bi priporočil, da gre vsaj za tri mesece tja in se nauči njihovega odnosa do dela, ki je povsem drugačen kot pri nas. Tam se je treba nenehno truditi in ne smeš si privoščiti napake, saj če jo narediš enkrat, stranka odide in se nikoli več ne vrne.«

Jože Pojbič

Po odhodu s prvega delovnega mesta je v Avstriji ostal še novih sedem let, se ves čas izobraževal, še v Avstriji začel pridobivati mojstrski naziv, potem pa ga je želja po lastni delavnici pripeljala nazaj, na Goričko. »Ko sem leta 2004 odprl s. p., postavil objekt v Trdkovi in nanj napisal Avtocenter Andrejek, so se mi v vasi smejali. Kakšen avtocenter, mehanično delavnico imaš in to je to, so govorili. A že takrat so bile moje želje večje in cilji višji.« In res se ni zadovoljil z mehanično delavnico, ampak je svoje znanje in obenem tudi dejavnost razširil na vse, kar je potrebno za vzdrževanje avtomobilov. Tako je dodal avtokleparsko in avtoličarsko delavnico in si pridobil mojstrske nazive za vse tri dejavnosti, opremil se je z napravami za optiko koles, z vulkanizerskimi stroji za montažo pnevmatik, z vozili za avtovleko in še marsičim, in delavnica v Trdkovi je res postala pravi avtocenter. Sam je v svoji stroki postal še sodni izvedenec, cenilec in mediator. V odročno vasico na že tako odmaknjenem Goričkem je privabil stranke iz Avstrije, iz Slovenije pa ne le iz Prekmurja, ampak se k njemu nekateri vozijo celo sto kilometrov daleč. »Tiste kilometre raje pozabijo, mi pravijo, samo da vedo, da jim bomo tudi naredili vse tisto, kar jim bomo zaračunali, in da bo to narejeno dobro. In res smo vedno delali tako, da sem kakšno malenkost raje naredil ali dal stranki brezplačno, kot da bi ji zaračunal več, kot je bilo narejenega. Ljudje to spoznajo in cenijo.«

Inšpektorji ga postavljajo za zgled

Kljub temu da so imeli že v Trdkovi dovolj dela, ga je želja po napredovanju gnala naprej in leta 2014 je odprl poslovno enoto v Veščici pri Murski Soboti. Odkupil je propadlo mehanično delavnico, jo obnovil, razširil in po desetih letih uresničil še svojo veliko željo: ob delavnici je zrasel sodobno opremljen objekt za tehnične preglede motornih vozil. »Da sem kot s. p. hotel opravljati tehnične preglede, je bila druga stvar, zaradi katere so se mi nekateri posmehovali. Vendar mi je uspelo, čeprav je bilo treba čez veliko ovir. Postal sem prvi in doslej edini samostojni podjetnik v Sloveniji, ki opravlja tudi to dejavnost, in kolikor vem, sem še vedno edini, vsi drugi imajo gospodarske družbe z omejeno odgovornostjo. Na začetku so si inšpektorji podajali kljuko, gledali so mi pod prste, ker najbrž niso verjeli, da bo to dobro delovalo. Zdaj me že drugim postavljajo za zgled.«

Zanimalo nas je, ali je komisija zbornice pri izboru za najpodjetnika upoštevala tudi njegov odnos do zaposlenih. »Dva meseca so hodili k meni, pregledali in ocenili so vse, tudi odnos do delavcev. Zdaj nas je v Trdkovi in Veščici skupaj že nekaj čez dvajset. Primerno jih plačujem, nanje prenašam svoje izkušnje in odnos do dela, tisti, ki so pri meni dovolj časa, so dobili jubilejno nagrado, dobivajo stimulativni del plače, da so pri meni verjetno zadovoljni, pa najbolj potrjujejo tisti trije, ki sem jih zaposlil takoj v začetku in so še danes, po trinajstih letih, tu. Če bi jim šlo slabo, bi najbrž že zdavnaj odšli, saj na primer v Avstriji po statistiki zaposleni v takšnih servisih ostanejo povprečno šest let.«

V kadre pa Andrejek vlaga tudi znotraj družine. Z ženo Brigito imata štiri otroke, najstarejši hčerki obiskujeta tretji in četrti letnik strojne tehniške šole v Murski Soboti. »Dekleti imata veselje do tega dela, bili sta že na praksi in zavedata se, da bo to, kar sva začela z ženo, treba nadaljevati.«

Zato bo zagotovo še naprej ravnal tako, kot je do zdaj: »Star sem 46 let in kljub uspešnemu poslu sebi oziroma družini še nikoli nisem kupil novega avtomobila. Vedno imam kaj primernega, a ne dragega, denar pa raje vlagam v najnovejšo opremo. Pogosto grem naokrog, v Avstrijo, da vidim, kaj je najnovejše v stroki, in če je le mogoče, novosti kupim za našo delavnico.«

Dvajset zaposlenih, dva sodobno opremljena avtocentra in tehnični pregledi pa očitno še niso njegov končni cilj. »Marsikaj imam še v mislih, med drugim razmišljam o odprtju enote onstran meje, v Avstriji. Seveda ne še kmalu, dolgoročni cilj pa je tudi to,« pravi in priznava, da bi se v Avstrijo rad vrnil v drugačni vlogi, kot je bil na začetku svoje poti. Morda se mu bodo ob tej želji nekateri znova posmehovali. Ampak posmehovali so se mu že dvakrat, pa ga to ni ustavilo.