Iz krize smo se izkopali
 s prijemi iz časopisov

Nekdanji atletski reprezentant Jugoslavije je diplomiral na Floridi, danes prevzema podjetja v ZDA in lahko pove veliko zanimivega o poslu po svetu in doma.

Mineva desetletje od vašega prevzema Hermesa Softlaba. Ste tedaj vedeli, v kaj se spuščate? Ste zadovoljni s tem prevzemom?

Tedaj je bilo nekaj pomislekov, da kupujemo mačka v žaklju, ampak to ne drži. Ves čas sem točno vedel, kaj kupujem in kaj me zanima. Vse to smo tudi pošteno plačali in z zgolj eno prodajo programske rešitve Citrixu lani se nam je naložba izplačala v celoti in dobili smo še več, kot smo dali zanjo.

Povejte več o tem poslu, kaj je od Hermesa Softlaba sploh še ostalo?

Ne vem, ali veste, da smo Citrixu prodali tehnologijo za »backup« in »recovery«. Citrix je velika ameriška družba na borzi. Hermes Softlab tedaj in Comtrade danes sta dve povsem različni podjetji, preoblikovano podjetje je prilagojeno sodobnemu času in okolju, a nam je uspelo zadržati steber znanja, ki ga je podjetje imelo že pred našim prihodom. Hermes Softlab je danes v okviru družbe Comtrade najbolj dobičkonosno podjetje v naši skupini. Na to podjetje sem več kot ponosen. V času gospodarske krize je pokazalo izjemno visoko raven stabilnosti, kar je bilo za nas ključno.

Comtrade je dobro prebrodil krizo. Kako vam je to uspelo?

Tudi nas je kriza zadela, kot vsa druga podjetja. S to razliko, da je nas zalotila tedaj, ko nam še ni uspelo združiti dveh velikih sistemov. Prišla je nenadoma, takoj po našem prevzemu, udarila je najprej Slovenijo in vse naše stranke na trgu, od katerega smo si največ obetali. Ni nam bilo lahko, prihodki so hitro upadali, stroški pa so ostajali veliki. Spomnim se, da smo takrat imeli mesečni strošek plač pet milijonov evrov, nihče od zaposlenih te ne vpraša, ali imaš prihodke.

telegraf

Kaj ste naredili?

Verjetno kdorkoli drug na mojem položaju bi posegel po ukrepih. Sam sem se obnašal popolnoma drugače, kot so mi svetovali. Ravnal sem nasprotno od nasvetov bank, finančnih strokovnjakov. Če bi njih ubogal, danes zelo verjetno ne bi bili tako veliki, kot smo.

Kako ste torej ravnali?

Najprej sem prepovedal odpuščanje ljudi. Edini ukrep, ki sem ga v času krize sprejel, je bilo petodstotno znižanje plač. Če ladja tone, tonemo vsi skupaj z njo. Naslednji ukrep je bil, da sem pozval vse, ki želijo oditi, da se jih ne prepričuje, da ostanejo. Potreboval sem motivirane ljudi, ki verjamejo, da plujemo v pravo smer.

Je kdo odšel?

Seveda, bilo je kar nekaj ljudi, ki so odšli. Kriza mi je odnesla prvo linijo menedžmenta, dojel sem, da to raven menedžerjev moramo zamenjati. Dejstvo je, da so ti ljudje znali delati le v razmerah, ko podjetje raste. Pripeljal sem krizne menedžerje, profesionalce, ki so vsak dan spremljali položaj v družbi. Imeli smo nekakšen vojni štab, kjer smo se vsak dan sestajali in se dogovarjali za odzive na določene situacije, ki so se pojavljale pred nami.

Tako ste postali bolj prožni?

Tako je, veliki sistemi so pogosto okorni, to je njihova ključna težava. V današnjem času lažje preživijo hitrejši kot tisti večji in močnejši. Raven prožnosti in učinkovitosti v Comtradu, ki je takrat imel več kot 2500 zaposlenih, smo spravili na raven, ki je spominjala na podjetje s 50 zaposlenimi. Informacije do zaposlenih niso potovale po več dni, temveč so do vsakega prišle v nekaj minutah.

Kako vam je to uspelo?

Zgledoval sem se po menedžerskih prijemih v dnevnih časopisih. Če se vodstvo in zaposleni v dnevnem časopisu ne sestanejo vsak dan, časopis ne izide.

To je bila tvegana poteza. Časopisom ne cvetijo rožice, težko se je po njih zgledovati.

Vedel sem, da nam bo težko, stroški se nam niso zmanjševali, posle smo izgubljali. Tako rekoč smo vsak dan krvaveli gotovino. Potem sem se odločil, da če smo že tu, dajmo vsaj delati, sami dokončajmo izdelke, čeprav nimamo kupcev. Da pridemo iz krize s končanimi izdelki. Prav takrat smo končali precej izdelkov za področje »backup« in »recovery«, kjer smo danes vodilni na svetu. Ko smo končali izdelke, smo zgolj vrgli trnek in čakali, da se ujame en velik kupec, in točno to se nam je zgodilo. Leta 2011 smo zaslužili ves denar, ki smo ga med krizo izgubili, in menim, da smo danes med najbolj dobičkonosnimi družbami v tem delu Evrope.

Vrniva se k vaši odločitvi, da preslišite nasvete. Temu se po domače reče norost. Nihče ne ve vsega, svetovalce imate zato, da vam svetujejo. Kako ste vedeli, da se bo to dobro izšlo?

Vedel sem, da v kriznem položaju ne smete sprejemati brezglavih odločitev, ključno je ohraniti predvsem razum. Čeprav vam v tem času ni lahko, panika najbolj škodi. Preprosto sem imel občutek, da je tako bolje. Nam so banke tedaj naročile, naj takoj odpustimo od 30 do 40 odstotkov zaposlenih. To sem odločno zavrnil. Če bi ostal brez ljudi, bi ostal brez vsega. Ljudje in njihovo znanje so naša največja vrednost, brez njih smo veliko manj vredni. Rekli so mi, naj se osredotočim na regijo, vendar sem stavil na svet. Za to regijo smo nesporno premočni. Zato ker smo takrat tako ravnali, smo danes v svojem poslu najmočnejši v tej regiji. Ker je 90 odstotkov kupcev zunaj naše regije, je pravilno, da smo se obrnili k svetu.

telegraf

Dejavni ste po vsem svetu?

Imamo podjetja v Bostonu, San Franciscu, na Irskem, v Dubaju, sam sem veliko v New Yorku, kjer tudi veliko delam. Sredi lanskega leta smo odprli podjetje v Manili na Filipinih, tam imamo 200 ljudi.

Kdo je lastnik podjetja?

Jaz in UniCredit Investment Fund z 21 odstotki.

Takoj ko veliko podjetje v naši regiji zleze iz povprečja, postane zanimivo za kupce z Zahoda. Imate ponudbe za prevzem?

Ponudbe dobivamo tako rekoč vsak dan, in to takšne, od katerih se človeku zvrti v glavi. Vendar nisem še pripravljen prodati družbe, ker sem prepričan, da še nismo dosegli največje možne vrednosti. Zdaj se pripravljamo za nakupe drugih podjetij.

Kje?

V Ameriki, pripravljamo prevzeme v ZDA. Na muhi imamo več podjetij, kdaj pa bo kakšen posel sklenjen, pa še ne vem. Comtrade je podjetje brez posojil, imamo dovolj gotovine za investicije in tako se lažje diha.

Kupili ste Hermes Softlab, ker ste upali, da bo dobil velik posel za slovensko davčno upravo, danes pa kupujete po Ameriki.

Kdor pozna mojo zgodovino, ve, da me regija ne zanima. Pravzaprav me zanima zgolj kot testni poligon. V preteklosti sem imel podjetje za distribucijo računalnikov, ki je bilo drugo največje na svetu. To je bila borzna družba, ki je imela 12,5 milijarde dolarjev letnega prihodka. Leta 1995 sem to družbo prodal in se iz nje umaknil. Ne morem delovati v regiji, tu se počutim utesnjeno, kot mačka v mišji luknji. Po pravici vam povem, da ne vem, koliko delamo s slovensko davčno upravo. Zagotovo pa vem, da s slovenskimi letnimi prihodki ne moremo pokriti niti 15 dni naših stroškov.

Se vam ne zdi, da tudi v regiji lahko kaj prodate?

Regijo poznam in vem, da še vedno ni zrela za pravi profesionalni software. Vem, koliko stane ura našega inženirja in koliko denarja imajo podjetja tu za programsko opremo. Tu preprosto nimam kupcev. Če bi tu komurkoli prodal resno programsko rešitev, bi kupec takoj postal tarča špekulacij, da se za tako velikimi transakcijami zagotovo skriva kaj kalnega. Zato preprosto merimo zgolj na velika blue chip podjetja, ki prepoznajo kakovost in so jo pripravljena plačati.

Vaši izdelki torej niso poceni. Komu ste jih prodali?

Manj znano je, da Comtrade upravlja bazo podatkov Cerna. Mi smo eno od desetih tehnoloških podjetij, ki ima pogodbo s Cernom. Ryanair v celoti dela na naši platformi. Naredili smo revolucijo v letalskem prometu, pri transportnih sistemih za prtljago, zdaj smo vstopili še v drugo letalsko podjetje. Citrix, Hewlett Packard, roboti v Amazonovih skladiščih, za vsem tem stoji naša programska oprema. To je naš teren, ne merimo na poceni posle.

Po izhodu iz krize so tudi države bolj pripravljene vlagati v IT-rešitve, vsaj v Sloveniji se tako zdi. Se to vam pozna pri poslu?

telegraf

Slovenija veliko več od vseh drugih držav v regiji vlaga v IT, to je dejstvo. Ko govorimo o programski opremi, vztrajam pri tem, da programske opreme ni treba uvažati, če jo lahko sami naredimo in jo potem izvozimo. Poglejte, tako Amerika deluje. Tam vse, kar se na novo naredi, država takoj kupi. Tam nihče ne čaka, ali se bo kakšen izdelek obnesel. Naša glavna težava v tej regiji je, da preveč čakamo.

Na vseh področjih?

Tako je, veliko preveč čakamo. Tehnološka revolucija še ni končana, smo šele na petih odstotkih revolucije informatike. Domača javnost oziroma 99,9 odstotka javnosti sploh ne ve, kaj počnemo. Naše rešitve so preveč kompleksne in velike, da bi jih kdo razumel. Kogarkoli v Beogradu vprašate, kaj dela Comtrade, vam bodo rekli, da prodajamo računalnike, tablice, tesle in da delamo nekaj s programsko opremo. Nam pa je software 90 odstotkov posla. Ljudje tega ne vedo, mi pa imamo morda celo največjo ekipo za umetno inteligenco v regiji in širše.

Naš del Evrope zelo močno sloni na kmetijstvu. Kdaj bodo kmetje dojeli, čemu služi umetna inteligenca?

Trend na razvitem zahodu je, da bogati in pametni ljudje iz mest bežijo na vas. Rodovitna zemlja je naše veliko bogastvo in v prihodnosti je bo vse manj. Žal dežele Balkana niso več dežele kmetov, sam sem kmečki otrok in pri nas se pozablja, da so kmetje delavni, pošteni in racionalni ljudje.

Kako kmečki? Vi ste vendar delavski otrok.

Res sem rojen v Beogradu v delavski družini, a sem s starši zelo velik del otroštva in mladosti preživel na vasi. Veseli me, da se je v sodobnem času tudi s pomočjo tehnologije zmanjšala razlika med življenjem v mestu in na vasi. Eden od segmentov našega dela je razvoj rešitev za inteligentno, bolj ekološko in bolj učinkovito kmetovanje.

Znanje bo ključno na vseh področjih. Imate tudi svojo šolo?

Drži, imam svojo srednjo šolo in fakulteto. To je moja šola, največja šola za informatiko v Srbiji, vsako leto se k nam vpiše okoli 200 dijakov in ob tem imamo več kot tri tisoč študentov. Gre za plačljiv študij, šolnina znaša okoli 4500 evrov.

Sami si oblikujete kadre?

Nenehno nam manjka inženirjev, zdaj jih imamo okoli 2800 in nam jih glede na sedanje potrebe manjka kakšnih 200. Zgolj v Srbiji primanjkuje 30.000 inženirjev, nimamo jih več niti od kod uvažati iz sosednjih držav. Vsem jih primanjkuje.

Kako to rešujete?

Med drugim s tečaji za prekvalifikacijo inženirjev. Ljudje z visokošolsko izobrazbo, ki ne morejo najti dela v svojem poklicu, se lahko na naših zelo intenzivnih tečajih v štirih mesecih naučijo dela na javi in androidu. Zdaj so vsi naši inženirji polno zasedeni, ni praznega teka.

Kje je Slovenija v vaših načrtih?

Slovenija, ljudje v Sloveniji in znanje pri vas so za nas izjemno pomembni. Pred kratkim smo odprli nov center v Mariboru, v Ljubljani imamo enega od največjih »cloud« centrov daleč naokoli. Zabavno je bilo, ko smo ga zagnali, pol Ljubljane je za kratek čas ostalo brez elektrike.

Kje ustvarite največ prihodkov?

V ZDA in Aziji. To razumemo kot posebno velik uspeh. Ko prodate programsko opremo Azijcem, pomeni, da nekaj znate.

O vaši platformi za igralniško industrijo je bilo pred časom precej govora. Kje ste zdaj s tem?

Gre za eno vodilnih platform na svetu, v uporabi je v Aziji, na Irskem, v Avstraliji, Avstriji, Kanadi.

Ste slišali za slovenski Interblock?

Seveda, to je ena resnejših družb v igralniškem poslu. Nisem pa vedel, da je slovenska.

Kolikšni so vaši prihodki, dobiček, kakšne naložbe načrtujete?

Letos bo večja od pol milijarde dolarjev, tu je tudi hardware. Dobička bo okoli 20 milijonov, pri prodaji računalnikov je dobička zelo malo, programiranje je tisto, ki ustvarja resen dobiček. Naložbe so namenjene predvsem prevzemom, imamo tri ali štiri podjetja, med katerimi se odločamo.

Predstavljam si, da v bankah ne razumejo, kaj počnete.

Prav imate, vendar so na srečo zadovoljni z našimi rezultati. Težko je ljudi v bankah prepričati, da z nekim izdelkom, ki je danes videti majhen, lahko jutri ustvarite veliko denarja. To nerazumevanje je v našem poslu velika težava. Naše posle v Ameriki bomo financirali s tamkajšnjimi bankami, ker lokalne nimajo razumevanja za tehnologijo.

ZDA je zavladal Trump s protekcionističnimi obljubami. Kako si predstavljate prodor v takšno okolje?

Niti malo me ne zanima politika, če želimo osvajati svet, moramo imeti širino. Žalostno je, da se človeštvo iz zgodovine popolnoma ničesar ne nauči. Pravzaprav se učimo zelo počasi, pa hitro pozabljamo. Okolje je, kakršno je, in naša odločitev je, da bomo v takšnem okolju delali ali ne bomo.

Zdaj pridemo do vprašanja, ali vam država pomaga ali vas zavira.

Odločil sem se, da bom podjetnik. Moja odgovornost je, da v tem okolju preživim čim bolje. Sam sem se odločil za zasebni posel, sam sem se odločil, da bom posloval tu, kjer poslujem. Poslovno okolje imam, ne morem in ne smem iskati izgovorov, moram zavihati rokave in se zakopati v delo, to je moja odgovornost. Politiki naj delajo svoje, po svojih najboljših močeh, jaz bom pa delal svoje.

Študirali ste v Ameriki, tam veliko delate. Kako se počutite, ko tja odidete, in kako, ko se vrnete?

Dolgo sem živel v tujini in ni mi šlo slabo, vendar menim, da ni boljšega mesta za življenje in delo, kot je Beograd. To je moje osebno mnenje, opažam pa, da tako kot jaz menijo tudi številni drugi. V Srbiji sem rojen, rad imam svojo državo, svoje mesto, tukaj uživam in tu mi je prelepo. Res živimo na zelo problematičnem območju, nam pa življenje tu daje edinstveno izkušnjo, ki je vsaj meni v poslu zelo pomembna.

Kako?

Veliko sem v New Yorku, v Miamiju, v drugih ameriških mestih, osem let sem živel v Nemčiji. Imel sem vse živo, fenomenalen standard, počutil sem se, da vse imam in da obenem ničesar nimam. Ko sem se iz Srbije vračal nazaj v tujino, mi je bilo mučno.

Niste odgovorili, kaj vam je ta prostor dal, kar vam koristi v poslu. Morda iznajdljivost?

Izhajam iz delavske družine, oče je bil železničar, mama gospodinja. Odraščal sem na ulici v Voždovcu, iznajdljivost je bila ključna za preživetje, nismo trpeli pomanjkanja in ni bilo velikih socialnih razlik. Kljub temu pa si moral biti na ulici iznajdljiv. Veliko smo se ukvarjali s športom. Sam sem se usmeril v atletiko, bil sem uspešen v skoku s palico in šport mi je dal zelo veliko – disciplino in vztrajnost.

Vi ste tudi predsednik srbske atletske zveze.

To mi je v veliko veselje, tudi kar dobro nam gre. Zgradili smo 15 stadionov, imamo dve atletski dvorani, dve se še gradita, postali smo država z najrazvitejšo atletsko infrastrukturo v regiji. Atletiko nam je uspelo vrniti na mesto, ki ji pripada. To počnem prostovoljno že deset let, ker verjamem, da s svojim vplivom lahko dovolj prispevam in mladim tako omogočim vse, česar mi nismo imeli. Nihče ne more reči, da nima možnosti. Razmere so dobre, zdaj je treba le delati. V športu nimam nobenega zasebnega interesa, vsak dan mi vzame uro in pol ali dve. Ničesar ne pričakujem nazaj. Zame je to vračanje dolga atletiki, ki mi je dala, česar mi noben denar ne bi mogel dati.